Relativno nesporno je, da je predhodnica Evropske unije nastala kot poskus preprečitve nadaljnjih trenj med Francijo in Nemčijo, vendar pa se je ideja o sodelovanju na področju premoga in jekla[1] z Rimsko Pogodbo hitro razširila na širše področje ekonomskega sodelovanja. Ob zasledovanju optimalnega delovanja skupnega trga je EU tako postopoma začela posegati tudi na ureditev civilnopravnih področij, predvsem pogodbenega prava, manj pozornosti pa je bilo posvečene harmonizaciji stvarnopravnih institutov,[2] zaradi česar lahko trend urejanja področja stvarnega prava opazimo šele v zadnjih letih. Teorija je namreč začela opozarjati na vpliv, ki ga ima lahko različna ureditev (predvsem) stvarnopravnih zavarovanj terjatev na pogodbena razmerja in trgovino med državami članicami.[3] Tako je danes mogoče zaznati prodiranje prava EU tudi na področja stvarnega prava s poudarkom na stvarnopravnih zavarovanjih terjatev,[4] pri čemer pa se postavlja vprašanje kompatibilnosti takšne ureditve s temeljnimi načeli stvarnega prava.

Za razliko od ureditve obligacijskega prava za sisteme stvarnega prava velja, da so relativno zaprti in se med državami članicami razlikujejo tako po obsegu lastninske pravice,[5] načinu pridobitve lastninske pravice,[6] kot tudi vrstah stvarnih pravic. Pri tem pa je vsem sistemom skupen t.i. erga omnes učinek stvarnih pravic, katerega je, zaradi zagotavljanja pravne varnosti tretjih oseb, potrebno uravnotežiti s kogentnimi pravili in drugimi načeli stvarnega prava, kot so numerus clausus stvarnih pravic in načelo publicitete.

Pravo EU lahko na nacionalne zakonodaje vpliva preko negativne in pozitivne harmonizacije. S pojmom pozitivne harmonizacije označujemo vpliv sekundarnega prava EU na pravo držav članic - torej govorimo o zakonodajni aktivnosti na ravni EU, kjer igra pomembno vlogo predvsem načelo prenosa pristojnosti.[7] EU lahko namreč sprejema pravne akte zgolj, če ima za to pravno podlago (pristojnost) v tretjem delu PDEU.[8] Negativna harmonizacija pa predstavlja poenotenje prava neposredno preko določb PDEU o skupnem trgu in interpretaciji le teh s strani Sodišča EU.

V primeru enotne ureditve institutov stvarnega prava, predstavljata pravno podlago za pozitivno harmonizacijo določbi 26. in 114. člena PDEU, ki dopuščata sprejem sekundarnega prava z namenom zasledovanja cilja notranjega trga tudi na področjih, kjer države članice niso neposredno prenesle pristojnosti na EU, pri čemer pa mora evropski zakonodajalec resnično zasledovati interes ekonomske integracije in tudi dokazati kvantitativen vpliv raznolikosti pravnih ureditev na skupen trg.[9]

S tem je evropskemu zakonodajalcu dana zelena luč za poseg, inter alia, v stvarnopravne institute, če le dokaže pozitiven vpliv, ki bi ga potencialna evropska zakonodaja imela na notranji trg. Tako je v EU že mogoče zaznati zakonodajo, ki vsaj v določenem delu posega na stvarnopravna področja.[10] Hkrati pa se pojavljajo tudi predlogi zakonodaje, ki je izključno stvarnopravne narave. Kot primer je moč navesti idejo o uvedbi evrohipoteke, ki se je pojavila že pred veliko gospodarsko krizo z namenom spodbujanja čezmejnih hipotekarnih posojil. Skladno s sodno prakso Sodišča EU[11] je Evropska komisija v prilogi k Zeleni knjigi Hipotekarnih kreditov v EU[12] objavila tudi obsežno ekonomsko analizo predlagane ureditve, v kateri so neodvisni cenilci ugotovili, da bi se z vzpostavitvijo evrohipoteke v 10 letih (do leta 2015) BDP EU povečal za 0,7%, kar dokazuje resničnost zasledovanja cilja ekonomske integracije, ki je pogoj za uporabo 114. člena PDEU.

Pozitivna harmonizacija tako na področju stvarnega prava že poteka, menim pa, da zaradi svoje normativne narave ne predstavlja večjih težav pri kompatibilnosti z načeli stvarnega prava. Kot primer lahko navedemo načelo numerus clausus stvarnih pravic; tudi če država pozna zaprt sistem stvarnih pravic, bo ob upoštevanju sekundarnega prava EU na seznam le teh zgolj dodala nov stvarnopravni institut in tako ohranila zaprtost svojega sistema.

Bolj problematično je vprašanje skladnosti temeljnih načel stvarnega prava z vidika negativne harmonizacije, ki temelji na 34. členu PDEU. Ta namreč z namenom zaščite skupnega trga prepoveduje kakršnekoli količinske omejitve in druge ukrepe z enakim učinkom. V svoji sodni praksi[13] je Sodišče EU ukrepe z enakim učinkom kot količinske omejitve opredelilo kot pravila, ki dejansko ali potencialno in posredno ali neposredno omejujejo trgovino med državami članicami.

Na prvi pogled si je mogoče težje predstavljati, da bi različna ureditev stvarnega prava lahko pomenila ukrep z enakim učinkom kot količinske omejitve, vendar lahko ravno sistem stvarnopravnih zavarovanj terjatev vpliva na prost pretok blaga in kapitala, saj je močno povezan s pogodbenim pravom.[14]

Sodišče EU je do sedaj stvarnopravno problematiko z vidika 34. člena PDEU obravnavalo zgolj v primeru Krantz,[15] v katerem je nemško podjetje pod pridržkom lastninske pravice nizozemskemu podjetju prodalo blago, ki je bilo kasneje predmet zasega nizozemske davčne uprave. Nizozemsko sodišče je na Sodišče EU naslovilo predhodno vprašanje, ali nizozemsko pravo, ki dopušča zaseg blaga v lasti tretje osebe, pomeni omejitev prostega pretoka blaga v nasprotju s 34. členom. Sodišče je na vprašanje podalo negativen odgovor, saj naj bi bil vpliv na odločitev prodajalca, da ne bo sklenil čezmejnega posla zaradi možnosti zasega dobrine (s strani davčne uprave), na kateri si je pridržal lastninsko pravico, preveč posreden. V svojem mnenju je generalni pravobranilec Darmon izpostavil, da gre ravno za primer, v katerem je težko dokazati in utemeljiti vpliv na odločitev podjetja o sklenitvi posla. Z drugimi besedami, če bi bila dejstva drugačna in bi govorili o neposrednem vplivu, bi sodišče morda odločilo drugače.

Pri tem je potrebno izpostaviti, da je Sodišče EU o primeru Krantz odločalo leta 1990, torej še pred sprejetjem Maastrichtske in Lizbonske pogodbe, ki sta še bolj poudarili ekonomsko integracijo. Leta 2009 je bil sprejet tudi Stockholmski program, ki je določal nadaljnje cilje EU in v določbi o pravu in pravosodju[16] predvidel zmanjšanje razdrobljenosti pravnih sistemov tudi z vidika civilnega prava.[17] Večjo integracijo na področju civilnega prava pa naj bi bilo mogoče doseči prav preko vzajemnega priznavanja - pripoznava in spoštovanje prava drugih držav članic (ali pa preko postavljenega prava Evropske Unije;[18] ideja, ki se je razvila predvsem v akademskih vrstah torej preko mehkega prava - Osnutek Skupnega Referenčnega Okvirja[19]).

Glede na željo po vedno večji integraciji na področju civilnega prava, ki jo je mogoče zaznati tudi na ravni evropskega zakonodajalca (preko Sveta tudi vodje izvršilnih vej držav članic), ni nepredstavljivo, da bi Sodišče EU sledilo trendu in v primeru ureditve stvarnopravnih zavarovanj, ki neposredno vpliva na odločitev o sklenitvi čezmejnega posla, odločilo drugače kot v primeru Krantz.

Neposreden vpliv je moč prikazati s hipotetičnim primerom lastnika, ki na Nizozemskem v korist svojega dolžnika na svojem avtomobilu ustanovi neposestno zastavno pravico. Kasneje se z vozilom odpelje v Nemčijo, kjer instituta neposestne zastavne pravice ne poznajo.[20] Zaradi pravila lex rei sitae v kombinaciji z načelom numerus clausus upnik izgubi svojo neposestno zastavno pravico, kar pomeni, da je vpliv na odločitev o sklenitvi posla neposreden.

Seveda ima v primeru ugotovitve kršitve 34. člena PDEU država članica možnost, da takšno kršitev ob upoštevanju načela sorazmernosti utemelji iz razlogov navedenih v 36. členu PDEU. Med razlogi, v imenu katerih lahko država članica utemelji omejitev prostega pretoka, je tudi razlog javnega reda, ki utegne biti relevanten v primeru ureditve stvarnih pravic. Kot že omenjeno, je namreč namen kogentne narave stvarnega prava in načela numerus clausus v zagotavljanju pravne varnosti tretjih oseb, saj imajo stvarne pravice učinek erga omnes.

Kot utemeljen razlog utegnejo države članice navajati tudi varstvo domačih upnikov, saj lahko priznanje tujih stvarnopravnih zavarovanj zunaj sistema nacionalnega prava povzroča težave v stečajnih postopkih.

Ne glede na razlog omejevanja prostega pretoka pa mora biti vselej spoštovano načelo sorazmernosti.[21] V okviru testa sorazmernosti govorimo o (i) primernosti ukrepa, tj. ali je posamezna ureditev res zmožna zavarovati nacionalni sistem, in (ii) nujnosti ukrepa za zagotovitev zasledovanega cilja, tj. ali je cilj mogoče zagotoviti z blažjimi ukrepi. Sporna je predvsem presoja nujnosti ukrepa, saj se postavi vprašanje, ali je zavračanje vsakršne prepoznave tuje stvarne pravice res edini način, da se zagotovi varstvo tretjih oseb oz. varstvo upnikov. Teorija namreč opozarja na alternativne možnosti, ki prav tako lahko dosežejo zasledovan cilj, kot je na primer dodaten pogoj registracije stvarnopravne pravice ipd.[22]

Pri presoji sorazmernosti je aktualno tudi vprašanje skladnosti omejitve z nacionalnim pravnim redom.[23] S slednjim vprašanjem se je že pred leti ukvarjalo Nemško Zvezno Vrhovno Sodišče[24] in priznalo v Franciji ustanovljeno neposestno zastavno pravico na vozilu tako, da jo je spremenilo v nemški prenos lastninske pravice v zavarovanje z obrazložitvijo, da nemško pravo ne more prepovedovati priznanja tujega stvarnopravnega zavarovanja iz razloga načela publicitete, saj je z uveljavitvijo možnosti prenosa lastninske pravice v zavarovanje v nemškem pravu že samo odstopilo od tega načela.[25]

Nemčija torej priznava tuja stvarnopravna zavarovanja (kot je neposestna zastavna pravica), vendar pa jih v primeru neskladnosti s svojim sistemom preoblikuje v smiselno podobno stvarnopravno zavarovanje, ki ga nemško pravo pozna – npr. prenos lastninske pravice v zavarovanje. S tem se na prvi pogled izogne problematiki prostega pretoka, vendar pa takšno preoblikovanje hkrati pomeni izgubo lastninske pravice dolžnika, zaradi česar lahko ponovno govorimo o omejevanju prostega pretoka.

Ker obveznosti priznavanja in pretvorbe tujih stvarnopravnih zavarovanj pravo EU na splošno ne ureja, je od vsake države članice odvisno, kako intenzivno bo upoštevala stvarne pravice ustanovljene v drugih državah članicah.[26] Tako lahko odsotnost sodne prakse Sodišča EU, ki bi se opredelila do obveznosti priznavanja tujih stvarnopravnih zavarovanj, predstavlja težavo za nacionalnega sodnika, saj se znajde v dilemi, ali naj prizna tujo stvarno pravico in s tem zanemari temeljna načela stvarnega prava, kot je numerus clausus, ter poseže v pravno varnost tretjih oseb, ali naj na drugi strani potencialno kršiti določbe evropskega prava o skupnem trgu.[27]

Tako se zastavlja vprašanje, kdaj se bo o tem izreklo Sodišče EU in ali bo pri svoji odločitvi sledilo težnjam še večje ekonomske integracije, ki jo je mogoče zaznati tako v političnih programih (kot je na primer zgoraj omenjeni Stockholmski program), kot tudi v sekundarnem pravu Evropske unije. V primeru, da bodo težnje skupnega trga prevladale in bo Sodišče EU odločilo, da zaprti sistemi stvarnega prava pomenijo omejitev v smislu 34. člena PDEU ter posledično njegovo kršitev, ne moremo več govoriti o temeljnih načelih stvarnega prava, kot sta numerus clausus in načelo publicitete. Predvsem odsotnost slednjega predstavlja velik problem z vidika varstva tretjih oseb, zaradi česar bi bilo smiselno, da bi se sistem stvarnopravnih zavarovanj terjatev uredil na normativni ravni, na primer z vzpostavitvijo evropske zastavne pravice, ki je predvidena že v zgoraj omenjenem osnutku Skupnega Referenčnega Okvirja.[28]

Opombe:

[1]Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ) je bila ustanovljena s Pariško pogodbo iz leta 1951, ki so jo podpisale Francija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Italija in Zahodna Nemčija.

[2] Smits, THE MAKING OF EUROPEAN PRIVATE LAW (2002) , str. 24-26.

[3] Von Bar, Drobnig, Study on Property Law and Non-Contractual Liability Law as they relate to Contract Law, URL: https://www.academia.edu/1131084, odst. 527-529.

[4] Gambaro, Perspectives on the Codification of the law of Property, (1997), str. 497 – 504.

[5] Npr. v Nemčiji je skladno s § 903 BGB lastninsko pravico mogoče imeti le na stvari, ki ima lastnost telesnosti /oprijemljivosti (§ 90), medtem ko je v Franciji lastninska pravica širša in jo priznavajo tudi na netelesnih stvareh (544. člen Code Civil).

[6] Nekatere države poznajo konsenzuali (translativni) sistem (Francija), druge pa tradicijski sistem (Nemčija, Slovenija). Nadalje se tudi tradicijski sistem deli na abstraktnega in kavzalnega.

[7] Drugi odstavek 5. člena PEU, UL C 202, 7. 6. 2016.

[8] 26.-89. člen PEU.

[9] Nemčija proti Parlamentu in Svetu, C-376/98, z dne 5. oktober 2000, odst. 83, 84, 85.

[10] Npr. Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 2011/7/EU z dne 16. 2. 2011 o boju proti zamudam pri plačilih, ki med drugim zagotavlja način zavarovanja terjatev preko sistema pridržka lastninske pravice.

[11] Nemčija proti Parlamentu in Svetu, C-376/98, z dne 5. oktober 2000.

[12] Komisija Evropskih Skupnosti, Zelena knjiga Hipotekarni Krediti v EU, URL: https://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2005:0327:FIN:SL:PDF

[13] Npr. sodba Dassonville, C-8/74, z dne 11. julij 1974, odstavek 5.

[14] Von Bar, Drobnig, Study on Property Law and Non-Contractual Liability Law as they relate to Contract Law, URL: https://www.academia.edu/1131084, odst. 524-529.

[15] H. Krantz GmbH & Co. proti Ontvanger der Directe Belastingen and Netherlands State, C-69/88, z dne 7. marec 1990.

[16] Stockholmski program; Načrt za delo EU na območju pravic, svobode in varnosti za obdobje 2010-2015, URL: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=LEGISSUM:jl0034, str. 4.

[17] Prav tam, str. 24.

[18] B. Akkersmans, E. Ramaekers, Free Movement of Goods and Property law (2013).

[19] Draft Common Frame of Reference; Principles, Definitions and Model Rules of European Private Law, URL: https://www.law.kuleuven.be/personal/mstorme/2009_02_DCFR_OutlineEdition.pdf.

[20] Van Erp, Akkermans, CASES, MATERIALS AN TEXT ON PROPERTY LAW (2012), str. 512.

[21] Npr. sodba Rau, C-261/81, z dne 10. november 1982, odst. 12.

[22] Akkersmans, Ramaekers, Free movement of goods and Property law (2013), str. 237–266.

[23] Kieninger, Securities in Movable Property within the Common Market (1996), str. 43-66.

[24] BGB 20 March 1963, BGHZ 39, 173, iprSPR. 1962/63 no. 60.

[25] Kieninger, Securities in Movable Property within the Common Market (1996), str. 43-66.

[26] Von Bar, Drobnig, Study on Property Law and Non-Contractual Liability Law as they relate to Contract Law, URL: https://www.academia.edu/1131084, odst. 525.

[27] Akkersmans, Ramaekers, Free movement of goods and Property law (2013), str. 265.

[28] Draft Common Frame of Reference; Principles, Definitions and Model Rules of European Private Law, URL: https://www.law.kuleuven.be/personal/mstorme/2009_02_DCFR_OutlineEdition.pdf, poglavje IX.

Seznam literature

Akkersmans, Bram; Ramaekers, Eveline: Free Movement of Goods and Property law, v; European Law Jurnal (ur. J. Mendes, H. Schepel), Blackwell Publishing Ltd., 2013,

Gambaro, Antonio: Perspectives on the Codification of the Law of Property, v; European Review of Private law (ur. A. Janssen, Matthias E. Storme), Kluwer Law International B.V., 1997,

Kieninger, Eveline: Securities in Movable Property within the Common Market, v; Eurpean Rewiev of Private Law (ur. A. Janssen, Matthias E. Storme), Kluwer Law International B.V., 1996,

Smits, Jan: THE MAKING OF EUROPEAN PRIVATE LAW, TOWARDS A IUS COMMUNE EUROPAEUM AS A MIXED LEGAL SYSTEM, Intersentia, Antwerp, Oxford, New York 2002,

Van Erp, Sjef; Akkermans, Bram; CASES, MATERIALS AND TEXT ON PROPERTY LAW, Hart Publishing, Oxford and Portland, Oregon 2012,

Von Bar, Cristian; Drobnig, Ulrich: Study on Property Law and Non-contractual Liability Law as they relate to Contract Law, URL: https://www.academia.edu/1131084/Study_on_property_law_and_non-contractual_law_as_they_relate_to_contract_law?fbclid=IwAR0FKyALVddt-pzazWpblFi206rD6JX1BtgiVb7TatMZl6NtRIBqaghBvPM (20. februar 2019).