Terminološko pojasnilo

Termin socialna varnost zajema javne sisteme oziroma institute, namenjene zagotavljanju dohodkovne varnosti posameznika ali družine v primeru nastopa socialnega primera (npr. bolezni, brezposelnosti, starševsta), ki povzroči izpad aktivnega dohodka (npr. plače, dohodka iz dejavnosti) ali povišanje življenjskih stroškov (npr. zaradi rojstva otroka, oskrbe starejših, zdravljenja). Instituti, namenjeni zagotavljanju dohodkovne varnosti oziroma ohranjanju sorazmernega načina življenja iz časa pred nastopom socialnega primera v času, ki sledi realizaciji socialnega tveganja (npr. denarno nadomestilo za primer brezposelnosti), v Sloveniji, tako kot v pretežnem delu Evrope, sodijo v sistem socialnih zavarovanj, utemeljenih v posameznikovi ekonomski aktivnosti oziroma statusu delavca, samozaposlene osebe, ipd. Nekatere druge ureditve socialne varnosti temeljijo na t. i. rezidenčnih sistemih, utemeljenih v statusu državljanstva, stalnega prebivališča oziroma druge oblike skupnostne pripadnosti (npr. sistem zdravstvenega varstva v Veliki Britaniji, sistem nacionalnih pokojnin v skandinavskih državah). Termin socialna varnost obsega tudi javne institute, namenjene preprečevanju revščine in socialne izključenosti, ter različne vrste socialnih spodbud in ugodnosti ter socialne odškodnine. V mednarodnem prostoru in znanstveni ter strokovni literaturi sicer velja stroga delitev na običajno prispevno financirane dajatve iz sistema socialne varnosti, ki kot omenjeno zajema dajatve, ki nadomeščajo izpad aktivnega dohodka in omejujejo povišanje življenjskih stroškov, ter praviloma davčno financirane dajatve iz sistema socialnega varstva ali socialnih pomoči, ki na podlagi preverbe posameznikovega socialno-ekonomskega položaja (npr. višina premoženja, število vzdrževanih družinskih članov) odpravljajo revščino in socialno izključenost.[1] Nadaljevanje prispevka sledi tej strogi delitvi.

Pomen socialne varnosti v času epidemije

Socialne dajatve, izplačane ali zagotovljene v naravi tako iz sistema socialnih zavarovanj, kot tudi iz sistema socialnega varstva, so z izbruhom epidemije Covid-19 povezane zgolj posredno, to je preko socialnih primerov in povišanega tveganja revščine ter socialne izključenosti, predvsem ranljivih skupin, ki jih ta povzroča. Slovenska ustava[2] v 50. členu določa pravico do socialne varnosti, ki kljub odsotnosti izrecne navedbe pravice do socialnega varstva obsega tudi pravico do denarne socialne pomoči in drugih socialnovarstvenih dajatev, pri čemer je država na podlagi drugega odstavka 50. člena dolžna skrbeti tudi za delovanje sistema socialnih zavarovanj. Načelo socialne države, določeno v 2. členu, zakonodajalca sicer zavezuje k zagotavljanju normativnega okvirja za učinkovito uveljavljanje socialnih pravic in, širše, k skrbi za socialno blagostanje državljanov in drugih upravičencev. Jasno je, da je pomen obeh členov, neločljivo povezanih z varstvom posameznikovega osebnega dostojanstva in varnosti, v času, ko nam preti povišana stopnja brezposelnosti, ko so se posamezne ranljive skupine prebivalstva (npr. samozaposleni, študenti, občasni delavci) znašle na pragu revščine in socialne izključenosti, in ko se v strokovni, predvsem pa politični »razpravi« še vedno omenja morebitno zrušenje sistema javnega zdravstva, znotraj katerega se izvaja storitveni del obveznega zdravstvenega zavarovanja, izjemen. Pri zakonskem in podzakonskem uresničevanju obeh členov, predvsem 50. člena, ki ob upoštevanju zakonskega pridržka sicer vzpostavlja široko polje proste presoje, bi moral zakonodajalec oziroma drug normodajalec zasledovati temeljna načela prava socialne varnosti, npr. načelo vertikalne in horizontalne solidarnosti, temeljna načela posameznih vej pravne ureditve, npr. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ),[3] Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP),[4] ter splošna pravna načela, npr. načelo enakosti, načelo pravne varnosti in predvidljivosti. Zdi se, da so nekateri ukrepi, kot ti izhajajo iz Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije Covid-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP)[5] ter nedavno sprejetih podzakonskih aktov, z zornega kota navedenih meril zgrešeni.

Solidarnostna pomoč

ZIUZEOP v 57. členu določa enkratni solidarnostni dodatek za upokojence, ki se glede na višino pokojnine izplača v višini od 130 do 300 eur, enako pa velja za prejemnike nadomestil iz invalidskega zavarovanja, ki so brezposelne osebe in imajo stalno prebivališče v Sloveniji. Glede na to, da se dodatek dodeli glede na sicer močno poenostavljeno preverbo socialno-ekonomskega položaja upokojenca (brez upoštevanja drugih dohodkov, npr. dohodkov iz oddajanja nepremičnine v najem, dohodkov, pridobljenih na podlagi pogodb civilnega prava, dohodkov ali premoženja članov skupnega gospodinjstva, ipd.), in da je, kot izhaja iz naslova člena, izplačan na podlagi načela solidarnosti, slednjemu lahko pripišemo naravo izredne denarne socialne pomoči, ki je sicer izplačana v primeru nepričakovanih, objektivno pogojenih izdatkov posameznika ali družine in je praviloma strogo individualizirana ter namensko vezana (npr. nujna popravila bivališča socialno-ekonomsko ogroženega posameznika ali družine). Težko si je predstavljati, kako dane razmere, ki sicer so objektivno pogojene, negativno vplivajo na dohodek upokojencev, torej tudi na njihov socialno-ekonomski položaj. Drugače kot za študente, ki opravljajo študentsko delo, samozaposlene, sploh v posameznih sektorjih (npr. v kulturi, turizmu), občasne delavce ipd., se je za prejemnike pokojnin v splošnem spremenilo le malo. Ti so namreč upravičenci do dolgotrajnega denarnega nadomestila za primer starosti, katere posledica je vsaj pretežna, običajno pa popolna ekonomska neaktivnost ali tržna neparticipacija. Edini še nekako razumljiv razlog, ki pa le stežka pretehta v prid izplačila enkratnega solidarnostnega dodatka, bi lahko iskali v povišani, s pomanjkanjem informacij ter posledičnim strahom in socialno stisko pogojeni povečani potrošnji v zgodnji fazi epidemije, ki se npr. lahko odraža v propadlih zalogah ali nezmožnosti plačila računov. Z vidika načela solidarnosti, prav tako pa z vidika namenske in individualizirane potrošnje sredstev, namenjenih preprečevanju revščine in socialne izključenosti, bi bila gotovo primernejša in pravičnejša redistribucija družbenega bogastva v prid zaradi epidemije Covid-19 dejansko ogroženih ranljivih skupin, pri čemer naj zakonodajalec siceršnjo socialno-ekonomsko stisko upokojencev rešuje z drugimi instituti, katerih učinki naj se trajno raztezajo na čas po epidemiji. Ugibamo lahko, da bi s strukturnimi reformami, ki so jasno mnogo zahtevnejše od izplačila enkratne, pravzaprav čez palec odmerjene denarne pomoči, zbral več kmalu potrebnih političnih točk.

Podobno velja tudi za enkratni solidarnostni dodatek, izplačan v simboličnem znesku 150 eur za vse redne študente s stalnim prebivališčem v Sloveniji (glej tretji odstavek 58. člena ZIUZEOP). Kako lahko 150 eur enkratne pomoči razrešuje socialno-ekonomsko stisko študentov, ki pomoč dejansko potrebujejo (razdeljevalno merilo potreb, namesto zasledovanja kvazi-merila formalne enakosti),[6] ne razumem. Tudi v tem primeru velja, da bi zakonodajalec pri redistribuciji družbenega bogastva moral slediti vsebinskemu merilu enakosti, ter namenu dajatev iz sistema socialnega varstva oziroma dajatvam, ki se le-tem po svoji naravi v bistvenem približujejo. Z novim zakonom zgolj ustvarja položaj, v katerem bodo redni študenti, ki se nahajajo v povprečnem ali posebno ugodnem socialno-ekonomskem položaju »neupravičeno obogateni«, medtem ko je ukrep v tem obsegu za reševanje socialno-ekonomske stiske preostalih študentov, pogosto ujetih v dobro znane pasti študentskega dela, ničkolikokrat pogojenega z bivanjskimi razmerami v gospodarsko, politično in kulturno centralizirani prestolnici, neprimeren. Če zakonodajalec spodbuja študentsko delo, ki mnogokrat predstavlja delovnopravno fleksibilen in socialnopravno ugoden obvod sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, in ne zagotavlja ustreznih bivanjskih razmer ali zadostnih socialnih spodbud in ugodnosti, naj socialno-ekonomsko ogroženim študentom, ki delajo (pogosto ob izpolnjevanju vseh elementov delovnega razmerja, a mimo pripadajočega delovno- in socialnopravnega varstva), v obliki solidarnostne pomoči vsaj delno nadomesti izpad dohodka oziroma vsem tržno nastanjenim socialno-ekonomsko ogroženim študentom krije stroške najemnin. Ob tem je jasno, da je le-te zaradi pregovorno številnih »tihih« najemnih razmerij, ki – ugibam – v pretežni meri ščitijo najemodajalce, pogosto težje izkazati.

Takšni in podobni ciljani (angl. targeted) ukrepi, ki bi ob upoštevanju vsebinskega merila enakosti zasledovali jedrni namen preprečevanja revščine in socialne izključenosti in – zgolj ugibam – ne bi predstavljali »helikopterskega« spodbujanja bodoče potrošnje in kupovanja (reševanja) priljubljenosti, bi gotovo bolje izpolnjevali zaveze pravnega načela socialne države.

Omejitve zdravstvenega varstva in pacientovih pravic

V prvi polovici marca je na podlagi 37. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB)[7] minister za zdravje, preden je normodajna funkcija de facto v celoti prešla v roke vlade kot kolektivnega organa,[8] sprejel odredbo,[9] s katero je bilo zaustavljeno izvajanje preventivnih zdravstvenih storitev, razen tistih, katerih omejitev bi lahko imela negativne posledice za pacientovo zdravje. Ukrep so v veljavi ohranili kasnejši akti vlade, v nadaljnjih dneh pa so širom države na podlagi – kolikor vem še zadnje – ministrove odredbe, zastali nenujni specialistični pregledi in operativni posegi ter zobozdravstvena dejavnost,[10] omejena je bila oskrba na domu,[11] domnevam, da tudi številne druge socialnovarstvene storitve, komunikacija z osebnim zdravnikom pa se je selila na telefonske linije. Večina zagotovljenih storitev zdravljenja v Sloveniji je sicer – sklepamo lahko – zagotovljena iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in ne z neposrednim plačilom storitev pri zasebnikih.

Če se osredotočimo na omejitev izvajanja preventivnih zdravstvenih storitev in storitev zdravljenja, se zdi, da je v zadnjem mesecu na podlagi podzakonskih pravnih aktov ob omejitvi 50. člena prišlo tudi do stroge omejitve pravice do zdravstvenega varstva, določene v prvem odstavku 51. člena slovenske ustave, oziroma omejitve pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev, določene v drugem odstavku istega člena. Ukrepi (odredbi in kasnejši odlok vlade[12]) so sicer bili sprejeti na podlagi zakonskega pooblastila iz prvega odstavka 37. člena ZNB, ki določa, da minister za zdravje ob naravnih in drugih nesrečah, ki lahko povzročijo hujšo epidemijo nalezljive bolezni, sprejme začasni ukrep, v skladu s katerim je vzpostavljena »dolžnost zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev, da opravljajo zdravstveno dejavnost v posebnih delovnih pogojih in omejitev njihove pravice do stavke«. Vprašanje, ali pooblastilo, ki govori o dolžnostih delavcev in delovnih pogojih (jezikovno in namensko so to npr. omejitve nadurnega in nočnega dela, omejitve dnevnega in tedenskega počitka, omejitve dopusta) dovoljuje podzakonsko omejitev pravice do zdravstvenega varstva oziroma drugih zakonsko določenih pravic pacientov oziroma obvezno zavarovanih oseb. Odlok je sicer bil sprejet tudi na podlagi tretjega odstavka 37. člena ZNB, ki ministru (glej spremembo, navedeno v op. št. 8) omogoča, da fizičnim in pravnim osebam, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, določi posebne, ugibamo lahko dodatne naloge, ne pa tudi omejitev siceršnjih nalog. Smiselno enako velja za določitev prej omenjenih posebnih pogojev, ki omogočajo prevzemanje dodatnih nalog oziroma izvajanje storitev v povečanem obsegu.

Omejitev pravice do zdravstvenega varstva, natančneje določene v ZZVZZ, in omejitev pacientovih pravic, natančneje določenih v ZPacP,[13] so seveda lahko omejene na podlagi zakona. Četrti odstavek 4. člena ZPacP npr. izrecno določa, da so pacientove pravice, npr. pravica do dostopa do zdravstvene obravnave in zagotavljanja preventivnih storitev, pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni obravnavi, pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave, ipd. (glej 5. člen ZPacP), ki v splošnem veljajo tako v javni zdravstveni mreži kot pri zasebnikih, lahko omejene z zakonom s področja zagotavljanja javne varnosti in javnega zdravja (ZNB in že omenjeno potencialno sporno uporabljeno pooblastilo) ter kadar bi bile ogrožene pravice drugih oseb. Vendar pa zakon ne predvideva omejitve na podlagi podzakonskega akta. Takšno omejitev sicer predvideva ZNB, na katerega ZpacP sklicuje, a vendar je pooblastilo vlada v primeru epidemije Covid-19 razumela sila široko.

Ob predpostavki ustreznega pooblastila, je omejitev pravice do zdravstvenega varstva ter omejitev pacientovih pravic dovoljena, kadar zasleduje legitimen cilj (javno zdravje, omejitev epidemije) ter izpolnjuje kriterij primernosti in nujnosti ter kadar znotraj testa sorazmernosti v ožjem smislu ustavna dobrina legitimnega cilja prevlada nad drugo ustavno dobrino, v tem primeru pravico do zdravstvenega varstva (posameznika), kar lahko vsaj v končni posledici, če ne že prej, privede tudi do posega v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Pri tem kaže kriterij javnega zdravja obravnavati ločeno od kriterija omejitve epidemije, pa čeprav se zdi, da gre morda celo za isti legitimni cilj.

Na izziv primernosti ukrepa je v razmerju do omejitve epidemije Covid-19 težko odgovoriti določno,[14] sklepamo pa lahko, da vsaka omejitev izvajanja storitev, pri katerih se preko okuženih stičnih oseb (npr. zdravnice, prodajalca, učitelja) ali kjer se srečuje večje število posameznikov (npr. pacientov v čakalnici), pripomore k doseganju legitimnega cilja. Vprašanje pa, v kolikšni meri, in ali je ukrep pri tem tudi nujen ter ali ni nujen postal le zaradi nezmožnosti pristojnih institucij dovolj hitro zagotoviti ustrezno zaščitno opremo za zdravstvene delavce, ki bi omogočila izvedbo vseh, če ne že pretežnega dela preventivnih storitev in nenujnih storitev zdravljenja. Te lahko nenanazdnje razkrijejo tudi nujne, morda celo urgentne potrebe zdravstvenega stanja. Drugače: utilitaristični preračun, h kateremu se je normodajalec moral zateči zaradi pomanjkanja ustrezne zaščitne opreme in drugih kapacitet, tehta med verjetnostjo poslabšanja zdravstvenega stanja konkretnih pacientov zaradi neizvedene storitve in nevarnostjo povečanja števila obolelih za Covid-19. Zapisana etična dilema nas pripelje do vidika javnega zdravja, kot prvega navedenega legitimnega cilja, pri čemer je razlogovanje seveda podobno: omejitev preventivnih in nenujnih storitev zdravljenja zmanjšuje potrošnjo zaščitne opreme, ki je na voljo, in druge kapacitete, potrebne za obravnavo potencialnih, statistično določenih neindividualiziranih pacientov, obolelih za Covid-19, katerih število naj bi naraščalo in v najslabšem primeru naraslo do točke sesutja sistema javne zdravstvene mreže. Utilitaristični preračun je vnovič posledica sicer razumljive kvantitativne nepripravljenosti na doslej ne videno epidemijo. Mimo – zdi se, da prezahtevnega – odgovora na (ne)sorazmernost posega, je jasno naslednje: država, ki je dolžna skrbeti za delovanje sistema socialnih zavarovanj, tj. tudi sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, na račun katerega se ob vzpostavljenem sistemu doplačil in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (katerega premije obvezno zavarovane osebe plačujejo tudi v času, ko je zagotavljanje dajatev v naravi praviloma zastalo) izvede pretežni del preventivnih storitev in storitev zdravljenja, naj v času umirjanja epidemije in po njenem zaključku z dodatnim davčnim sofinanciranjem poskrbi za nemoteno in pospešeno delovanje zastalih programov primarne, sekundarne in terciarne ravni zdravstvene dejavnosti v povečanem dnevnem obsegu, po potrebi vse dni v tednu. S tem naj zagotovi tudi izvedbo vseh dogovorjenih programov na vseh ravneh, s čimer prepreči izpad dohodkov javnih zavodov in koncesionarjev. Mimo pretečih odškodninskih zahtevkov zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja s Covid-19 nepovezanih pacientov se lahko le na ta način vsaj v delu razbremeni (politične) odgovornosti za nezmožnost izvajanja pretežnega dela preventivnih storitev in storitev zdravljenja.

Nejasen položaj samozaposlenih oseb

ZIUZEOP v 34. členu med drugim določa, da je upravičenec do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka[15] »samozaposleni, ki na dan uveljavitve tega zakona opravlja dejavnost in je v obvezno zavarovanje vključen na podlagi opravljanja te dejavnosti in ne izpolnjuje pogojev za obvezno vključitev v obvezno zavarovanje tudi na kakšni drugi zavarovalni podlagi.« Zdi se, da je zakonodajalec na račun izključitve t. i. popoldancev, to je oseb, katerih primarna zavarovalna podlaga je pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas, ob tem pa redno opravljajo delo na podlagi pogodb civilnega prava in imajo v ta namen prijavljeno dejavnost, iz kroga upravičencev izključil tudi samozaposlene, v delu zavarovane na podlagi 19. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), npr. zaradi varstva in nege otroka.[16] Takšni posamezniki bi gotovo morali biti upravičeni do sorazmernega deleža izredne pomoči, saj so, drugače od popoldancev, ekonomsko aktivni le na eni zavarovalni podlagi.[17] Sporna je tudi določitev bistveno zmanjšanega obsega opravljanja dejavnosti iz drugega odstavka 35. člena ZIUZEOP, ki kot primerljivo upoštevno obdobje določa februar 2020, pri čemer je vračilo izredne pomoči glede na določbe 37. člena odvisno od bodočih dohodkov, primerljivih z istim obdobjem lanskega leta, tj. leta 2019. Zakon tako vzpostavlja dve upoštevni obdobji, pri tem pa nejasno določa način uveljavljanja pravic samozaposlenih, ki leta 2019 oziroma v drugem polletju 2019 še niso imeli prijavljene dejavnosti (zdi se, da bodo pravice in obveznosti potencialnih upravičencev odvisne od interpretacije določb s strani finančne uprave!) Prav tako ne razjasnjuje položaja samozaposlenih, ki so zaradi nizkih dohodkov upravičeni do denarne socialne pomoči in dodatka za delovno aktivnost (upoštevanje izredne pomoči pri izpolnjevanju pogojev za ohranitev pravice do denarne socialne pomoči in dodatka za delovno aktivnost), in ne upošteva dinamike izplačil samozaposlenih, npr. v kulturi, ki so pogosto ekonomsko odvisni od uspešnih prijav na javne razpise, v okviru katerih so sredstva lahko izplačana v enkratnem znesku, a pri tem namenjena financiranju v daljšemu časovnemu obdobju, ki presega v zakonu navedeno upoštevno polletje. Nerazumljivo je pravzaprav, zakaj zakonodajalec nekaterim že omenjenim skupinam zagotavlja solidarnostno pomoč, medtem ko izplačilo mesečnega temeljnega dohodka samozaposlenim vzpostavlja kot de facto posojilo, pri čemer so pogoji za pridobitev oziroma način njegovega uveljavljanja in upoštevanja različnih obdobji tako nejasni, da le stežka zadostijo kriteriju pravne varnosti in predvidljivosti. Ugibamo lahko, da številni samozaposleni, ki bi pomoč potrebovali, te v luči posledice vračanja, ki zaradi že omenjene dinamike izplačil nujno ne odseva njihovega dolgoročnega izboljšanja socialno-ekonomskega položaja, ne bodo upali uveljavljati.

Sklep

Prilagajanje prava socialne varnosti spremenjenim družbenim razmerjem (npr. demografski rasti, novim načinom dela, novim zaposlitvenim vzorcem) je zaradi ohranitve ustrezne ravni socialne zaščite upravičencev nujno.[18] Pri tem je jasno, da so ustrezne normodajne spremembe, ki odgovarjajo na hipne in drastične spremembe v družbi, posebno zahtevne in le stežka izvedljive. Vendarle pa tudi take spremembe normodajalca ne razbremenjujejo odgovornosti sprejemati ukrepe, ki zasledujejo vsaj splošna pravna načela in temeljna načela prava socialne varnosti oziroma jedrni namen njegovih institutov. V pričakovanju novih področnih ukrepov je to besedilo, tako kot tudi ukrepi sami, le delo v nastajanju (angl. work in progress), čas pa bo pokazal njegovo in njihovo (ne)upravičenost.

Opombe:

[1] O pojmu socialna varnost podrobneje v: Bubnov, Škoberne, Anjuta, Strban, Grega, Pravo socialne varnosti, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 39 in nasl. O terminu socialna varnost podrobneje v: Strban, Grega, Terminološke zagate pri vsebinskem razlikovanju izrazov v pravu socialne varnosti, v: Jemec Tomazin, Mateja (idr.) (ur.), Med jasnostjo in nedoločenostjo, Lexpera, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, str. 211 in nasl.

[2] Ustava Republike Slovenije (URS), Ur. l. RS, št. 33/91-I, do 75/16. O ustavnopravnih razsežnostih socialne varnosti podrobneje v: Strban, Grega, Pravica do socialne varnosti v (ustavno)sodnem odločanju, v: Pavčnik, Marijan, Novak, Aleš, (Ustavno)sodno odločanje, GV založba, Ljubljana 2013, str. 341 in nasl.

[3] Ur. l. RS, št. 72/06 do 36/19.

[4] Ur. l. RS, št. 15/06 in 55/17.

[5] EPA 1095-VIII, z dne 2. 4. 2020.

[6] O merilih ali kriterijih razdeljevalne pravičnosti v pravu socialne varnosti npr. v: Mišič, Luka, Odsevi politične filozofije v pravu socialne varnosti, v: Delavci in delodajalci 1 (2018) 1, str. 57 in nasl.

[7] Ur. l. RS, št. 33/06.

[8] Glej npr. prispevek Jake Kukavice https://verfassungsblog.de/rule-of-law-in-the-time-of-covid-19-warnings-from-slovenia/?fbclid=IwAR0LPSXoPGEIl640XPKawL7p7qAmrzIlr3Bcz9Fbac3Nr0qjkciiGsVZcFc (dostop 8. 4. 2020). Glej tudi 7. člen ZIUZEOP, ki spreminja določbe 39. člena ZNB.

[9] Odredba o začasnih ukrepih za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), Ur. l. RS, št. 18/20 do 22/20.

[10] Odredba o začasnih ukrepih za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), Ur. l. RS, št. 22/20.

[11] Kot izhaja iz obvestil izvajalcev, na podlagi navodil Ministrstva za zdravje in Nacionalnega inštituta za javno zdravje, glej npr. https://www.zod-lj.si/ (dostop 8. 4. 2020). Iz obvestila Centra za pomoč na domu Maribor izhaja, da zaradi zaščite zaposlenih in preprečevanja širitve virusa storitev ne bodo izvajali za uporabnike, ki so se v zadnjem času zadrževali na območjih z izbruhom virusa oziroma so bili v stiku z osebami, ki so prišle s takšnega območja. Glej https://pomocnadomu.eu/wp-content/uploads/2020/03/MX-2310U_20200311_155558.pdf (dostop 8. 4. 2020).

[12] Odlok o začasnih ukrepih na področju zdravstvene dejavnosti zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19, Ur. l. RS, št. 40/20.

[13] Glej npr. 2. člen ZZVZZ, 3. člen ZPacP.

[14] Enako velja za nujnost ukrepa. Upoštevati je namreč treba procesni vidik testa sorazmernosti, tj. na kak način, kako aktivno, kako učinkovito, je pri sprejetju aktov sodelovala področna, torej medicinska stroka. Za pomembnen poudarek, ki ni moj, se zahvaljujem dragima kolegoma Jaki Kukavici (EUI) in Marjanu Kosu (PFUL).

[15] Nov institut, nova pravna terminologija. Prim. npr. z univerzalni temeljni dohodek (UTD). Sicer se zdi, da bi slednji kljub pogosto formalni in ne vsebinski obravnavi upravičencev (mehanistični učinek načela enakosti) izničil številne v tem poglavju kratko opisane težave. Temeljna domača pravna literatura o UTD: Mihalič, Renata, Strban, Grega, Univerzalni temeljni dohodek, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015.

[16] Ur. l. RS, št. 96/12 do 75/19.

[17] Na težavo me je še pred sprejemom zakona prvič opomnil Jaka Cepec (EFUL). Za nekatere poudarke, ki so se pojavili v drugi razpravi, se zahvaljujem tudi kolegici Sari Bagari (PFUL). Vse morebitne napake so – seveda – napake avtorja.

[18] Podrobneje v: Strban, Grega, Pravica do socialne varnosti v (ustavno)sodnem odločanju, v: Pavčnik, Marijan, Novak, Aleš, (Ustavno)sodno odločanje, GV založba, Ljubljana 2013, str. 361-365.