DEFINICIJA KORUPCIJE V ŠPORTU

Šport že dolgo časa nima več le socialnega, vzgojno- izobraževalnega, zdravstveno-preventivnega in rekreacijskega namena, ampak postaja vse močnejša gospodarska panoga, ki letno prinaša več kot 145 milijard ameriških dolarjev in povezuje milijone ljudi po celem svetu.[1] Večje vsote denarja pa v šport prinesejo tudi večje tveganje oziroma večje možnosti zlorab, česar sem se tudi sama, kot velika športna navdušenka in nekdanja atletinja, začela zavedati že zelo kmalu.  Korupcijo v športu je zelo težko definirati, saj je  izredno zapletena. Definicijo je leta 2005 poizkušal podati Meanning, ki jo je opisal kot »obliko vedenja športnikov, ki se vzdržijo uspešnosti, ki bi bila potrebna, da bi zmagali na tekmovanju in namerno dopustijo zmago drugim.«[2] Ob tem Meanning opozarja, da je treba k tej definiciji dodati oziroma opozoriti še na delo športnih funkcionarjev, ki zavestno in namerno delujejo v nasprotju s cilji in moralnimi vrednotami njihovega kluba, zveze in tekmovalnega športa na splošno.[3] Posebna vrsta korupcije v športu je tudi doping, ki pa ga v svoji definiciji korupcije v športu Meanning ni zajel. Ugotovimo lahko, da je zgornja definicija korupcije v športu izredno ohlapna in ne zajema celotnega spektra koruptivnih dejanj v športu. Za lažje doseganje nedovoljenih ciljev športniki namreč pogosto nagovarjajo v takšna dejanja tudi druge športnike, soigralce ali funkcionarje. Prav tako pa pogosto ne gre zgolj za zmago, saj je na stavnicah več možnih načinov stave. Posamezniki lahko tako denar stavijo na specifičen rezultat, dosežene točke igralca, vsoto golov ali košev na tekmi in številne druge »dosežke«. Športniki lahko tako izigravajo sistem na več različnih načinov, ki morda niso tako očitni na prvi pogled. Zato sta boljšo definicijo korupcije v športu podala Gorse in Chadwick, ki sta jo opredelila kot »vsako nezakonito, nemoralno ali neetično dejavnost, s katero se namerno poskuša izkriviti rezultat športnega tekmovanja zaradi osebne premoženjske ali nepremoženjske koristi ene ali več oseb, ki sodelujejo v tej dejavnosti.«[4]

JEMANJE NEDOVOLJENIH POŽIVIL

Težko bi trdili, da je korupcija v športu nov pojav, saj je ta obstajala že v času grških olimpijskih iger. Čeprav je bilo korupcijo v športu že takrat težko dokazati, pa prvi dokumentirani primer korupcije v športu sega že v leto 388 pr. n. št., ko je med olimpijskimi igrami bokser Eupolos podkupil svoje tri nasprotnike.[5] Od takrat pa do danes se je razvilo še veliko drugih oblik korupcije v športu, med najbolj odmevne in znane pa nedvomno sodijo različne afere z dopingom in prirejanjem tekmovanj, ki udeležencem v takšnih aferah prinašajo vse več dobička. Zagotovo najbolj odmevna doping afera se je dogajala v Nemški demokratični republiki med leti 1970 in 1980, ko je takratna politika izvajala sistematični doping, ki je vključeval športnike vseh olimpijskih disciplin ter številne znanstvenike oziroma strokovnjake z različnih področjih, ki so dobili zagon za raziskovanje in priložnost za delo v športu.[6] Za  mnogimi doseženimi rekordi in več kot tristopetdesetimi osvojenimi medaljami, ki jih je osvojila Nemška demokratična republika, se tako skrivajo tragične zgodbe vzhodnonemških športnikov, ki so bili pod vplivom prepovedanih substanc. Jemanje prepovedanih substanc se je poleg finančnih ter osebnih posledic z leti odrazilo tudi na telesnem in duševnem zdravju teh športnikov. Večina športnikov v vzhodnonemškem eksperimentu je tako celo življenje trpela za zdravstvenimi posledicami dopinškega programa, šokantni pa so izsledki, da so trpeli tudi njihovi potomci. Vzhodnonemške športnice, ki so sodelovale v dopinškem programu, so poročale o hudih zdravstvenih težavah, najbolj znana med njimi, atletinja Heidi Krieger (suvanje krogle), je kazala celo spremembo sekundarnih spolnih znakov, kar je posledično privedlo do spremembe spola.[7]

Ker doping ruši pošteno tekmovanje, ugled in zdravje posameznikov, je Evropska komisija leta 2007 v Beli knjigi o športu priporočila, da se trgovina z nezakonitimi dopinškimi substancami obravnava enako kot trgovina z nezakonitimi drogami v državah članicah EU.[8]  Pravna ureditev sankcioniranja dopinga je namreč pomemba, saj tekmovalce privlačijo visoke denarne nagrade, ki so jih deležni ob zmagah, ki so jim z dopingom lahko lažje dosegljive.  Finančna korist v športu je namreč odvisna od doseženega rezultata, saj vsaka medalja na večjih tekmovanjih prinaša tudi velike finančne nagrade, prav tako pa uspehi pritegnejo sponzorje ter omogočajo športniku dodatne finančne ugodnosti s strani državnih institucij. Športnik si tako z jemanjem prepovedanih poživil poveča možnost uspeha, vendar s tem tvega, da bo njegovo dejanje razkrito. Lahko bi rekli, da se obnaša ekonomsko najbolj racionalno. Športnik pretehta, kakšna je možnost uspeha na eni strani in kakšne koristi uspeh prinaša ter kakšna je na drugi strani možnost, da bo razkrit s strani pristojne protidopinške organizacije, kar bo prineslo stroške sodnih postopkov, prepoved bodočih tekmovanj in padec ugleda v javnosti.[9]

Kljub rednim protidopiniškim kontrolam pa vnos prepovedanih substanc pogosto ni odkrit nemudoma (v času tekmovanja), zaradi česar so (predvsem finančne) posledice, ki jih nosi športnik zaradi časovne oddaljenosti omiljene – javnost namreč ni več tako intenzivno vpeta v samo dogajanje, prav tako pa je športnik s sponzorstvi že zaslužil denar. Do kasnejših odkritji jemanja dopinga pride zaradi tega, ker se odvzeti vzorci v laboratorijih hranijo tudi do osem let in jih protidopinške organizacije kasneje testirajo z novo odkritimi laboratorijskimi metodami, ki v času tekmovanja še niso bile znane. Mednarodni olimpijski komite (MOK) je tako leta 2016 naznanil, da bodo analizirali drugi val vzorcev odvzetih v času olimpijskih iger leta 2008 v Pekingu in leta 2012 v Londonu. Skupno so odkrili kar 98 novih športnikov, ki so uživali prepovedane substance. Z namenom dodatne zaščite tekmovalcev pa se je MOK na olimpijskih igrah v Riu leta 2016 lotil še dodatnih ukrepov in začel s ciljnim  testiranjem športnikov iz določenih športov in držav že pred tekmovanjem.[10] Kot pozitiven primer kasnejšega testiranja vzorcev tekmovalec lahko navedem slovensko atletinjo Marijo Šestak, ki je v Pekingu skočila državni rekord v troskoku na prostem (15,03 m) in takrat zasedla 6. mesto. Osem let kasneje je zaradi pozitivnih vzorcev dveh sotekmovalk napredovala po lestvici na sicer nehvaležno 4. mesto. Uživanje prepovedanih substanc je namreč kar 8 let po zaključku olimpijskih iger v Pekingu dvema atletinjama (Rusinji Tatyani Lebedevi in Grkinji Hrysopiyi Devetzi) odvzelo medalji in premešalo vrstni red najboljših na olimpijskih igrah v Pekingu. V šali lahko sklenemo, da se v primeru Šestakove tekmovanje ni končalo z zadnjim skokom, temveč z iztekom roka za hranjenje vzorcev. Kljub temu pa ji skorajšnja medalja po vseh teh letih ne prinaša več finančnih ugodnosti, prepoznavnih naslovnic in medijske pozornosti, ki bi jih bila deležna v takratnem času. Špekulirati, kaj bi se lahko zgodilo, če bi bila Marija Šestak tistega večera na stadionu v Pekingu četrta, je danes brezpredmetno. Kljub temu da denar v športu ni vse, pa so športniki zaradi nedovoljenega ravnanja svojih sotekmovalcev prikrajšani tudi za psihološki učinek osvajanja medalje, poslušanje državne himne oziroma biti ob boku najboljšim ter adrenalin, ki ga prinašajo polne tribune, kar vse pušča trajne pozitivne posledice pri športniku. Oškodovan športnik je tako zaradi dopinga drugih tekmovalec za vedno prikrajšanj za takšen neponovljiv in izjemno intenziven trenutek. Ne glede na to, pa je dejstvo, da kljub vsem zamujenim trenutkom njeno osvojeno 4. mesto ostaja zapisano v zgodovino, pa čeprav prepozno.  

PRIREJANJE TEKMOVANJ ALI »MATCH-FIXING«

Poleg dopinga je vedno bolj razširjena in prepoznavna oblika korupcije v športu prirejanje tekmovanj oziroma rezultatov – oziroma t. i. »match fixing«. V očeh javnosti te oblike korupcije na prvi pogled niti ne vidimo. Pravna klinika Pravo v športu, ki se tradicionalno izvaja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je prav zaradi tega lansko leto osvetlila problem prirejanja športnih rezultatov ter tako študentom predstavila pogost problem, na katerega dostikrat niti ne pomislimo. O tem nam je na pravni kliniki predaval Drago Kos, prvi predsednik Komisije za prepečevanje korupcije, ki je temo podrobneje razčlenil in tudi opisal nekatere znane primere iz prakse.[11] Dejstva, ki jih Drago Kos navedel v okviru svojega predavanja so popolnoma spremenili naš pogled na športne tekme, še posebej na najpogosteje izpostavljen šport nogomet. Izpostavljenost športa za »match-fixing« je namreč odvisna od vsote denarja, gledanosti ter popularnost športa. Bolj izpostavljen kot je šport, več je posameznikov, ki se skušajo finančno okoristiti z izigravanjem sistema in nastavljanjem tekem.

Vse več primerov prirejanja rezultatov je tudi posledica globalne in čezmejne možnosti internetnih stavnic. V nekaterih športih, kot so tenis in kriket, so nastavljanje tekem prepoznali že v letu  2000 in  takoj ukrepali. Po drugi strani v nogometu tega problema niso vzeli resno vse do leta 2009, ko se je zgodil t. i. Bochumski škandal. Policijska preiskovalna ekipa je odkrila kar 323 sumljivih nogometnih tekem v devetih  različnih državah, tudi v Sloveniji. Pri nas naj bi se prirejanje tekem predvidoma zgodilo kar na sedmih tekmah.[12] Korupcija se v nogometu odvija na vseh ravneh. Tako zasledimo nepravilnosti vse od najprestižnejših lig in tekmovanj pa vse do manjših tekmovanj, ki lahko mejijo že na rekreativno športno dejavnost. Ukrepi držav so različni in se razlikujejo glede na športno panogo. Tako so v Nemčiji stave udeležencev tekmovanj prepovedane, kar zmanjšuje možnost prirejanja rezultatov. Kot udeleženci se poleg samih nogometašev štejejo tudi njihovi sorodniki in prijatelji, ki tako ne smejo staviti na tekmah državnega prvenstva (Bundesliga), ni pa jasno navedeno, kako se te povezave dokazujejo.[13] Takšni in podobni ukrepi nakazujejo željo držav po aktivnem preprečevanje nameščanja tekem, vendar pa učinek teh ukrepov v praksi še ni dovolj raziskan, zato ne moremo trditi, da so ti ukrepi dosegli namen.

ZAKAJ SE ŠPORTNIKI ODLOČIJO ZA PRIREJANJE REZULTATOV

Seveda pa je v boju zoper prirejanje rezultatov najpomembnejše odgovoriti, zakaj do takšnih ravnanj sploh prihaja. Zgornje vprašanje so si zastavili raziskovalci v Litvi, ki so med nogometaši in košarkarji izvedli raziskavo o razlogih za prirejanje tekem oziroma željah športnikov za sodelovanje v tovrstnih prevarah. Raziskovalci so prišli do rezultata, da je kar 52 odstotkov sodelujočih v raziskavi kot razlog za prirejanje tekem navedlo željo po večjem zaslužku, 16 odstotkov jih je kot razlog navedlo, da so se znašli v slabem finančnem položaju, medtem ko je bilo 13 odstotkov sodelujočih navedlo, da so bili primorani goljufati zaradi zamude ali nerednega plačila kluba.[14]

Tudi študija iz Črne knjige je pokazala, da je razlog za porast prirejanja rezultatov neplačevanje nogometašev.[15] Kar 10,9 odstotkov anketirancev iz vzhodnoevropskih držav je že imelo možnost sodelovati pri prirejanju tekem, od tega je bilo več kot polovico tistih, ki so se znašla pred to odločitvijo, v slabem finančnem položaju. Zaradi tega je na primer nogometa Mario Čižmek Hrvaško nogometno zvezo pozval k doslednemu nadzoru plačevanja športnikov, saj iz lastnih izkušenj ve, pred kakšno dilemo neplačevanje obveznosti postavlja športnika. Sam pravi, da se je iz svojih napak naučil, da lahko s korupcijo pridobimo zelo malo, medtem ko lahko izgubimo vse.[16]

Ugotovimo lahko, da neplačilo igralcev in posledično prirejanje rezultatov prinaša uničevanje integritete športa ter športnika samega. Odkritje tovrstnih koruptivnih dejanj ter senzacionalni naslovi v javnosti zameglijo čar športa in njegov prvotni namen. Vse to privede do zmanjšanega dotoka finančnih sredstev, nižje gledanosti ter priljubljenosti športa, kluba ali posameznika. V najhujših primerih pa lahko vodi do stečaja vseh vpletenih, najpogosteje in najhuje pa trpijo športniki sami.

KAKO NAPREJ?

Če želimo preprečiti korupcijo v športu, je predvsem pomembno izobraževanje ter osvetlitev problema zlorab v športu. Treba je začeti že pri otrocih in njihovih starših. Preventiva je ključnega pomena, vendar so jasna pravila in disciplinski postopki enako pomembni, ker je le tako mogoče preprečiti sodelovanje ne le športnikov in trenerjev, ampak tudi sodnikov in številnih vodilnih v klubih v omenjenih koruptivnih ravnanjih. Poleg ozaveščanja ljudi o korupciji so potrebne tudi notranje spremembe v športnih organizacijah. Nedopustno je, da posamezniki v organizacijah, kjer primanjkuje transparentnosti in odgovornosti, pridobivajo politično in finančno moč.

Slovenija je leta 2016 podpisala Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju dogovarjanja športnih tekmovanj, katere namen je preprečiti, odkriti in sankcionirati nacionalno ali nadnacionalno prirejanje rezultatov nacionalnih in mednarodnih športnih tekmovanj. Spodbuja nacionalno in mednarodno sodelovanje, ki je usmerjeno v preprečevanje prirejanja rezultatov športnih tekmovanj, med zadevnimi javnimi organi ter organizacijami, ki se ukvarjajo s športom in športnimi stavami. Kljub temu Slovenija še nima zakonskih določb, s katerimi bi bile predvidene kazenske sankcije za prirejanje rezultatov športnih tekmovanj. Ob upoštevanju sodne prakse se tako vprašamo, kateri in kakšni bi bili smiselni ukrepi. V primeru slovenskega nogometaša, ki je sodeloval pri prirejanju tekme med ptujsko Dravo in lendavsko Nafto, je kazen znašala 1.646,00 evrov, s prirejanjem pa se je okoristil z dobrimi desettisočaki evrov.[17] Kazni bi morale delovati preventivno in dobiček pridobljen z goljufijo bi moral biti odvzet in izkoriščen za nadaljnje odkrivanje prirejenih rezultatov ter izvajanju raziskav s tega področja. Zaradi močnega interesa  po koruptivnih dejanjih ni mogoče pričakovati, da se bodo zmanjšala sama od sebe. Države in vse ostale udeležence čaka še dolga pot do vzpostavitve sistema, kjer bodo koruptivna dejanja hitreje preprečena, odkrita in kaznovana.  

Opombe

[1] Ellis, Australia’s policy on match-fixing in sport, (2016), str. 254-256.

[2] Meanning, Corruption in International Sport and Sport Management; Form, Tendencies, Extent and Countermeasures (2005), str. 190.

[3] Prav tam, str. 187-225.

[4] Gorse, Chadwick, Conceptualising corruption in sport: Implications for sponsorship programmes (2010).

[5] Kulke, Ancient olympia was as corrupt as FIFA, URL: https://www.ozy.com/true-and-stories/ancient-olympia-was-as-corrupt-as-fifa/64498/.

[6] Frankein Berendonk, Hormonal doping and androgenization of athletes: a secret program of the German Democratic Republic government, (1997), str. 1262–1279.

[7] Bila je sistematično dopingirana z anaboličnimi steroidi, ki so povzročili spremembo sekundarnih spolnih organov v povsem moške, zato je leta 1997 operativno spremenila spol in ime v Andreas.

[8] Evropska komisija, Bela knjiga o športu (2007), str. 5.

[9] Dvoršak, Koritnik, Angelovski, ŠPORT IN PRAVO (2020), str. 295.

[10] International Olympic Committee, Second wave of reanalysis reveals banned substances in 45 athletes from Beijing and London, URL:https://www.olympic.org/news/second-wave-of-reanalysis-reveals-banned-substances-in-45-athletes-from-beijing-and-london.

[11] Kos, Korupcija v športu, (7. 2. 2020), Pravna fakulteta Ljubljana.

[12]Kodre, Z Zadnjo stavo padla tudi Slovenca, URL: https://www.primorske.si/2011/12/27/z-zadnjo-stavo-padla-tudi-slovenca.

[13] Spitz, Match-fixing The role of prevention, (2016), str. 257-261.

[14] Trumpyte, The gap between sports institutions and the public will Responses to match-fixing in Lithuania,(2016), str. 250-253.

[15] Mehle, Baypass namesto pištole, URL: https://www.dnevnik.si/1042508864.

[16] FIFPro, Black Book Eastern Europe (2012), str. 137.

[17] Ličen, Fotball player admits involvmnet in match fixing, URL: http://www.simonlicen.com/2012/07/football-player-confesses-involvement-in-match-fixing/.

Viri in literatura

Directorat-General for Eduaction, Youth, Sport and Culture (European Commission) in KEA European Affairs, Match-fixing in sport, A mapping of criminal law provision in 27 EU 27, (2012), URL:https://ec.europa.eu/assets/eac/sport/library/studies/study-sports-fraud-final-version_en.pdf (19. oktober 2020).

Dvoršak, Janko; Koritnik, Boštjan; Angelovski, Igor: Preprečevanje dopinga v športu, v: PRAVO IN ŠPORT (ur. Vesna Bergant Rakočević), Inštitut za lokalno samoupravo Maribor, Ljubljana 2020, str. 281-372.

Ellis, Jane: Australia’s policy on match-fixing in sport, v: GLOBAL CORRUPTION REPORT: SPORT, Transparency International (2016), str. 254-256.

Evropska komisija: Bela knjiga o športu, št. 52007DC0391, Bruselj (11. julij 2007).

Frankein, Werner W.; Berendonk, Brigitte: Hormonal doping and androgenization of athletes: a secret program of the German Democratic Republic government, v: Clinical Chemistry, (1997), str. 1262–1279.

Gorse, Samantha; Chadwick, Simon: Conceptualising corruption in sport: Implications for sponsorship programmes, v: The European Business Review, (2010) volume July/August.

International Federation of Professional Footballers, Black Book Eastern Europe, The problems professional footballers encounter: research (24. januar 2012), str. 137

International Olympic Committee: Second wave of reanalysis reveals banned substances in 45 athletes from beijing and london, URL:https://www.olympic.org/news/second-wave-of-reanalysis-reveals-banned-substances-in-45-athletes-from-beijing-and-london (20. oktober 2020).

Kodre, Tina: Z Zadnjo stavo padla tudi Slovenca, URL: https://www.primorske.si/2011/12/27/z-zadnjo-stavo-padla-tudi-slovenca (20. oktober 2020).

Kos, Drago: Korupcija v športu, (7. februar 2020), Pravna fakulteta Ljubljana.

Kulke, Ulli: Ancient olympia was as corrupt as FIFA, URL: https://www.ozy.com/true-and-stories/ancient-olympia-was-as-corrupt-as-fifa/64498/ (20. oktober 2020).

Ličen, Simon: Fotball player admits involvmnet in match fixing. URL: http://www.simonlicen.com/2012/07/football-player-confesses-involvement-in-match-fixing/ (18. oktober 2020).

Mehle, Borut: Baypass namesto pištole, URL: https://www.dnevnik.si/1042508864 (19. oktober 2020).

Meanning, Wolfgang: Corruption in International Sport and Sport Management: Form, Tendencies, Extent and Countermeasures, v: European Sport Management Quarterly, 5(2) (2005), str. 187-225.

Spitz, Ulrike: Match-fixing The role of prevention, v: Global Corruption Report: Sport, (2016), str. 257-261.

Trumpyte, Rugile: The gap between sports institutions and the public will Responses to match-fixing in Lithuania, v: Global Corruption Report, (2016), str. 250-253.