Leto 2017 so med zunanjepolitičnimi dogodki v Evropi zaznamovali tudi dogodki povezani z oktobrskim regionalnim referendumom v Kataloniji, na katerem so volivci, ki so se ga udeležili[1], večinsko glasovali za samostojno in neodvisno Katalonijo. Miroljubne proteste Kataloncev proti centralnim oblastem, ki so skušale preprečiti izvedbo nezakonitega referenduma, je spremljalo hudo policijsko nasilje, ki ga je, med drugimi tudi EU,[2] žal spodletelo ustrezno nasloviti. Španska vlada premierja Rajoya je posledično suspendirala avtonomijo Katalonije in uvedla centralno upravljanje na podlagi 155. člena španske ustave iz leta 1978. Katalonija je namreč na podlagi te ustave, ki določa "nerazdružljivo enotnost španskega naroda" uživala status avtonomne pokrajine z obsežnimi pristojnostmi na številnih področjih.[3] Predstavniki tedaj že odstavljene katalonske regionalne oblasti so nato 27. oktobra 2017 enostransko razglasili neodvisnost Katalonije. Decembra 2017 so v dogovoru s centralno oblastjo v Madridu potekale regionalne volitve v Kataloniji, kjer so Katalonci večinsko glasovali za ohranitev statusa avtonomne pokrajine v okviru Španije, a so zaradi uporabe D'Hontovega volilnega sistema večino sedežev v regionalnem parlamentu dobile stranke, ki se zavzemajo za neodvisnost. Glede na to, da je nekdanji predsednik katalonske vlade Puigdemont, kot sam pravi, v »samododeljenem azilu« v Belgiji, se zgodba dodatno zapleta z njegovim predlogom, da bi bil kljub temu lahko izbran za katalonskega predsednika vlade, ki bi jo vodil preko uporabe spletnih platform, kot je npr. skype, kar iz Bruslja. Španska vlada, zanimivo pa tudi pravni svetovalci katalonskega parlamenta, menijo, da bi bilo tako postopanje nezakonito. V kolikor Kataloncem torej ne uspe sestaviti vlade do konca januarja 2018, se lahko zgodi, da se bo centralno upravljanje iz Madrida po 155. členu ustave nadaljevalo do izvedbe novih regionalnih volitev.

Po tem kratkem, a nikakor celovitem, orisu temeljnih dogodkov, ki so pomembni za nadaljnjo razpravo, sledi prikaz nekaterih osrednjih mednarodnopravnih vprašanjih povezanih z aktualnim dogajanjem v Kataloniji.

Državnost in samoodločba

Tudi v Sloveniji je največ pozornosti vzbudilo vprašanje ali ima Katalonija pravico do samostojne države. Pri tem je na mestu opozorilo, da samostojnosti oziroma državnosti ne gre enačiti s pravico do samoodločbe. Zato je smiselno najprej kratko predstaviti oba mednarodnopravna termina in ugotoviti kako ju je moč uporabiti v primeru Katalonije.

Nastanke države

Skladno s temeljnim običajnim mednarodnopravnim pravilom država nastane, ko so izpolnjeni za to določeni pogoji: ima stalno prebivalstvo, opredeljeno ozemlje, učinkovito oblast in zmožnost vstopati v odnose z ostalimi državami (zadnje je pogosto pojmovano kot posledica državnosti).[4] Novejša praksa pa dodaja še nekatera druga merila, utemeljena na načelu učinkovitosti, predvsem skladnost nastanka z načelom samoodločbe,[5] brez uporabe sile in s spoštovanjem temeljnih človekovih pravic. Po občem mednarodnem pravu ima država veliko mero diskrecije pri podajanju priznanja in priznanje države je lahko tudi odraz prepričanja, da je bila odcepitev izvršena v skladu z mednarodnim pravom. Vendar pa sta tako prezgodnje priznanje države, ko entiteta še ne izpolnjuje vseh pogojev državnosti, kot tudi priznanje situacij, ki so nastale s kršitvijo mednarodnega prava, mednarodnopravno nedopustna. Doktrina kolektivnega nepriznavanja držav zahteva nepriznavanje entitet, nastalih s kršitvijo najbolj temeljnih norm mednarodnega prava, kar se v postkolonialnem kontekstu pogosto zatrjuje, kadar entiteta zatrjuje nastanek države na ozemlju že obstoječe države brez njenega soglasja,[6] kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Kanade, ko je odločalo o možnosti odcepitve Quebeca.[7]

V primeru Katalonije bi morda lahko govorili o opredeljenem ozemlju, prebivalstvu (ki pa se večinsko, kot že zgoraj navedeno, (še) ni izreklo za samostojnost), zagotovo pa ni mogoče dokazati izpolnjevanja merila lastne učinkovite oblasti nad svojim ozemljem, saj to očitno izvršuje vlada Španije. Prav tako Katalonije do danes ni priznala še nobena država. Čeprav lahko veliko število priznanj »pozdravi« pomanjkanje izpolnjevanja vseh pogojev za državnost, to nikoli ne more spremeniti morebitne protipravne odcepitve v pravno.[8] Glede na neizpolnjevanje temeljnih predpostavk in odsotnost mednarodnega priznanja, Katalonija po mednarodnem pravu ni država.

Pravica narodov do samoodločbe

Pravica[9] narodov do samoodločbe ima v mednarodnem pravu naravo erga omnes in kot taka vsem državam mednarodne skupnosti nalaga dolžnost, da jo spoštujejo. Prvi člen, ki je enak v obeh mednarodnih paktih - Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah – glede pravice do samoodločbe določa: "Vsi narodi imajo pravico do samoodločbe. S to pravico si svobodno določajo svoj politični status in svobodno zagotavljajo svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj."

Ključno za razpravo o Kataloniji pa je dejstvo, da je pri pravici do samoodločbe primaren njen notranji vidik, torej, da ima narod pravico do sodelovanja v upravljanju in odločanju o notranjih zadevah svoje države. Šele v primeru, ko država svojim državljanom to pravico odreka, lahko nastopi razprava o možnostih uveljavljanja pravice do zunanje samoodločbe, ki vključuje pravico do lastne politične ureditve znotraj države ter v nekaterih skrajnih primerih, vsaj po prepričanju nekaterih, tudi pravico do odcepitve.[10] Tako so nosilci pravice do zunanje samoodločbe, poleg narodov pod kolonialno oblastjo,[11] tudi narodi pod tujo okupacijo in tisti, katerih pravica do notranje samoodločbe je grobo, sistematično in nevzdržno kršena.[12]

Za kakšnokoli mednarodnopravno legitimno argumentacijo o upravičenosti samostojnosti Katalonije bi moral katalonski narod verodostojno izkazati, da je v Španiji močno zatiran, s sistematičnimi in resnimi kršitvami človekovih pravic, zaradi česar lahko uveljavlja pravico do zunanje samoodločbe v skrajni obliki t.i. pravice do izredne odcepitve[13].

Glede na to, da so Katalonci vse od sprejema španske ustave leta 1978 uživali veliko mero avtonomije, z lastnimi institucijami in ureditvijo, kar bi se v okviru pravice do samoodločbe lahko štelo za neovirano uveljavljanje ne samo notranjega, pač pa tudi zunanjega vidika samoodločbe, ki ga španske oblasti niso ne zanikale ne v bistvenem ovirale, bi težko potrdili, da so pogoji za sklicevanje na pravico do izredne odcepitve, prepričljivo izkazani. Ekonomski razlogi, ki bi v primeru samostojnosti Katalonije morebiti lahko bili zanjo ugodnejši, mednarodnopravno nikakor niso upravičen razlog za poseganje v ozemeljsko celovitost držav in ohranjanje ozemeljskega statusa quo, ki ostaja temeljni kamen sodobne mednarodnopravne ureditve, skladno z Ustanovno listino OZN[14].

Poleg tega velja poudariti, da je obstoj omejene pravice do izredne odcepitve mednarodnopravno še povsem negotov in je, upoštevaje tudi poudarjanje celotne mednarodne skupnosti, da gre v primeru Kosova za sui generis primer,[15] najverjetneje bolj pravilo in statu nascendi in ne lex lata. Široko sprejeto stališče pa je, da bi bilo tako pravico možno uveljavljati  le, če bi bili kumulativno izpolnjeni trije pogoji: zatrjevati bi jo morala entiteta, ki izpolnjuje pogoje za narod,[16] pripadniki tega naroda bi morali biti žrtve resnih in masovnih kršitev človekovih pravic in izčrpane bi morale biti vse druge možnosti iskanja rešitev, tako da bi bila odcepitev skrajno sredstvo. Pred njenim uveljavljanjem bi moral narod izčrpati vsa možna sredstva za uresničitev notranje samoodločbe ter poskusiti tudi z vsemi drugimi oblikami zunanje samoodločbe, npr. prizadevanji za večjo stopnjo avtonomije znotraj države ali oblikovanjem unije z matično državo.

Če torej zgornja pravila uporabimo na primeru Katalonije, lahko ugotovimo najmanj, da druge možne poti niso bile uporabljene, kljub temu, da obstaja vrsta mehanizmov, tako na ravni OZN kot npr. Sveta Evrope in EU, ki jih Katalonci, če so menili, da so žrtve hudih kršitev človekovih pravic,[17] niso izčrpali. Prav tako v pogovorih Puigdemontove vlade z Madridom, ki so neposredno predhodili razglasitvi neodvisnosti, ni bilo zaznati predlogov o večji avtonomiji, temveč izključno zahteve po samostojnosti.

Enostranska razglasitev neodvisnosti

Zanimivo vprašanje v primeru Katalonije pa je lahko tudi:

»Ali je bila enostranska deklaracija neodvisnosti s strani, zdaj že nekdanjih, katalonskih oblasti skladna z mednarodnim pravom?«

To vprašanje je namerno zastavljeno semantično enako kot vprašanje Generalne skupščine OZN z dne  8. oktobra 2008 v  resoluciji 63/3, s katero je Meddržavno sodišče v Haagu zaprosila za svetovalno mnenje glede Kosova in se je glasilo: »Ali je enostranska deklaracija neodvisnosti s strani začasnih institucij samouprave Kosova skladna z mednarodnim pravom?«[18] Meddržavno sodišče je v svojem svetovalnem mnenju Skladnost enostranske deklaracije neodvisnosti Kosova z mednarodnim pravom[19] z dne 22. julija 2010 namreč ugotovilo, da deklaracija neodvisnosti Kosova, sprejeta 17. februarja 2008, ni kršila mednarodnega prava. Svetovalno mnenje, v katerem je sodišče sledilo zelo ozki razlagi zastavljenega vprašanja oziroma je zadržano pristopilo k določitvi njegovega pomena in obsega, čeprav bi se na podlagi svoje pristojnosti lahko opredelilo tudi do vidikov, ki z vprašanjem niso neposredno zajeti, je za mnoge pomenilo razočaranje, saj se sodišče ni opredelilo do vprašanja ali je imelo Kosovo mednarodnopravno pravico do odcepitve od Srbije.

Sodišče je ugotavljalo le, ali je deklaracija nasprotovala mednarodnemu pravu, ne pa tudi, ali je bila deklaracija neodvisnosti v skladu z mednarodnim pravom[20] ter pri tem izhajalo iz dandanes kontroverznega Lotus načela,[21] ki v odsotnosti prepovedi ne zahteva dokazovanja permisivnega pravila in je torej vse, kar ni z mednarodnim pravom izrecno prepovedano, a contrario dovoljeno..[22] Sodišče, ki je torej presojalo le skladnost deklaracije neodvisnosti Kosova z mednarodnim pravom, ne pa tudi njenih učinkov, torej obstoja Kosova kot samostojne države in njegove pravice do odcepitve od Srbije,[23] je zaključilo, da deklaracije neodvisnosti po splošnem mednarodnem pravu niso prepovedane.

Zgolj na podlagi tega zaključka bi morda lahko mutatis mutandis (pre)hitro sklepali, da tudi enostranska razglasitev neodvisnosti Katalonije ni bila v neskladju z mednarodnim pravom, če pri tem pustimo povsem ob strani vprašanje ali so bili akterji, ki so razglasili neodvisnost, v trenutku razglasitve sploh legitimni predstavniki katalonskega naroda in dejstvo, da je 31. oktobra Ustavno sodišče Španije v celoti suspendiralo deklaracijo neodvisnosti[24]. A pri takem razlogovanju ne bi bilo upoštevano, da se Meddržavno sodišče v svojem svetovalnem mnenju o Kosovu ni opredelilo do dejstva, da mednarodno pravo deklaracij neodvisnosti najpogosteje niti ne naslavlja, saj te ne konstituirajo držav in postanejo pravno relevantne šele skupaj z njihovimi učinki oziroma s temeljnim zahtevkom po državnosti in neodvisnosti.

Drugače kot v primeru Kosova, kjer razglasitev neodvisnosti ni bila zgolj pripravljalno dejanje na poznejše ukrepe, ki bi privedli do kosovske samostojnosti, saj je bila sestavni del procesa pri ustvarjanju nove države, ki se je začel najkasneje leta 1999, ko je bilo Kosovo postavljeno pod upravo OZN, tako da je bila v času, ko je razglasilo neodvisnost, večina vladnih struktur že postavljena, kar omogoča sklep, da tudi učinki deklaracije niso v nasprotju z mednarodnim pravom, pa je v primeru Katalonije dejanska in pravna situacija povsem drugačna.

Katalonija je do razglasitve izrednih razmer, ki je sledila izvedbi referenduma in razglasitvi neodvisnosti, v skladu s špansko ustavno ureditvijo uživala veliko stopnjo avtonomije, kateri centralna oblast v Madridu ni oporekala. Tako so bile institucije, ki bi lahko prevzele oblast v samostojni državi sicer v veliki meri vzpostavljene, a so hkrati tudi neovirano delovale v okviru Španije. Tu je ponovno treba omeniti, da španska ustavna ureditev, drugače kot nekdanja jugoslovanska, ki je republikam tedanje SFRJ izrecno omogočala pravico do samostojnosti na podlagi njihove neodtujljive pravice do samoodločbe, ne dopušča nikakršnih ozemeljskih delitev. Zato je pravno-formalno težko oporekati stališču vlade v Madridu, podprtem z odločitvijo španskega ustavnega sodišča, ki je izvedbo referenduma za samostojnost Katalonije in vsa nadaljnja dejanja razglasilo za nezakonita in neustavna. Institucije, ki bi tako popolnoma arbitrarno brez izkazanih predhodnih hudih kršitev človekovih pravic s strani centralne vlade, želele izvajati suverenost nad določenim območjem (v Kataloniji), tako ne morejo povzročati nobenih mendarodnopravno veljavnih učinkov. Zato, dokler ne bi bil sklenjen drugačen dogovor s centralnimi oblastmi, ki je sicer mednarodnopravno vedno dopusten, a v konkretnem primeru zaenkrat povsem neverjeten, Katalonija ostaja sestavni del Španije.

Članstvo v mednarodnih organizacijah

V razpravah o katalonski neodvisnosti je bilo moč zaslediti tudi vprašanje članstva samostojne Katalonije v mednarodnih organizacijah, predvsem EU. Zagovorniki neodvisnosti menijo, da je nadaljevanje članstva v EU samoumevno. Razumljivo je, da si Katalonija želi ekonomskih koristi članstva v EU in zgovorno je dejstvo, da se negativne posledice za ekonomijo Katalonije zaradi aktualnih dogodkov že čutijo[25], a je treba pri tem spoštovati pravo EU.

Pogodba o Evropski uniji (49. člen)[26] glede članstva v EU določa, da za članstvo v EU lahko zaprosi zgolj država, in ne entiteta znotraj države, ki (še) ne izpolnjuje pogojev za lastno državnost. Šele potem formalno stečejo ustrezni postopki s sodelovanjem pristojnih institucij EU. Zaključna faza tega procesa je sklenitev mednarodne pogodbe med že obstoječimi članicami EU in državo prosilko, ki jo morajo ratificirati vse države EU. Uradno celoten proces pristopanja zahteva dialog med vsemi članicami EU in novo državo in ga zato ni moč voditi med zgolj nekaterimi in še posebej ne z entiteto, ki še ni država (četudi ima tovrstne ambicije). V nasprotnem primeru bi šlo lahko za kršitev več temeljnih načel mednarodnega prava, predvsem načela o ozemeljski celovitosti držav in načela nevmešavanja, na katerih temelji tudi EU, ki kot mednarodna organizacija v svojem članstvu združuje samostojne in neodvisne države, ki jih priznavajo vse ostale članice. To pa ne izključuje možnosti neformalnih razgovorov o pogojih, ki bi bili lahko določeni za pristop nove države, ko bi ta nastala, a ti morebitni dogovori razen neformalnih zavez nimajo nobenih mednarodnopravnih učinkov glede pogojev in postopka, katere je treba upoštevati na podlagi Pogodbe o Evropski uniji. Če bi se Katalonija oblikovala kot samostojna država, bi bila od nastanka pa do začetka veljavnosti pristopne pogodbe, ki bi jo morala skleniti z vsemi, trenutno 28 državami članicam EU, zunaj EU.

Tudi sicer velja, da je članstvo države v poglavitnih mednarodnih organizacijah, še posebej tistih pol-zaprtega ali zaprtega tipa,[27] kjer je včlanjevanje pogojeno s soglasjem ali strogimi pogoji in/ali zahtevnim postopkom, ki je ne priznava velika večina mednarodne skupnosti, kar se zdi primer Katalonije, ki bi zatrjevala svojo samostojnost brez dogovora s Španijo, tako rekoč nedosegljivo. O tem zgovorno pričata tako primera Palestine in Kosova, kot tudi zgoraj omenjeni primeri »samooklicanih državah«, ki jih priznava le peščica drugih držav. Kljub temu, da je priznanje z vidika mednarodnega prava zgolj deklaratorno in ne vpliva na obstoj države, pa je v praksi vzajemno priznanje države predhodnice in novonastale države, ki se je od nje odcepila, tako rekoč nujen predpogoj za kakršnekoli resne izglede uspešnega potegovanja za članstvo v mednarodnih organizacijah. To velja zlasti  za OZN, EU, NATO, OECD in Svet Evrope, ki ne poznajo avtomatičnega nasledstva članstva in katerih ugodnosti so na voljo tudi prebivalcem Katalonije, dokler ta ostaja sestavni del Španije, članice vseh omenjenih in še mnogih drugih pomembnih mednarodnih organizacij.

Tudi s tega mednarodnopravnega zornega kota so kakršnekoli vzporednice s slovensko osamosvojitvijo neustrezne, saj je nekdanja Jugoslavija, ki je bila za razliko od unitarne Španije, zvezna država, razpadla in se Slovenija ni, kot se večkrat zmotno navaja, od nje odcepila. To so potrdila tudi mnenja Badinterjeve arbitražne komisije. Država predhodnica je torej v primeru Slovenije prenehala obstajati, kljub neutemeljenem zatrjevanju takratnih srbskih oblasti, da imajo po teoriji kontinuitete pravico nadaljevati mednarodnopravno subjektiviteto nekdanje skupne države, in torej ni bilo države, ki bi bila upravičena nasprotovati mednarodnemu priznanju Slovenije, ki je bil nujen predpogoj za njeno uspešno včlanjevanje v mednarodne organizacije.

Katalonsko vprašanje zagotovo ostaja na dnevnem redu, mednarodnopravna razmišljanja pa so lahko v pomoč pri tolmačenju prihodnjega razvoja dogodkov.

Opombe:

[1] Udeležba naj bi bila manj kot polovična, saj se mnogi volilni upravičenci v Kataloniji niso želeli udeležiti s strani vlade v Madridu razglašenega neustavnega referenduma, kar vzbuja dvom o dejanski volji Kataloncev.

[2] V primeru prekoračitve uporabe sile gre lahko za hude kršitve človekovih pravic, kar nikakor ne sodi med notranje zadeve države, v katere naj se EU ne vtika.

[3] Ta članek ne naslavlja ustavnopravnih vprašanj, ki pa niso zanemarljiva za lažje razumevanje mednarodnopravnega konteksta.

[4] Crawford, J.: Creation of States in International Law. Oxford University Press, 2nd edition, 2006, str. 45–96.

[5] Iz resolucij Varnostnega sveta in Generalne skupščine OZN glede Južne Rodezije je na primer razvidno, da entiteta ne more postati država, če ne spoštuje pogojev glede pravice narodov do samoodločbe.

[6] Dugard, J., Raič, D.: The Role of Recognition in the Law and Practice of Secession, v: Kohen, M. (ur.): Secession, International Law Perspectives. Cambridge University Press, 2006, str. 95.

[7] Reference by the Governor-General concerning Certain Questions relating to the Secession of Quebec from Canada , [1998] 2 S.C.R. 217, 155. odstavek.

[8] Reference re Secession of Quebec, 142. odstavek.

[9] Ustanovna listina OZN sicer samoodločbo poimenuje kot načelo, vendar so mnogi prepričani, da je danes to načelo že doseglo status pravice. Več o tem glej na primer v: Cassese, A.: Self-determination of Peoples: A Legal Reappraisal. Cambridge University Press, 1995, str. 86.

[10] Committee on the Elimination of Racial Discrimination, General Recommendation (CERD) 21, The right to self-determination (48th Session, 1996), UN Doc. A/51/18, annex VIII (1996); Gak, N.: Uveljavljanje pravice narodov do zunanje samoodločbe, Pravnik, št. 3-4/2009, str. 164; Sancin, V. (ur.): Lokalni zločinci -– univerzalni zločini: odgovornost zaščititi. GV Založba, 2010, str. 43.

[11] Higgins, R.: Problems and Process, International Law and How We Use It. Oxford University Press, Oxford, 1995, str. 113; Vrhovno sodišče Kanade, Reference re Secession of Quebec, 132. odstavek; Western Sahara, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1975, 54. odst.

[12] Resolucija GA 1514(XV), člen 1; Vrhovno sodišče Kanade, Reference re Secession of Quebec, 132. odstavek; Sancin, V., nav. delo, str. 42.

[13] Legal Consequences of the Construction of a Wall in the Occupied Palestinian Territory, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 2004 (I), str. 172; Vrhovno sodišče Kanade, Reference re Secession of Quebec, 133. odstavek; resolucija GA 2625, člen 5(7).

[14] Sklep o objavi besedila Ustanovne listine Organizacije združenih narodov in njenih sprememb (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 1/14), člen 2.

[15] Tudi poudarjanje sui generis statusa Kosova, ki naj bi izhajal iz sklopa številnih okoliščin, zlasti grobega kršenja človekovih pravic, resolucije Varnnostnega sveta OZN št. 1244, sprejete po VII. Poglavju UL OZN in dolgega obdobja mednarodne uprave, je nevarno, saj bi lahko podoben argument uporabila vsaka entiteta, ki bi se želela odcepiti od matične države in izkazovala edinstvene okoliščine, ki utemeljujejo njeno pravico do izredne odcepitve.

[16] Mednarodno pravo te pravice ne priznava manjšinam. Glej CERD, General Comment No. 23, CCPR/C/21/Rev.1/Add.5; Simma, B.: Charter of the United Nations: A Commentary, 2nd edition, 2002, str. 54; Aaland Islands Question, Report of International Committee of Jurist, LN doc. B7.21/68/106, 1921.

[17] Ob tem pa sicer velja opozoriti, da tudi v primerih zatrjevanih hudih kršitev človekovih pravic prebivalcev entitete, ki se je želela odcepiti, denimo v primerih Biafre, Abhazije, Katange, Južne Rodezije, Čečenije, Južne Osetije, poskušene odcepitve niso dobile praktično nobene mednarodne podpore ali priznanja in zaradi nasprotovanja matične države tudi nikoli niso bile sprejete v članstvo OZN. Pravzaprav je edini primer uspešne enostranske odcepitve po letu 1945, ki je vodila tudi do članstva v OZN, odcepitev Bangladeša (nekdanjega Vzhodnega Pakistana) od Pakistana leta 1971, saj tudi Kosovo zaradi nepriznavanja, predvsem Ruske federacije, kot stalne članice Varnostnega sveta OZN, še ni članica OZN.

[18] Glej KASTELEC, Ana, SANCIN, Vasilka: Srbija in Kosovo znova za pogajalsko mizo: prispevek Meddržavnega sodišča?. Pravna praksa, 2011, leto 30, št. 15/16, str. II-VII.

[19] Accordance with International Law of the Unilateral Declaration of Independence in respect of Kosovo, Advisory Opinion (2010), General list No. 141.

[20] Kosovo Advisory Opinion, 56. odstavek.

[21] Case of the S.S. “Lotus” (France v. Turkey), [1927], P.C.I.J. (Ser.A), No.10, str. 18.

[22] Ločeno mnenje sodnika Simme, drugi odstavek. Enako tudi Ryngaert, C.: The ICJ's Advisory Opinion on Kosovo's Declaration of Independence: A Missed opportunity?, v: Netherlands International Law Review, št. 3/2010, str. 490.

[23] Kosovo Advisory Opinion, 51. odstavek.

[24] "Suspendida la declaración de independencia de Cataluña", www.huffingtonpost.es (31. 10. 2017).

[25] Glej npr. https://www.axios.com/catalonias-economy-suffered-from-independence-push-1516553946-60944ac6-14cf-4073-baca-9748e540d617.html (21.1.2018).

[26] Člen 49

(prejšnji člen 49 PEU)

Vsaka evropska država, ki spoštuje vrednote iz člena 2 in si prizadeva za njihovo spodbujanje, lahko zaprosi za članstvo v Uniji. O tej prošnji se obvestijo Evropski parlament in nacionalni parlamenti. Država prosilka naslovi prošnjo na Svet, ki o tem odloča soglasno po posvetovanju s Komisijo in po odobritvi Evropskega parlamenta, ki odloča z večino svojih članov. Upoštevajo se merila za pristop, o katerih se je dogovoril Evropski svet.

Pogoji sprejema in prilagoditve temeljnih pogodb Unije, ki so potrebne zaradi sprejema, so predmet sporazuma med državami članicami in državo prosilko. Ta sporazum se predloži v ratifikacijo vsem državam pogodbenicam v skladu z njihovimi ustavnimi pravili.

[27] V to kategorijo pa lahko zagotovo uvrstimo tako NATO in EU, zaradi vloge Varnostnega sveta OZN, pa tudi OZN.

[28] Vir: https://siol.net/media/img/af/4a/46089a5c191db411bb46.jpeg