Neodvisna Katalonija v luči katalonskih športnih klubov
Zadnjih nekaj mesecev se redno ugiba o prihodnosti avtonomne španske pokrajine Katalonije, ki je 1. oktobra 2017 izvedla referendum o neodvisnosti, vendar v prispevku ne analiziram zgrešene reakcije španske nacionalne policije, pasivnosti Evropske unije ali legalnosti in legitimnosti referenduma. Predpostavila bom uspešno, mednarodno priznano, osamosvojitev Katalonije in se v prispevku osredotočila na posledice na športnem področju, natančneje v nogometu.
Konkretno me zanima vprašanje o katerem teoretizirajo mnogi športni navdušenci, torej, v katerih nacionalnih prvenstvih bi katalonski športni klubi potemtakem igrali. Bi nastopali v novo ustanovljenih katalonskih prvenstvih ali bi še naprej želeli igrati v španskem nacionalnem prvenstvu ali pride morda v poštev kakšna tretja, zunanja destinacija?
Prva možnost, torej ustanovitev samostojnih katalonskih športnih zvez (nogometna, košarkarska, rokometna itd.) in igranje klubov v teh je najverjetnejša. Največja težava navedene možnosti se lahko pojavi v nekonkurenčnosti in preveliki razliki v ekonomski moči med klubi, npr. razlika v proračunu med katalonskima nogometnima kluboma RCD Espanyolom in FC Barcelono je kar 50 proti 450 milijonov evrov v korist slednjega. Negativnih posledic pa ne bi trpeli le katalonski klubi, temveč tudi celotna španska nogometna skupnost, ki danes uživa svetovni ugled predvsem zaradi dveh največjih in najuspešnejših klubov; FC Barcelone in Real Madrida CF. Špansko nacionalno prvenstvo večji del svojih prihodkov dobi na račun prodaje televizijskih pravic v času tako imenovanega dvoboja omenjenih dveh ekip; “El Clasica”. Bi torej ob morebitni odcepitvi Katalonije španska nogometna liga sploh še bila konkurenčna v primerjavi z angleško Premier League?
Derbi med Realom in Barço je bil vedno več kot le nogometni derbi med dvema največjima kluboma v Španiji. Še danes ponazarja rivalstvo med španskim in katalonskim nacionalizmom. Če bi torej FC Barcelona prenehala igrati v španski ligi, bi bili nogometni navdušenci prikrajšani za dva (sedaj zagotovljena) derbija v sezoni. Edina možnost, da bi se kluba srečala, je UEFA-ina Liga prvakov (ob predpostavki, da bi bila katalonska nogometna zveza sprejeta v Evropsko nogometno zvezo). V več kot 60-letni zgodovini Lige prvakov je bil El Clasico do danes odigran le osemkrat. Torej bi najverjetneje ”tekma vseh tekem” izgubila svoj čar in pomen.
S tem prehajam na drugo možnost, nekakšno ohranitev statusa quo. Seveda je drugotno vprašanje, ali bi do sporazuma med špansko nogometno zvezo in katalonskimi klubi dejansko uspelo priti, glede na, v zadnjem času, ostro družbeno atmosfero med Španci in Katalonci. Klubi bi tako še naprej igrali v španski nogometni ligi, vendar bi bile za igranje »nešpanskih« ekip v prvenstvu potrebne številne spremembe v statutih, športni zakonodaji in njeni regulaciji. Ta možnost pa le ni tako nemogoča, saj je španska nacionalna liga že leta 1948 dovolila sodelovanje predstavniku iz tujine, tj. FC Andorra.
Kot zadnja opcija se pojavljajo tuje nogometne lige, kot so francoska/angleška/italijanska, ki bi lahko izrazile voljo sprejeti dva ali tri katalonske klube med svojo prvoligaško druščino. Manuel Valls, francoski predsednik vlade (2014-2016), je na primer FC Barceloni leta 2015 ponudil mesto igranja v francoski Ligue 1, tj. v primeru, da bi Katalonija uspela doseči odcepitev od Španije. Vse to pa bi spet zahtevalo spremembe v sedaj obstoječih predpisih ter uskladitev le-teh s statuti katalonskih klubov. Podoben proces vključevanja je potekal leta 1933, ko je francoska nogometna federacija medse sprejela AS Monaco, ki še danes igra med francosko elitno druščino.
Negotova situacija, v kateri sedaj živijo Španci in Katalonci se vse prevečkrat prenaša tudi na nogometna igrišča. Tako je bila FC Barcelona primorana 1. oktobra (dan referenduma) odigrati ligaško tekmo pred praznimi tribunami, saj katalonski policisti ne bi uspeli zagotoviti varnosti gledalcem. Sicer se je pojavljala možnost prestavitve tekme na naslednji možni termin, ki pa ga španska nogometna zveza ni dopustila in je možnost neutemeljeno zavrnila.
Ena izmed največjih težav bi bile zagotovo spremembe v pogodbah, ki jih ima klub z nogometaši. Španija kot edina v Evropi pozna odkupno klavzulo (buy-out clause), ta omogoča, da nogometni igralec brez soglasja kluba prekine pogodbo ob plačilu pogodbene kazni. V svojo ureditev je Španska kraljevina to uvedla z Real Decreto 1006/1985 (”For the Regulation of the Employment of Professional Sportspeople”)[1]. Podlaga za to se nahaja v 1152. členu španskega Code Civil[2] , ki govori o klavzuli o pogodbeni kazni. V poletju 2017 smo bili priča, ko je Neymar, brazilski nogometaš, odplačal svojo pogodbo v astronomnem znesku 222 milijonov eurov. Tako bi morala npr. FC Barcelona v primeru, da bi izbrala tretjo možnost, torej igranje v tuji ligi, s svojimi igralci na novo skleniti pogodbe, ki ne bi vsebovale odkupne klavzule.
Zgoraj naštete opcije prikazujejo le preigravanje teoretičnih možnosti, ki bi jih imeli katalonski športni klubi in možne scenarije, ki bi jih prinesla neodvisnost Katalonije v najbolj priljubljenem športu na svetu, nogometu.
Najprej si želim, da se negotovost, v kateri se trenutno nahaja celotna Španija, čimprej reši na miren, legalen in legitimen način, pa naj to pomeni obstanek Katalonije (z večjo avtonomijo, npr. davčno, kot jo ima španska pokrajina Baskija) pod špansko zastavo ali celo razglasitev katalonske neodvisnosti. Nadalje pa kot nogometna navdušenka menim, da je tako dolga zgodovina El Clasica preveličastna, da bi se nanj kar tako pozabilo, zato se zavzemam za nadaljnje nastope katalonskih ekip v španskem nogometnem prvenstvu. Pustimo se presenetiti, morda nam prihodnosti prinese katero boljšo rešitev.
[1] Vir: http://chha1610am.ca/wp-content/uploads/2016/02/o-BANDERAS-CATALANAS-facebook.jpg
[2] Dostopno na: http://www.csd.gob.es/csd/estaticos/inst-dep/armonizacion-juridica/065.pdf
[3] Article 1152: ”In obligations with a penalty clause, the penalty shall replace damage compensation and payment of interest in the event of breach, unless otherwise agreed. The penalty may only be enforced when it should be enforceable in accordance with the provisions of the present Code.”