Spraševala je Veronika Cukrov

1. Zelo znana je Vaša izjava “Sovraštvo Španije do Katalonije se udejanja kot španska verzija antisemitizma”; zanimivo se mi zdi, da ste omenili, da je nacionalna struktura Katalonije v smislu močne ideološke podstati šibka, saj so večinoma potomci vseljencev iz drugih držav. Trdite torej, kolikor razumem, da gre za nacionalizem, vendar ne za nacionalizem v smislu ksenofobije, kakršen je denimo španski. Cilj katalonske osamosvojitve izvira torej iz želje po boljši ureditvi države, ne po tem, da bi želeli kot ljudstvo, ki bi imelo neko močno predstavo o sebi kot o nekakšni neločljivo povezani zgodovinski in kulturni celoti, vladati sam sebi kot suveren. Se Vam zdi katalonska zavest o skupnosti, sploh kot o skupnosti, ločeni od španske, dovolj močna, da predstavlja legitimno podlago za ločeno državo?

Analogijo med antisemitizmom in protikatalonstvom je na začetku 80-ih let prejšnjega stoletja razdelal Javier G. Pulido, »organski intelektualec« andaluzijskega avtonomističnega gibanja. O njej je pisal tudi angleški zgodovinar Paul Preston, ki velja za avtoriteto sodobne španske historiografije. Pulido je »katalonofobijo« opisal kot »edino množično manifestacijo španskega nacionalizma, poleg navijanja za nogometno reprezentanco«. Trdil je, da je španski nacionalizem močen kot struktura oblasti, a ima šibko ljudsko podporo, saj v osrednji Španiji nikoli ni prišlo do nacionalizacije množic, kakor v Zahodni ali Srednji Evropi. Zato je protikatalonstvo dolgo služilo kot strast za vzbujanje nacionalnih čustev med prebivalstvom. Nacionalne in lokalne elite so jo spodbujale za kanalizacijo ljudskega gneva nad ekonomskim izkoriščanjem in nadvlado ozkih elit. Grešni kozel, pač. Zgodovinar Paul Preston dodaja, da je to občutje izrazito modernega značaja: v starejših obdobjih ni veliko virov, ki bi pričali o močnih predsodkih proti Kataloncem med ljudstvom, vselej pa so obstajali med kastiljsko elito. Katalonija je bila ena prvih industrijskih dežel na evropski celini, preostala Španija pa je v ekonomskem razvoju zelo zaostajala. Zato so se na Katalonce prilepili predsodki, povezani z negativnimi platmi modernizacije: da so stiskaški, preračunljivi, naduti, pod krinko univerzalnih idej (npr. demokracija, samoodločba) ščitijo lastne posebne interese na račun splošnih interesov Španije. Istočasno se jim očita partikularizem in naduto svetovljanstvo, agresivnost, mehkužnost, izkoriščanje in igranje žrtve. Gre za elemente, ki jih dobro poznamo pri antisemitizmu. Prestonova in Pulidova teza, da je ta podobnost strukturnega značaja, saj gre v obeh primerih za etnizacijo odpora do modernosti, se mi zdi zanimiva. Kljub provokativnosti se mi zdi umestna, saj je brez razumevanja specifičnosti protikatalonstva težko razumeti odnos segmetnov španske družbe do Katalonije. Kot je izpostavil novinar Antoni Bassas tudi v najhujših letih Etinega terorizma ni bilo niti zdaleč tolikšnega odpora proti Baskom kot ga je vzbudila miroljubna in zgledno demokratična katalonska zahteva po samoodločbi.

To seveda ne pomeni, da je Španija intrinzično ksenofobna dežela, niti ne pomeni nujno, da je španska ksenofobija inherentno nacionalistična. Kot pa opozarjajo številni zgodovinarji, se je Španija konstituirala v nacijo prek odpora do tega, kar pojmuje kot svoje sestavne dele, medtem ko so se Katalonci in Baski konstiturali v naroda prek odpora do države, ki je izvajala raznarodovanje etničnih in jezikovnih manjšin. To je dinamika, ki jo dobro poznamo iz Srednje Evrope. Podobno lahko rečemo za razmerje med madžarskim in slovaškim, ruskim in ukrajinskim, avstrijsko-nemškim in češkim nacionalizmom. Zelo podobno je veljalo za razmerje med slovenskim narodnim gibanjem in avstrijsko-nemškim nacionalnim projektom in nato med slovenstvom in jugoslovanstvom. V širšem evropskem primerjalnem kontekstu ni pri nastanku katalonske nacionalne identitete nič neobičajnega. Neobičajno je zgolj zelo dolgo obdobje, v katerem je bila Katalonija podvržena sistematičnemu raznarodovanju: od začetka dvajsetih, pa vse sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja; vmes je bil osemletni oddah v času španske druge republike, od katerih pa so bila le dobra tri leta količkaj normalna, saj je bila med oktobrom 1934 in februarjem 1936 katalonska avtonomija suspendirana in katalonska vlada zaprta, julija 1936 pa je izbruhnila državljanska vojna. Druga posebnost je velikanski migracijski priliv. Med 1910 in 1990 se je število prebivalstva v Kataloniji potrojilo, od dveh na šest milijonov: večinoma po zaslugi priseljevanja iz južne Španije. V naslednjih dvajsetih letih je število naraslo na sedem milijonov in pol: večinoma gre za priseljence iz Severne Afrike, Latinske Amerike, Azije in vzhodne Evrope. Že v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja je katalonski nacionalizem izkazal veliko sposobnost jezikovne asimilacije in vključevanja priseljencev v svoj politični projekt: španski nacionalizem, ki je bil močen med priseljenci pred prvo svetovno vojno, je do obdobja druge republike povsem izpuhtel. Nekaj podobnega se je ponovilo od šestdesetih let dalje, ko je katalonski nacionalizem razvil koncept »enega samega ljudstva« (un sol poble), po katerem je vsakdo, ki živi in dela v Kataloniji Katalonec. To pojmovanje, ki se je rodilo v krogih socialističnega in krščanskosocialnega aktivizma, sta od sedemdesetih let dalje prevzela tudi liberalni in konservativni nacionalizem, združena v stranki CiU (Convergència i Unió). Ta stranka je vladala Kataloniji prvih 23 let od uvedbe demokracije in pustila globok pečat na njeni politični kulturi. Katalonski independentizem ostaja izrazito občaski, inkluziven: ne more biti drugače, saj ima 70 % Kataloncev vsaj enega starega starša od drugod. Izkušnja priseljevanja je vpisana v družinsko izkušnjo večine prebivalstva. Če pogledamo statistiko, vidimo, da so danes družine s pretežko katalonsko identiteto in katalonščino kot občevalnim jezikom kompaktno za osamosvojitev. Proslula »razklanost katalonske družbe« je v resnici razklanost dvojezičnih in špansko govorečih družin: večina španskih govorcev je, razumljivo, proti neodvisnosti, a obstaja močna manjšina, ki je na strani osamosvojitve. Tako na referendumu 1. oktobra kot na decembrskih volitvah je prav porast glasov za neodvisnost v urbani periferiji Barcelone, kjer živi tretjina prebivalstva in kjer je pogovorni jezik večinoma španski, omogočil volilno zmago osamosvojitvenega projekta. Veliko je primerov, ko starši glasujejo za unionistične stranke, otroci pa so za samostojnost. Hči predstavnika španske vlade v Kataloniji, ki je visok član Ljudske stranke, je npr. aktivistka radikalne stranke CUP, brat nekdanjega predsednika katalonskih socialistov je vnet udeleženec protestov za samostojnost. To ustvarja posebno dinamiko, ki je naporna, a preprečuje razpad družbe na zaprte identitetne skupine. Tu je tudi razlog, zakaj okoli 80 % Kataloncev podpira razpis zakonitega zavezujočega referenduma o neodvisnosti. Jasno jim je, da je to edini način za razrešitev problema. Ko tako visok odstotek ljudi verjame, da tvori posebno politično telo in ima pravico odločanja o svoji prihodnosti, to pomeni, da neka družba verjame v svojo suverenost. Zato se postavi vprašanje, ki ga demokracija ni razrešila, ker je konstitutivno vprašanje politike: vprašanje o mejah politične skupnosti, o mejah suverenega ljudstva. Kdo je tisto »ljudstvo«, ki je v demokraciji suvereno? Ko enkrat trčita dve predstavi o zamejitvi suverenega ljudstva znotraj demokratične ureditve, se to lahko razreši le z delnim ali polnim priznanjem suverenosti ozemeljski manjšini ali z uničenjem demokracije. To sta razumeli Kanada in Velika Britanija, ki sta znali kanalizirati osamosvojitvene težnje v demokratični proces. Z odpovedjo arhaičnemu pojmovanju nedeljive suverenosti sta ohranili tako demokracijo kot enotnost. Španiji grozi, da bo izgubila oboje.

2. Mednarodno pravo je zelo zanimiva veja prava, saj v veliki meri temelji na običajih, ne nujno na postavljenem pravu. Zanimivo se mi zdi, kako so ljudje v preteklosti dojemali državo; Aleksander Veliki je denimo zasedel Perzijo, vendar je vedel, tako kot vsi okoli njega, da ni vladar Perzije, temveč zgolj uzurpator, saj je bil perzijski vladar Darej III še živ in na begu. Koncept “države” se je od takrat pomaknil od nosilca v smislu vladarja kot povezovalnega člena na ljudstvo kot suveren, ki legitimira obstoj države. Kaj menite, kako bo s tem razvojem v prihodnosti?

Postavili ste zelo zanimivo, morda celo ključno vprašanje, na katerega marsikdo pozablja. Britanski monarhični model še vedno temelji na »patrimonialnem« konceptu države. Združeno kraljestvo je enotna država, ker – kot pove že ime – je njegova vladarica hkrati kraljica Velike Britanije (ki je nastala z združitvijo angleške in škotske krone) in Severne Irske, hkrati pa kot normanska vojvodinja vlada nad kanalskimi otoki, kot kanadska, avstranska, novozelandska itd. kraljica pa pooseblja koncentrično držav britanskega Commonwealtha. Izkaže se, da je takšen model zelo prikladen za heterogene tvorbe. Zgodovinar Pieter Judston v svoji nedavni monografiji o habsburškem cesarstvu postavlja tezo, da je takšen model vladanja, ki predpostavlja različne vire politične legitimnosti, in temelji na sporazumnem odnosu med različnimi lojanostmi, pravzaprav bolj prikladen za moderno družbo od ideje enotnega ljudstva kot nosilca suverenosti, ki ga v celinski Evropi – ne pa tudi v anglosaškem svetu – pogosto nekritično enačimo z razsvetljenskim idealom. Navsezadnje v Srednji Evropi dobro poznamo ta problem. V trenutku, ko se začnejo širiti demokratične ideje, postane vprašanje meja ključno. Če je suveren ljudstvo in ne vladar, zakaj so potem meje dežel, kjer se izvaja suverenost, določene na podlagi »krvi in sperme vladarjev«, tj. dinastičnih vojn in porok? Zakaj naj ne bi ljudstvo samo določilo, kje so njegove meje? Težava nastopi, da je seveda na drugi strani drugo ljudstvo, ki si meje predstavlja drugače. Posledica je zgodovina 20. stoletja, s svojimi genocidi in etničnimi čiščenji. Toda če rečemo, da se odpovemo spreminjanju meja, to nujno pomeni tudi priznanje kontingentnosti in notranje raznolikosti držav, sestavljenih iz ozemelj z raznolikimi nacionalnimi identitetami, političnimi tradicijami in zgodovinskimi izkušnjami. Takih držav v Evropi ni ostalo veliko: v EU so poleg Švice to le še Belgija, Velika Britanija in Španija (pogojno dodajmo še Dansko, zaradi Ferskih otokov in Grenlandije). Takoj vidimo, da je Španija edina, ki vztraja pri »rousseaujevski«, »jakobinski« ideji nacije, ki torej kljub visoki stopnji decentralizaciji vztraja pri konceptu unitarne države, ki je – kot dobro vemo iz slovenske izkušnje – skrajno neprimeren za večnacionalne države. Razlog, da je večina večnacionalnih držav v Evropi razpadla, je, ker niso znale upravljati s svojo raznolikostjo. Večnacionalne tvorbe praviloma razpadejo zaradi nacionalizma centra, ne zaradi separatizma periferij. Če bi se Španija odpovedala togemu konceptu nedeljive suverenosti in eksperimentirala s konceptom deljene suverenosti, bi veliko lažje ohranjala enotnost države, v dobrobit vseh sestavnih narodov. Toda v osrednji Španiji je takšen koncept tabu. Španska politična, intelektualna in medijska kultura je povsem ponotranjila absolutistični enačaj med enotnostjo in modernostjo. Takšno pojmovanje je v nasprotju z njeno lastno zgodovino: habsburška Španija je bila, enako kot habsburška Avstrija, prototip sestavljene kraljevine, kjer je kompleksen ustroj privilegijev in pogodbenih razmerij med kraljem in stanovi zelo dolgo ohranjal srednjeveške svoboščine; uničenje tega sistema je Španijo usodno oddaljil od »angleškega« modela vladanja, medtem ko se »francoski« model zaradi ekonomske in kulturne šibkosti centra nikoli ni mogel uveljaviti. V nasprotju pa je tudi s sodobnimi pojmovanji, ki so veliko bolj pozorna na pravice strukturnih manjšin. Sam sem v marsičem kritičen do sodobnega liberalizma, vendar štejem njegovo razumevanje, da ohranitev koncepta suverenega ljudstva terja radikalni premislek o pravicah manjšin, kot pozitivni doprinos, mimo katerega ne moremo iti. Španiji se dogaja podobno kot v drugi polovici 19. stoletja, v času t. i. »restavracije« (restavracije monarhije po prvi republiki), ko se njene elite izvajale površinsko modernizacijo, papagajsko posneto od zahodnih vzorcev, in so se tako zelo oklepale svojih preživelih predstav, kaj je liberalna država, da so sabotirale vse reforme, ki bi jo lahko rešile. To miselnost tudi zdaj vidim na vsakem koraku. Poglejte npr. odgovor španskega veleposlanika na Kučanovo javno pismo: govori o Španiji kot o državi s »potrdilom demokratičnosti«. Morda gre za neroden prevod, a dikcija je pomeljiva: demokracija je dojeta kot nekakšno vozniško dovoljenje ali celo kot vpis v zemljiško knjigo; kot nekaj, kar si si prislužil enkraj za vselej ali lahko obnavljaš z rutinskimi pregledi. To je star in znan problem Španije: njena težnja k atrofiji ter nesposobnost sistemskih reform. Iz enega redkih, če ne morda edinega primera uspešne reforme v njeni zgodovini, demokratične tranzicije po Francovi smrti, so španske elite pobrale povsem napačne nauke in jo spremenile v mit. Namesto, da bi razumele, da je bil uspeh tranzicije prav v prožnosti in inovativnosti pri iskanju novih modelov, skladnih z družbenimi in zgodovinskimi stvarnostmi, v sozvočju s pestrim naborom dobrih tradicij, so iz nje ustvarile mumijo in jo postavile na prestol.

3. Kako vi kot zgodovinar gledate na mednarodno pravo? Meni se zdi, da nam pravnikom večinoma kar primanjkuje zgodovinskega znanja, zaradi česar težko razumemo mednarodno pravo pred ustanovitvijo Društva narodov, oziroma sprejemamo kot legitimno zgolj trenutno veljavno mednarodno pravo. Menite, da se mednarodno pravo dovolj prilagaja zahtevam po pravičnosti ter obenem po spoštovanju suverenosti držav?

Težko bi ocenil, ker tega področja ne poznam dovolj. Kolikor vidim, je v mednarodnopravni teoriji, enako kot v komparativni ustavnopravni teoriji, veliko dragocenih resursov za razreševanje takšnih konfliktov. Problem je v politični kulturi posameznih držav in v institucionalnem ustroju Evropske unije, ki se je absolutno nesposobna  soočiti z nepričakovanimi izzivi. Sistem, ki ni kos novim izzivom, pa je po definiciji obsoleten sistem. Še noben instrument – najsi bo pravni, politični, institucionalni ali pa čisto tehnološki – ni nastal tako, da so se ljudje dobre volje usedli za mizo in razmislili, kako izboljšati svet. Nastal je iz inteligentnega spopada s konkretnim problemom, iz razrešitve katerega se nato ekstrapolira niz naukov in kodificiranih praks za prihodnje predvidljive kombinacije povezanih problemov. Zanikanje problemov, histerično pometanje pod preprogo, razglašanje, da je najbolj propulzivni del ene najbolj inovativnih družb v Evropi, v nekakšni usodni zablodi, da je relikt zgodovine – vse to je simptom določene idejne utrujenosti. Vitalno skupnost ali projekt prepoznamo po mešanici načelnosti in prožnosti. Vera v principe omogoča prožnost pri postopkih in instrumentih. Izguba vere v načela pa se kaže v mešanici frivolnosti in cinizma, v oklepanju postopkov. Če mislimo, da je sistem – politični, idejni, pravni – le sklop postopkov, če ne verjamemo, da ga povezuje neka notranja vitalna logika, nek duh, če hočete, potem se kot pijanec plota oklepamo predvidenih postopkov. Kot stara mama, za katero je računalnik nekakšna čudežna mašina in bog ne daj, da bi do programov dostopali prek kakšnega drugega klika od naučenega v popoldanskem tečaju, saj se bo to čudežno ravnovesje podrlo. Tako ravna EU ne le do katalonskega vprašanja, temveč do vseh nepredvidenih problemov, s katerimi je soočena. Prepričan sem, da imamo na razpolago dovolj mednarodnopravne, ustavnopravne, politične teorije in tudi institucionalne prakse, da bi lahko na podlagi te kriza začeli oblikovati nove instrumente miroljubnega razreševanja notranjih teritorialnih konfliktov, zaenkrat vsaj v okviru EU. Kar manjka, je politična volja.

4. Kje je po Vašem mnenju mesto posameznika, ki se znajde na sredini separatističnih gibanj? Zdi se mi, da sam obstoj držav, ki postane toliko bolj očiten v smislu geneze pri tovrstnih separatističnih ekscesih kot so te v Kataloniji, nekaj, kar težko sovpada z našim trenutnim vrednostnim sistemom, v sredini katerega je posameznik. Nacionalizem se zdi pri večinski populaciji presežena ideja. Svet je postal obenem zelo globaliziran ter individualiziran, vmesna stopnja pa se izgublja.

To je ena tistih tez, ki se slišijo zelo verodostojno, in preverljivo ne držijo. Na več ravneh. Najprej, globalizacija dejansko krepi lokalne identitete. Iz več razlogov: najprej zato, ker relativno nevtralna sila globaliziranega tržišča šibi patrikularne sile velikih držav, kar posameznim skupnostim omogoča, da se izvijejo iz okrilja političnega pokroviteljstva in se neposredno povežejo na globalno mrežo izmenjave dobrin. Rečeno drugače: moderne države so nastale kot velika notranja tržišča; če jih ne združuje več neka skupna identiteta in če se ohranitev statusa quo kaže kot škodljivo – zakaj vendar vztrajati v njih, če smo lahko samostojni? Poleg tega pritisk kulturne uniformacije vodi do reakcije, ki je valorizacija lokalnih kultur (ki je, spet, pogosto povezana z šibitvijo identitet velikih nacij). Potem je tu vidik individualizacije, ki ga omenjate in ki zelo očitno rojeva ravno nasprotno: željo po pripadnosti, ki se kaže tako v vzponu paternalističnih in protekcionističnih avtoritarizmov kot razcvetu alternativnih političnih subkultur. Če smo prejšnja desetletja obžalovali depolitizacijo (ekonomskega odločanja, sistemov upravljanja, itd.), smo zdaj priča novem izbruhu političnega, v najrazličnejših oblikah, a vselej izven ustaljenih oblik.

Nato je tu čisto praktična raven. Govorite o koncu nacionalizmov, a mednarodni sistem temelji izključno na državah – ki so večinoma nacionalne države. Če kaj, se je to pokazalo v katalonski krizi. Katalonija nima priznane subjektivitete, ker ni država; Španiji je dovoljeno, da v imenu svoje enotnosti potepta lastna ustavna poroštva. Če si država, ti je dovoljeno skoraj vse. Če nisi država, nimaš nobenega poroštva – na milost in nemilost si prepuščen večinski skupini znotraj države. Ali ni v takem kontekstu edino racionalno stremeti k lastni državi? Še več: mar ni skrajno neracionalno, slaboumno in že neodgovorno nevarno vztrajati pri sistemu, kjer so tvoje temeljne politične pravice, in celo osnovne državljanske svoboščine tvojih prebivalcev, prepuščene arbitrarni volji nekoga drugega? Odgovor na vprašanje, kdo smo »mi« in kdo so »drugi«, pa se vedno nahaja v plasteh in presekih različnih kolektivnih izkušenj, perspektiv, predstav in želja – in kolektivne izkušnje, perspektive, predstave in želje katalonske družbe so danes vsaj tako oddaljene od španske kot so bile leta 1990 slovenske od srbskih ali leta 1916 irske od angleških.

5. Je sicer po Vašem mnenju ključno za narod, da sam sebi določa vsa pravila? Ali pa je demokratična vpletenost v siceršnje procese zadostna, zagotovljeno pa jim mora biti zgolj nemoteno izražanje lastnega jezika in kulture?

V sodobnem svetu noben narod ne more sam sebi določati pravil. Vsaka politična ureditev je quid pro quo: jaz se odpovem nečemu, v zameno dobim nekaj drugega. V večnacionalnih skupnostih je implicitni pakt vedno lojalnost v zameno za koncesije (bodisi kulturno bodisi ozemeljsko avtonomijo – pač odvisno od narave zahtev – bodisi sodelovanje pri upravljanju države ipd.). Konflikti praviloma nastajajo pri drugačnem razumevanju pakta. Katalonski nacionalisti – tu moramo ta pojem razumeti v najširšem pomenu, kot catalanisme,  tj. politično idejo, po kateri naj bi Katalonija uživala najširšo možno stopnjo avtonomije, ki jo dopušča solidarnost z ostalo Španijo (v tako definicijo »katalonizma« lahko vsekakor prištejemo še katalonske socialiste in alternativno levico, torej vsaj 70 % katalonskega volilnega telesa) – so avtonomijo vselej razumeli kot nekaj, kar jim pripada, kot implicitno koncesijo za odpoved samostojnosti. To je tudi izvor Generalitat, sklopa političnih institucij katalonske samouprave. Gre za edino institucijo v Španiji, ki izhaja neposredno iz druge republike. Bila je obnovljena oktobra 1977, leto dni pred sprejetjem španske ustave, na podlagi bilateralnega sporazuma med španskim premierom Suárezom in katalonskim predsednikom v izgnanstvu, Tarradellasom. Nastala pa je aprila 1931, ko so v Barceloni razglasili Katalonsko republiko – republikanci iz Madrida so poslali delegacijo, in po trodnevnih pogajanjih so se Katalonci odpovedali samostojni republiki v zameno za široko avtonomijo. Se pravi, Generalitat, institucija nosilka katalonske samouprave, izhaja neposredno iz pravice katalonskega naroda do samoodločbe.  Ne izhaja iz španske ustave: nastala je pred republikansko ustavo – kot pogoj, da je Katalonija sploh sodelovala pri tej ustavi – in obnovljena je bila pred sedanjo ustavo. To je interpretativni vidik, ki je zelo prisoten v Kataloniji in ki ga španska ustavnopravna teorija sploh ne upošteva. Po ustavnopravni praksi, ki se je uveljavila v zadnjih 15. letih, vse pravice Katalonije izhajajo iz ustave in so manifestacija suverenosti španske nacije. Se pravi, španska nacija se je konstituirala v decentralizirano unitarno državo in vse pravice, ki jih imajo Katalonci, so zgolj emanacija te suverenosti. To ima zelo konkretne praktične posledice, ki se kažejo v tem, da vsa katalonska avtonomija deluje “na preklic”. Povsem drugače kot v federalni ureditvi je odnos med državo in deželo hierarhične narave – državni zakoni imajo vselej prednost pred deželnimi, kar de facto onemogoča izvajanje lastnih politik na regionalni ravni. V času tranzicije je bilo vsem jasno, da gre za prid pro quo. Zato ima ustava zelo lep paralelizem: nedeljiva enotnost španske nacije in pravice narodnosti in dežel. Ustavnopravna praksa je nato zelo široko in z veliko mero interpretativne inovativnosti razlagala prvi del enačbe, do drugega pa je pristopala na skrajno pozitivističen, črkopravdarski način. Se pravi: nikoli ni pozabila širšega teoretskega konteksta pojma nacionalne suverenosti in je bila zelo pozorna pri njegovem varovanju v konkretnih zakonskih aktih, povsem irelevanten pa se se ji je zdel zgodovinski kontekst katalonske avtonomije. Tako je prek sodne poti Katalonija v zadnjem desetletju izgubila ključne vidike lastne samouprave – vključno do tako osnovnih zadev kot sta lastna jezikovna in izobraževalna politika –, natanko v trenutku, ko je po desetletjih potrpežljivega tkanja zavezništev uspela dobiti politično podporo za njeno razširitev. Toda, in tu se vrneva na začetek, v španskem javnem mnenju te podpore nikoli ni bilo. Pravosodno-upravne strukture so začele postopno razgradnjo katalonske avtonomije ob popolni brezbrižnosti španske javnosti. Oziroma, bolje rečeno: razdraženosti, da je to sploh problem, “saj bi itak morali biti vsi enaki in privilegiji ene regije nad ostalimi so nesprejemljivi”. Izbruh ekonomske krize je dokončno pokopal tudi nenapisan sporazum, dosežen že v devetdesetih letih, o postopnem večanju katalonske fiskalne avtonomije. Katalonija, ki ima aspiracijo nacije, je bila potisnjena na raven navadne province. V vsakem zgodovinskem trenutku bi to povzročilo upor. In tako je tudi prav, ker upori spomnijo, da politični red sloni na sporazumih, na kompromisih, na daj-dam, in da kršenje teh nenapisanih (in pogosto napisanih) pravil vodi v razkroj in v kaos. Tudi iz čisto pravnega vidika vidimo, da je pravica do zunanje samoodločbe, do odcepitve, nekakšen jedrski gumb, s katerim lahko v večnarodnih državah zagrozijo ozemlja, ki jim je sistematično kršena samouprava. V nasprotnem primeru države hitro pozabijo, da lojalnost in enotnost nista zastonj. Edini način za zagotavljanje političnih pravic je, da obstaja možnost veta s strani šibkejših skupin. Navsezadnje je rimska republika nastala na takšen način: kot sporazum, v katerega so bili patriciji prisiljeni zaradi izsiljevanja plebejcev. Vsak trden politični sistem temelji na takšni zavezi. Tu je država pozabila na izvorni sporazum – enotnost v zameno za notranjo samoupravo – in demokracijo napačno razumela kot vladavino večine in sistem zakonov. Toda vsak politični in družbeni red temelji na konsenzu in pravica državljanov, da odrečejo konsenz oblasti, je pravzaprav temelj vseh ostalih pravic. V homogeni državi je ta pravica kanalizirana v volitvah, v razmerju med ozemeljsko manjšino in večino pa lahko takšno odrekanje konsenza poteka le prek obstrukcije in blokad. Španija nikoli ni vzpostavila sistema, ki bi deželam omogočil veto glede ključnih vprašanj za njihov razvoj, zato se je takšno legitimno odrekanje konsenza lahko kanaliziralo le v izvenustavna, protisistemska dejanja. S skrajno politizacijo sodstva v politične namene – politični zaporniki, zapiranje ljudi zaradi uveljavljanja ključnih človekovih pravic, kot sta pravica do svobode govora in miroljubnega protestiranja – se je Španija podala na pot samouničenja lastne demokracije. Nujna bo intervencija Evropske unije. Avtoritarizem v imenu nacionalnega interesa, ki smo mu priča v Španiji, je rak, ki se bo začel širiti po celotni EU, če se ne bomo resno lotili njegovega izkoreninjanja.

[1] Vir: https://metinalista.si/wp-content/uploads/lukalisjak_gabrijelcic.png