1.     Uvod

»Ko bi vsaj vedel [zakaj se levica tako oklepa EU]. Morda ker zamenjujejo EU z Evropo? EU je obžalovanja vreden nedemokratičen institucionalen konstrukt, ki je tako kompleksen, da brez obširnih poizvedovanj ne moreš razumeti, kako deluje – in še takrat morda ne boš čisto dojel, za kaj gre. To pomeni, da lahko vanjo projiciraš skoraj karkoli. Lahko jo poistovetiš z lastnimi sanjami o svetu, ki je osvobojen bremen zgodovine. Ali pa jo vidiš kot utelešenje udobnega potrošniškega življenjskega sloga: pravice brez obveznosti, potovanje brez ovir, nobenih davkov, imigrantska delovna sila, mednarodni trg dela za angleško govoreče diplomante.«[1]

– Wolfgang Streeck, nemški sociolog in predsednik družboslovnega oddelka inštituta Max Planck

Ni dvoma, da se Evropska unija nahaja v obdobju velikih napetosti. Nekateri bi rekli, da je v stanju permanentne krize že od svojega nastanka. Vsekakor pa se je s finančno krizo, begunsko krizo in izstopanjem Združenega kraljestva pokazal pravi obraz Evropske unije. Pojavili so se številni reformni predlogi, od Junckerjeve bele knjige do Macronovega pisma Evropejcem, od »New Deal for Europe« Janisa Varufakisa[2] do predlogov Thomasa Pikettyja.[3] V tem prispevku se bom ukvarjal zgolj s predlogom, za katerega se je javno zavzel tudi trenutni predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker,[4] in sicer da bi morali uvesti neposredne volitve predsednika Komisije.

Najprej bom predstavil trenutno pravno ureditev in poskusil identificirati njene slabosti. Potem bom pokazal na ideologijo liberalizma, ki je strukturno vgrajena v Evropsko unijo, in njene probleme, ter vprašanje demokratičnega deficita. V zadnjem poglavju bom pokazal, na kakšen način bi obravnavani ukrep lahko rešil te probleme, in za kakšno ceno.

 

2.     Trenutna pravna ureditev

Evropska komisija je najmočnejša evropska institucija in »varuhinja Pogodb«. Sestavljajo jo predsednik in 27 komisarjev, ki jih predlagajo države članice, izvoli pa jih Evropski parlament. Komisija zaposluje 32 000 uradnikov, ima izključno zakonodajno iniciativo ter široka pooblastila za nadzor notranjega trga.

Pogodba o združitvi (1965), ki je delno nadomestila Rimsko pogodbo (1957), je v 11. členu določala, da so člani komisije Evropske gospodarske skupnosti imenovani na podlagi dogovora med vladami držav članic. Predsednik Komisije je bil v tem obdobju le »prvi med enakimi«. To seveda ni preprečilo Jacquesu Delorsu, da ne bi postal najvplivnejši član Komisije in celotni Uniji dal nov veter v jadra proti koncu 80-ih let prejšnjega stoletja. Amsterdamska pogodba (1997) je to formalizirala in v 40. točki prinesla nov institut predsednika komisije, ki je še vedno imenovan na podlagi dogovora med vladami držav članic (common accord) in daje komisiji politično usmeritev. Gre za tipično konfederalno ureditev, ki je kombinirana s sicer federalnim značajem Komisije zaradi njenih pooblastil in unikatnih lastnosti evropskega prava.

Lizbonska pogodba (2009) je okrepila vlogo Evropskega parlamenta z določilom, da Evropski parlament glasuje o kandidatu, ki ga Evropski svet predlaga za predsednika Komisije, in da mora Evropski svet pri tem upoštevati izid evropskih volitev. V drugi fazi Parlament glasuje o komisarski ekipi, s tem pa si je povečal vpliv pri izbiri individualnih komisarjev, saj lahko zavrne celotno Komisijo, v kolikor mu ne bi ustrezal eden od komisarjev. Na volitvah leta 2014 je bil prvič preizkušen sistem ti. Spitzenkandidata, šlo je za dogovor evropskih poslancev, da bodo zavrnili kandidata Evropskega sveta, če ta ne bo vnaprej določeni kandidat za predsednika Komisije iz stranke, ki zmaga na volitvah.

Čeprav se tu zdi, da ima Parlament še preveč vpliva na delovanje Komisije, je treba omeniti, da je za izglasovanje nezaupnice zahtevana dvotretjinska večina vseh evropskih poslancev, kar je v praksi skoraj nepredstavljivo. Z imenovanjem torej Komisija postane praktično nedotakljiva. Do možnosti nezaupnice je prišlo le v času korupcijskega škandala Santerjeve komisije, ki je odstopila, preden bi prišlo do glasovanja. Toda če si Parlament ne bi izboril Spitzenkandidata, bi Komisija še vedno predstavljala nevoljeno (oziroma posredno voljeno) medvladno birokratsko institucijo, ki je ne morejo odstaviti niti države članice (Evropski svet). Tako se legitimira zgolj preko vlad držav članic in trenutno tudi preko Parlamenta, ki pa ima svoje probleme z legitimnostjo.

Druga značilnost Komisije je, da ima 27 komisarjev, vsakega predlaga ena država članica. Njihovo število bi se moralo skladno z Lizbonsko pogodbo zmanjšati leta 2014, vendar so države članice temu nasprotovale. Po njihovem imenovanju o izvolitvi odloča Parlament, ki po vzoru z druge strani Atlantika organizira »zaslišanja«. Skratka, predsednik Komisije ima minimalen manevrski prostor pri izbiri svoje »ekipe«. Še več, komisarji imajo različna politična ozadja, saj jih imenuje vsakokratna vladajoča politična struja države članice, večina komisarjev do 1999 pa je bila na primer bivših predsednikov vlad.[5] Tako je praktično nemogoče, da bi Komisija bila politično uigran aparat, saj se države najprej zagrebejo, da si zagotovijo svoj sedež pri mizi, po možnosti čim boljši resor na podlagi političnih zavezništev in uslug. Raznolikost komisarjev doseže le to, da Komisija stalno deluje kompromisno in ohranja status quo, saj bo »velika koalicija« vedno iskala najmanjši skupni imenovalec. To je še bolj pomemben dejavnik, ker ima le Komisija zakonodajno iniciativo.

Tako je v času mandata nad delovanjem Evropske komisije premalo nadzora, v sam postopek oblikovanja Evropske komisije pa se države članice preveč vpletajo. Zaradi strahu držav članic pred izgubo suverenosti Komisija ne more postati politična institucija, temveč deluje le kot organ, ki ohranja red v sistemu, ki so ga vzpostavile države članice. To se je še najlepše pokazalo pri Evropskem mehanizmu stabilnosti, ki so ga države članice vzpostavile zunaj EMU, vendar pristojnosti njegovega izvrševanja prenesle na evropske institucije.[6] In tako smo v začaranem krogu: države članice praktično ne morejo spreminjati razlage Pogodb s strani SEU zaradi visokih zahtev za spremembo primarnega prava, niti ne morejo vplivati na spremembe sekundarnega prava zaradi izključne iniciative Komisije in zahtevanega konsenza.[7]

Drug problem pa je, da kljub »ne-ideološkosti« Komisije le-ta s svojimi navidez nevtralnimi, pro-evropskimi in integrativnimi ukrepi eo ipso vodi neoliberalno politiko, saj je ta vgrajena v sam ustroj EU, kar bom pokazal v nadaljevanju (3). Dotaknil pa se bom tudi vprašanja evropskega demosa in solidarnosti (4, 5). Poskusil bom dokazati, da je liberalno težnjo EU mogoče v obstoječem sistemu preseči z uvedbo neposrednih volitev predsednika Komisije (6).

 

3.     »Avtoritarni liberalizem« Evropske unije 

Po koncu 2. svetovne vojne sta nastali dve struji evropskega federalizma. Prva, »demokratični radikalizem«, ki jo je zastopal Spinelli, se je zavzemala za ustavniško metodo: preko voljene ustavodajne skupščine bi vzpostavili skupne evropske demokratične institucije, ekonomsko združevanje pa bi jim sledilo. Toda po propadu Evropske obrambne skupnosti leta 1954 je prevladala druga struja, t. i. funkcionalizem, ki ga je zastopal Jean Monnet in nadaljeval Robert Schuman. Po tej teoriji naj bi s postopnim procesom ekonomskega združevanja približali države Evrope, politična unija pa bi bila kulminacija tega procesa. Konstitucionalizacija Evrope je tako odvisna od funkcionalnih dosežkov.[8] Rečeno drugače, v trenutku ko bi bila Evropska unija zadosti povezana, bi politična unija prišla sama od sebe. Funkcionalistična misel je prevladala s sprejetjem Enotnega evropskega akta leta 1987, ko so si države članice zadale za cilj vzpostavitev prostega trga do leta 1992, brez drugih korakov pri politični integraciji.

Takrat se je uresničila liberalizacija, ki si jo je že leta 1939 zamislil avstrijski ekonomist F. A. Hayek in pri tem anticipiral povojno integracijo.[9] Prepričan je bil, da bo takšna integracija povzročila prevlado tržnega liberalizma, ne zaradi njegove ideološke hegemonije, temveč ker bo zmanjšala možnost državnih institucij, da regulirajo kapitalistično gospodarstvo, in ga bremenijo s socialno državo. Toda do tega je prišlo veliko kasneje, šele v 80-ih letih zaradi liberalnih preferenc britanske, francoske in nemške vlade ali ideološke pozicije Komisije, ki je idejo skupnega trga predstavila kot splošno rešitve problemov Evrope.[10]

Hayek je predvideval, da bo najprej nastala politična unija z močno federalno vlado, ki bo ustvarila skupni trg. Pokazal je, da bo morala striktno prepovedati vsak nacionalni ukrep, ki bi lahko ogrozil koherentnost trga. Zato bo morala federalna vlada prevzeti funkcije, ki jih države ne bodo več mogle opravljati same. Obenem pa je dokazoval, da zaradi interesnih konfliktov med državami ne bo solidarnosti in sistemov redistribucije (npr. fiskalne unije). Vmešavanje države v gospodarstvo temelji na družbenem konsenzu.[11] Na primer ocarinjenje določenih izdelkov, da se zaščiti »svojo« industrijo, prevali breme na druge člane družbe, ki bodo zato plačevali višje cene za izdelke, vendar to žrtev sprejmejo na podlagi »nacionalnega mita«, saj s tem izrazijo solidarnost s svojimi sodržavljani. V skupnosti tako različno razvitih držav, kot je npr. EU, takšnega soglasja in takšne solidarnosti ni. Ker teh pooblastil tudi ni mogoče prepustiti nacionalnim državam, to pomeni, da nobena nacionalna vlada ne bi smela, federalna pa ne bi mogla »socialistično« planirati gospodarstva in bi bilo ta polja treba povsem deregulirati. Zato je po njegovem lahko unija nacionalnih držav le ekonomsko liberalna. Do takšnega razvoja je prišlo šele v 80-ih letih 20. stoletja, do takrat pa dvajset let ekonomska unija ni vplivala na interne družbenoekonomske režime. Scharpf pomembno vlogo pri tem pripisuje Sodišču Evropske unije, ki je s sodbami Costa proti Enel, Van Gend en Loos, Dassonville in Cassis de Dijon pripravilo orodja, s katerimi je prepovedalo vsakršno nacionalno ureditev, ki bi omejevala prost pretok produkcijskih faktorjev. Sodna praksa tako po mnenju Scharpfa ne priznava sfere nacionalne avtonomije, v kateri bi lahko v demokratično legitimiranih političnih procesih izbirali ukrepe za doseganje političnih ciljev, ki bi bili na primer diskriminatorni.

S tem je SEU enostavno dereguliralo obstoječe ureditve, ne da bi moglo samo vzpostaviti skupen evropski režim, ki bi ustrezal vrednotam in namenu EU. Tu pa nastopi silovita asimetrija med lahkoto sodniške negativne integracije in težavnostjo zakonodajne pozitivne integracije.[12] Z Maastrichtsko pogodbo, ki je dokončala ustanovitev enotnega trga, je bila dokončno omejena nacionalna suverenost, ni pa bila ustvarjena prava supranacionalna avtoriteta.[13] Vsakemu evropskemu državljanu, ki vidi, kako se ustvarja pravo EU, postane jasno, da nacionalna politika ne bo zaščitila njegovih interesov na evropski ravni, kjer vlada opisana inercija.[14]

Vprašanje je, ali je neoliberalna transformacija v drugi polovici osemdesetih let nastopila zaradi politične dominance te ideološke opcije, kar bi pomenilo, da je proces mogoče obrniti, ali pa gre za neizogibno posledico strukturnih faktorjev, kot jih je za federalizacijo heterogenih nacionalnih držav predvidel Hayek. Scharpf v svojem prispevku na primer prepričljivo dokaže, da je Evropska unija liberalna in deregulatorna zaradi strukturnih razlogov, ne pa konkretnih ideoloških opredelitev njenih akterjev.[15] Kasneje bom poskusil dokazati, da je te strukturne razloge mogoče odpraviti z večjo demokratizacijo.

Wilkinson družbeno-ekonomski ustroj Evropske unije opiše z izrazom »avtoritarni liberalizem«.[16] Povojno prenašanje suverenosti z nacionalnih držav na supranacionalne institucije naj bi bilo znak družbe, ki je izgubila zaupanje v politične voditelje, ki so pognali svet v vojno, in se je namesto tega zatekla v objem elite ekspertov. V nadaljevanju pokaže, da depolitizacija in de-demokratizacija določenih področij, npr. evra, služi utrjevanju ekonomskega liberalizma, ki ga ni mogoče zamenjati. Pri tem naj bi bil pomemben tudi razredni element, ko delu nacionalne družbe uspe zacementirati določeno politiko (npr. neoliberalno) znotraj države članice tako, da avtoriteto prenese na Evropsko komisijo ali ECB.[17]

Na tem mestu velja predstaviti Rodrikovo »trilemo«: od treh opcij (ekonomska integracija, nacionalna država in demokracija) je mogoče izbrati le dve.[18] Scharpf poskuša preseči to trilemo, saj poskusi ohraniti raznolike nacionalne države, ekonomsko integracijo in obenem omejiti nedemokratičnost negativne integracije tako, da bi jo prilagodili posameznim državam članicam preko možnosti pritožbe na »Evropsko ustavno sodišče« ali Evropski svet, kadar bi sodba SEU preveč posegla v »ustavno identiteto« države članice. Vendar menim, da je zmanjševanje pomena nacionalnih držav neizogibno, takšna rešitev pa korak nazaj.

 

4.     Odsotnost solidarnosti zaradi odsotnosti demosa

»S tem, ko so se DČ odpovedale vetu v Svetu, ne morejo več zagotavljati popolne suverenosti svojih ljudstev, del te so namreč prenesle izven svojega dosega. Takšna razlaga se ne ujema z »zgodbo o legitimaciji« oblasti, ki je tradicionalno utemeljena na ljudski suverenosti. Oblasti v EU ne moremo več prepričljivo utemeljevati na tej podlagi. Liberalne demokracije zahodnega sveta še niso razvile zgodbe o legitimnosti, ki bi se ujemala z entiteto, kot je EU. Ljudska suverenost namreč potrebuje ljudstvo, ki nastane z oblikovanjem kolektivne zavesti. To pomeni, da je neka oblast legitimna le, če so njeni subjekti prepričani, da takšna kolektivna zavest resnično obstaja. Tukaj pridemo do odsotnosti evropskega demosa.«[19]

Razpravljanje o demokratičnem deficitu EU je postalo že stalnica. Ustavni pravniki se prepirajo, ali je EU mednarodna organizacija ali konfederacija ali že proto-nacionalna država ali pa nekaj čisto svojega. Toda če vprašanje (odsotnosti) demosa postavimo v luč prejšnjega poglavja, menim, da lahko s stvarjenjem evropskega demosa in z demokratizacijo institucij presežemo »pasti« liberalizma, če na ta način lahko ustvarimo vseevropsko solidarnost.

Menim namreč, da Hayek ni upošteval transformativne moči Evropske unije, temveč je štel, da solidarnost ne bo nikoli presegla mej nacionalnih držav, še bolj pa se mi zdi, da tega niti ni hotel, čeprav je možno. Inercija evropskih institucij in oteženi postopek spreminjanja Pogodb na to vsaj namigujeta.

 

5.     Identiteta kot rezultat prakse

Ena najšibkejših točk doktrine nemškega Zveznega ustavnega sodišča iz odločbe o Lizbonski pogodbi je ta, ki izključuje vsakršno možnost demokratične vlade na evropski ravni, ker da Evropi manjka homogenost, ki je nepogrešljiva za delovanje demokratičnega sistema.[20] Innerarity meni, da evropska identiteta ni stabilna in dokončna, fiksirana s pred-političnimi kategorijami; temveč jo oblikujejo javni diskurz in politične prakse. Evropa je nastajajoča politična enota, rezultat dinamičnih interakcij.[21] Noben demos ni kar dan, temveč je nekaj, kar izvira iz performativne narave politike, ker prepoznava skupno in aktivira procese za konfiguracijo, integracijo in prenavljanje le-tega. Meni, da moramo prevzeti dojemanje objekta politične akcije kot nekaj spremenljivega, naključnega, večdimenzionalnega. Pomembno je, ko pravi, da moramo nehati misliti o političnih identitetah, kot da so ustvarjene z načrtno in razumsko odločitvijo, da imamo neko identiteto, in zamenjati metafiziko s pragmatiko: smo to, kar smo, zaradi skupnosti praks, ki jih vzpostavljamo.[22] Evrope ne bodo legitimirale institucionalne reforme, temveč skupne prakse.[23] Tako je tudi uvedbo neposrednih volitev treba dojemati kot novo skupno prakso, za katero tu trdim, da nosi dovolj velik transformativni potencial.

»Uniformna nacionalna identiteta ni pogoj za demokracijo niti solidarnost.«[24] Avtor tako stoji na tezi, da evropski demos ne bo podoben nobenemu demosu do zdaj, prav tako kot Evropska unija verjetno ne bo postala nova »nacionalna« država. Neposredne volitve predsednika Evropske komisije kot performativna praksa in kot priložnost, da kandidati prvič nagovorijo celoten evropski elektorat, pa po mojem lahko postanejo takšen vir legitimacije.

Evropska politika mora postati konfrontacijska, ne kompromisna politika. Le preko socialnega konflikta lahko znova pritegne evropske državljane in si zagotovi legitimnost.[25] Namesto govora o kozmetičnih spremembah in fokusiranja na zunanje sovražnike je treba pretresti naše dojemanje EU. »Družbeno krizo v evropskih socialnih državah se po Habermasu lahko reši le s političnim zasukom svetovnega trenda, da se trgi izogibajo političnemu urejanju.«[26]

Zato ni treba uvesti volitev, ker obstaja evropski demos, ampak zato, da bo obstajal. Le na ta način bo ustvarjena podlaga za »federalno« delovanje Komisije, ki ga bodo zagotovile prav neposredne volitve.

 

6.     Ali lahko reforma reši strukturne probleme?

Politizacija, demokratizacija, integracija

Ko bi združili vse Evropejce v en elektorat, ki bi ga moral kandidat nagovarjati, bi moral najti le-ta med konkretnimi ljudmi (in ne med nacionalnimi vladami) najmanjši skupni imenovalec. Evropejci so zaradi zgodovinskih in kulturnih razlogov preveč heterogeni, a tega ne kaže odpraviti, temveč je treba »demos« vzpostaviti na nečem drugem, na skupni usodi (destiny), na prihodnosti, in ne na oziranju v preteklost, v projektih, ki jih kandidat namerava izvesti, če hočete.[27] Tako kot se delavci bolj poistovetijo s podjetjem, če lahko volijo svoje predstavnike vanj in dejansko soodločajo, enako velja za EU. Ali pa primer sindikata, ki šele ustvari skupno identiteto med delavci.

Zagotovo se ne bomo kar zbudili z izoblikovanimi evropskimi strankami s kandidati po vsej Evropi. Lahko pa bi takšne volitve in takšna volilna kampanja delovala silovito integrativno in ustvarila razredno pripadnost, ki bi presegala nacionalne meje; ko se volitve ne bi končale na mejah vsake države članice, bi lahko ustvarili pravo čezmejno solidarnost, ko bi poljski in nemški delavec vedela, da odločata o skupni prihodnosti, da imata enake interese. Kukovec po drugi strani opozarja na to, da imata poljski in nemški delavec pogosto nasprotne interese, ravno zaradi visoke stopnje neenakosti v EU.[28] Menim, da je pomembno, da se tega zavedamo, odgovor na to pa mora biti ekonomski, ki ga je zmožna pripraviti le federalna Komisija, na podlagi novonastale vseevropske solidarnosti.

Jasna politična usmeritev Komisije

Na čisto praktični ravni pa bi Komisija lahko delovala veliko bolj učinkovito in koherentno. S tem mislim nasprotje trenutnega stanja, v katerem je leva politika praktično onemogočena. Bržkone velja enako tudi za povsem ekonomsko liberalno politiko. Zaradi stalnega iskanja kompromisov tako med komisarji kot med nacionalnimi vladami se zgolj ohranja status quo. Neposredne volitve predsednika Komisije ne uspejo rešiti teh strukturnih razlogov: treba bi bilo zmanjšati število komisarjev in predsedniku omogočiti proste roke pri njihovi izbiri in zamenjavi. S tem bi se zmanjšala njihova vezanost na domačo državo in povečala ideološka usklajenost. Obenem bi lahko zmanjšali vlogo Evropskega sveta na posvetovalno telo, saj bi cilje Unije (na podlagi neposrednih volitev) po novem lahko postavljala Komisija.

Iz prikazanega menim, da bi takšna ureditev omogočila tudi, da se na ravni EU začne voditi bolj intervencionistična politika, da se torej lahko Komisija vmeša v gospodarstvo in na primer začne bolj regulirati finančne trge, saj bi za to imela potrebno legitimnost. Le z dodatnimi zgoraj omenjenimi reformami pa bi imela tudi neodvisnost od držav članic. Še več, Komisija bi lahko spremenila svojo politiko državnih pomoči na področju notranjega trga in, dokler ne bo vzpostavljen večji sistem redistribucije, manjšim državam članicam dovolila več kot večjim z namenom zmanjševanja neenakosti.

Problem velikih in malih držav

Postavi se vprašanje, ali ne bodo večje države enostavno preglasovale manjših in jim sedaj še lažje vsiljevale svoje volje. Katere države bodo izgubile svoje komisarje, ali bomo res trpeli na primer nemškega predsednika Komisije, ali ne bi takšna rešitev evropskega demosa, namesto da bi ga združila, ravno razdrobila in sprla med sabo? Ali ni medvladništvo še edini način, da manjše države članice ohranijo svoj glas?

Predlagana rešitev stoji na predpostavki, da bo z neposrednimi volitvami »nacionalizem« izginil; ljudje ne bodo več glasovali po nacionalnih, temveč interesnih sferah. »Nemški« predsednik Komisije bo najprej »evropski«. To, da Slovenci verjetno ne bomo dočakali svojega predsednika, ne bo pomembno, kakor tudi v ZDA nikogar ne moti, da vsi ameriški predsedniki do sedaj prihajajo iz zgolj 21 držav. Res pa je ideološki aparat nacionalne države izjemno močan in si je njen konec pravzaprav nemogoče zamisliti. Vendar to ne bi pomenilo konca nacionalnih identitet, temveč zgolj konec simbolike nacionalnih držav. To je nujna posledica Rodrikove trileme, v kolikor res hočemo nadaljevati ekonomsko integracijo, ki bo tudi demokratična. Pomeni, da bo glavni prostor solidarnosti, političnega organiziranja postala Evropska unija, kot interesni projekt Evropejcev.

Weiler v članku Europe's Sonderweg med drugim piše o tem, da je temelj evropskega federalizma »načelo ustavne tolerance« (principle of constitutional tolerance), pri katerem gre, kakor trdim za volitve, za prakso. Weiler govori o civiliziranju evropskih narodov, ki sprejmejo Drugega in ga ne poskušajo asimilirati, temveč ga obravnavajo kot sebi enakega in obenem priznavajo njegovo drugačnost. Menim, da moja trditev ni v nasprotju s tem. Gradi namreč na tem, da bodo nacionalne identitete postale nepomembne – »vedno tesnejša zveza« se ne bo gradila ne na asimilaciji vseh identitet v eno »nadevropsko« (en Narod), temveč na tistem partikularnem, v čemer smo si enaki in kar je edino relevantno za izgradnjo tesnejše Unije. V tem kontekstu na primer reševanje grških bank morda ne bi imelo takšnih nacionalističnih podtonov.

Jasnejše hierarhično razmerje med evropskimi pravnimi redi

Druga pomembna stvar glede nacionalnih držav pa je jasnejša konceptualna struktura razmerja med Evropsko unijo in državami članicami. V obstoječih federalnih državah je ustavnopravni diskurz bipolaren, stalno išče pravo ravnovesje med enako legitimnimi zadržki federalnih in subfederalnih vlad. Obe ravni imata enak normativen status, lahko pa se ena bolj omeji na račun druge.[29] V evropskem pravu takšnega koncepta niti ni, celo pojem »subsidiarnosti« se nanaša le na tehnično učinkovitost uredb na evropskem in nacionalnem nivoju,[30] medtem ko povsem prezre normativen in političen pomen skrbi držav članic. Tako »evropsko pravo nima jezika, s katerim bi jih opisalo, niti tehtnice, s katero bi primerjalo normativno težo nacionalnih in evropskih zahtev«.[31] Če bi predsedniku Komisije podelili večjo moč in večjo legitimnost, da ureja stvari na ravni EU, bi bilo nujno rešiti trenutno stanje, ko SEU samo širi domet prava EU, nemško Ustavno sodišče pa jim obljublja, da ga po doktrini ultra vires sploh ne bo spoštovalo.

Legitimno je tudi vprašanje, zakaj preslikovati ameriški sistem, ko bi lahko povečali moč Parlamentu in uvedli transnacionalne poslanske liste. Težko je reči, ali je boljši parlamentarni ali predsedniški sistem, sem pa prepričan, da predsedniški omogoča bistveno močnejšo identifikacijo, ki bi bila v EU prepotrebna.

Največja in tudi najbolj utemeljena kritika te rešitve je, ali lahko zgolj ustavnopravna sprememba Evropske unije sploh povzroči spremembe v materialnem svetu? Ali bo z izvolitvijo neke institucije že naslednji dan vse rožnato? Menim, da ja, če bi bili le vsi ti nemogoči pogoji izpolnjeni. Vprašanje, kako narediti véliki met in preseči trenutni pat položaj, pa je vprašanje za evropske politike.

Politična participacija

Nenazadnje bi neposredne volitve lahko povečale zanimanje za politiko. Politika, ki lahko kaj obljubi (npr. ob povečanju evropskega proračuna) in ki je neposredno legitimirana, bo ljudem bližje, zato bodo bolj zainteresirani za volitve, kar bo imelo za posledico višjo udeležbo in tudi večjo legitimnost. Res je, da volilna udeležba na volitvah v Evropski parlament stalno upada in da so ljudje vedno bolj nezainteresirani za EU, toda to je po mojem posledica prezapletenosti EU in njenih razdrobljenih pristojnosti. Predlagani ukrep pa nadene obraz evropski politiki, z več pristojnostmi pa lahko še bolj aktivira elektorat, če bo le-ta spoznal, da ima vpliv tudi na evropski ravni.

7.     Zaključek

Skozi prispevek sem pokazal, da ima obravnavana reforma velik politični potencial. Njena glavna posledica bi bila stvarjenje evropskega demosa in solidarnosti med državljani EU. Na tej podlagi bi imeli zadosten politični konsenz, ki bi omogočil nadaljnjo izgradnjo federacije. Po drugi strani je reforma zelo radikalna, saj z enim zamahom poskuša transformirati EU v federalno državo in ustvariti evropski demos. Je tako sistemska in tako drugačna od sedanjega ustavnega ustroja EU, da bi za njeno implementacijo morali odpreti Pogodbe, spremembe pa bi lahko povzročile nacionalistična trenja med državami članicami, zato je takšna rešitev vsaj kratkoročno utopična, dolgoročno pa gotovo pozitivna.

Opombe:

[1] Myers, 'The EU is an empire', URL: www.spiked-online.com/2019/03/29/the-eu-is-an-empire/.

[2] Varoufakis, Adler, The European Spring holds the answer to the fragmenting EU's plight, URL: https://www.theguardian.com/commentisfree/2019/mar/11/european-spring-eu-macron-bureaucrats-new-deal-yanis-varoufakis

[3] Piketty, To love Europe is to change it, URL: http://piketty.blog.lemonde.fr/2019/03/12/to-love-europe-is-to-change-it/.

[4] Kostaki, Juncker unveils plan for the direct election of EU leaders, URL: https://www.neweurope.eu/article/juncker-unveils-plan-direct-election-eu-leaders/.

[5] Barnard, Peers, European Union Law (2017), str. 43.

[6] Barnard, Peers, European Union Law (2017), str. 585.

[7] Scharpf, The asymmetry of European integration (2010), str. 217.

[8] Wiener, Diez, European Integration Theory (2004), str. 36-37.

[9] Hayek, The Economic Conditions of Interstate Federalism (1939), str. 131-149.

[10] Scharpf, The asymmetry of European integration (2010), str. 225.

[11] »Planiranje ali centralizirano usmerjanje ekonomske aktivnosti predpostavlja obstoj skupnih idealov in skupnih vrednot; stopnja, do katere se planiranje lahko izvaja, je omejena s stopnjo, do katere je mogoče najti družbeni konsenz.«

[12] Scharpf, The asymmetry of European integration (2010), str. 223.

[13] Schulz-Forberg, Strath, The Political History of European Integration (2010), str. 191.

[14] Scharpf, The asymmetry of European integration (2010), str. 229.

[15] Scharpf, The asymmetry of European integration (2010), str. 213.

[16] Wilkinson, Authoritarian Liberalism (2018), str. 18.

[17] Na prav takšen način, medvladno, je potekalo reševanje krize Evroobmočja, s sprejetjem Evropskega mehanizma za stabilnost.

[18] Dani Rodrik je turški ekonomist in profesor na John F. Kennedy School of Government at Harvard University. Več o njegovi trilemi na: https://rodrik.typepad.com/dani_rodriks_weblog/2007/06/the-inescapable.html (31. 3. 2019).

[19] Brus, Demokratični deficit v Evropski uniji (magistrska naloga), 2018, str. 44.

[20] BVerfG, 2 BvE 2/08, §§ 238–241.

[21] Innerarity, Does Europe Need a Demos to Be Truly Democratic (2014), str. 15.

[22] Innerarity, Does Europe Need a Demos to Be Truly Democratic (2014), str. 16.

[23] Innerarity, Does Europe Need a Demos to Be Truly Democratic (2014), str. 17.

[24] Innerarity, Does Europe Need a Demos to Be Truly Democratic (2014), str. 23.

[25] Schulz-Forberg, Strath, The Political History of European Integration (2010), str. 179.

[26] Schulz-Forberg, Strath, The Political History of European Integration (2010), str. 188.

[27] Innerarity,  Does Europe Need a Demos to Be Truly Democratic (2014), str. 24.

[28] Kukovec, Law and the Periphery (2015), str. 424-427.

[29] Scharpf, F. W., The asymmetry of European integration (2010), str. 230.

[30] »Subsidiarity requires that public power be attributed to the level of government (local, regional, national, etc.) where it can most effectively be exercised.« v: Barnard, Peers, European Union Law (2017), str. 111.

[31] Scharpf, The asymmetry of European integration (2010), str. 230.

Barnard, Catherine, Peers, Steve: European Union Law (2. izdaja), Oxford University Press, London 2017.

Brus, Domen, Demokratični deficit v Evropski uniji (magistrska naloga), 2018.

Hayek, Friedrich A.: The Economic Conditions of Interstate Federalism, v: New Commonwealth Quarterly, V (1939), No. 2, str. 131-49.

Innerarity, Daniel., Does Europe Need a Demos to Be Truly Democratic?, LEQS Paper No. 77/2014, julij 2014.

Kostaki, Irene: Juncker unveils plan for the direct election of EU leaders, URL: https://www.neweurope.eu/article/juncker-unveils-plan-direct-election-eu-leaders/ (14. marec 2019)

Kukovec, Damjan: Law and the Periphery, v: European Law Journal, Vol. 21 (2015) Issue 3.

Myers, Fraser: 'The EU is an empire', URL: www.spiked-online.com/2019/03/29/the-eu-is-an-empire/ (31. marec 2019)

Piketty, Thomas: To love Europe is to change it, URL: http://piketty.blog.lemonde.fr/2019/03/12/to-love-europe-is-to-change-it/ (25. marec 2019)

Scharpf, Fritz. W.: The asymmetry of European integration, or why the EU cannot be a 'Social Market Economy', v: Socio-Economic Review (2010) 8, str. 211-250.

Schulz-Forberg, Hagen, Strath, Bo, The Political History of European Integration: the Hypocrisy of Democracy-through-Market, Routledge, New York 2010.

Varoufakis, Yanis, Adler, David: The European Spring holds the answer to the fragmenting EU's plight, URL: https://www.theguardian.com/commentisfree/2019/mar/11/european-spring-eu-macron-bureaucrats-new-deal-yanis-varoufakis (14. marec 2019)

Weriler, Joseph H. H.: Federalism and Constitutionalism: Europe's Sonderweg, v: Nicolaidis, Kalypso, Howse, Robert (ur.), The Federal Vision: Legitimacy and Levels of Governance in the US and the EU, Oxford University Press, Oxford 2001.

Wiener, Antje, Diez, Thomas, European Integration Theory, Oxford University Press, London 2004.

Wilkinson, M. A., Authoritarian Liberalism: The Conjuncture Behind the Crisis, LSE Law, Society and Economy Working Papers 5/2018.