V samotni temni noči
je blodil čez črn gozd,
razgrajal je po skalah
in drznil si čez most.
Osamljeno je tulil
po njej je hrepenel
minuciozno je še pomnil,
da je s sabo ni vzel.
Poznal je še tesnobo,
strahove in obup,
moril je druga bitja,
raztresal je svoj strup.
Očrnela kri po žilah
mu je razjedala telo,
črepinje iz življenja,
VSE mu je ušlo.
Spominjal se je diha
tople sape na svoj vrat,
tam ga je bolelo,
tam jo je čutil tako rad.
Zdaj je z očmi zabliskal
in renčal je v noč,
zdaj iskal novo žrtev,
ne pomaga »Na pomoč!«.
V grmu sliši šumček,
zavoha svojo slast,
močnejša je od njega,
strast ima oblast.
Če plen pusti oditi,
pobegniti v nov dan,
uspel ne bo vrniti
ga več na svojo stran.
Zato ga spet raztrga,
brezčutno umori,
zategadelj je pomirjen
in nima več skrbi.