Alen Oblak

V morju odtujene slanosti

Med svetom in svetlobo
sprehajata se dva bregova.
Upor zgubljenih misli
riše čudno spačeni portret.

Pobegne naj iz slik podob
skozi steklo v svet peres.
Izpod zore nad ljudi
vstane zadnji klic temi.

Po mostu čez precep moči
preden senca se zmrači.
Polnoč in žametna zavesa dvoma
včasih eno zdaj samo šepet.

Nedolžne meježelnosti sledi
speljale bi duha s pečine,
v škrlat zrcalnega zidu;
Kjer zoglenela trupla tonejo v sipine,
Kjer vsakogar življenje mine.

Večer

v krčmi klop
pod sliko vsi
med drevjem veter v noč kriči

pred krčmo gozd
na klopi mi
v ognju drevje dim kadi

na steni slika
nad gozdom ti
na mizi vina vrč sedi