Letos ni bilo prave zime, kot tudi ni prave osrednje teme v deveti številki Pamfila. Tokrat že skoraj ni revija, temveč debela bukva, lepljenka vselej aktualnih tem. Pa poglejmo.

Ne le gostilniško, tudi pravno stroko je razburkala odločba sodišča vseh sodišč o Titovi cesti. Kriza je sovpadla z (ali celo porodila) politično krizo. Čedalje glasnejše postaja godrnjanje, da država ipak ne izpolnjuje nobene smiselne funkcije: z modnimi teorijami, seveda škodljivimi, od zore do mraka posiljuje denarja žejno gospodarstvo, z birokratskimi postopki pohablja duše svobode željnih ljudi, pobija zdravo pamet v nas vseh. Rezultati so na dlani: gospodarstvu stečaj, ljudem spanje, pameti smrt. Kljub temu se čudimo, le zakaj dušitelj ne postane rešitelj, krvnik ne postane skrbnik. Predstavljajmo si mladega karierista, pardon karateista, ki obenem obiskuje lekcije klavirja. Tam je preveč zmatran, da bi sploh lahko kaj zaigral. Karateja pa se ne more resneje lotiti, da si ne bi poškodoval dragocenih prstov. To so tisti, ki naj bi za nas pisali glasbo in se borili. Vsako jutro nas prebudi fušanje prežvečenih melodij, vsak večer uspava odmev mizernih udarcev v prazno. Vse, kar nam preostane, je čakati Njega, ki ne pride na karate, ker si je na klavirju zlomil roko.

Internetni svet je poln vab in prevar. Celo goljufom je postalo pretesno v resničnem svetu, za molzne krave je zmanjkalo trave, zato so se podali na širna svobodna morja virtualnega. Bogati tehnokrati tako trepetajo pred pirati, da jim silna Amerika prihaja na pomoč s topnjačami SOPA in PIPA. Pa bo tako lahko zapreti pipico spletnim gusarjem? Četudi se morje lahko pravno razmeji, pa se še ni našel junak, ki bi ga znal omejiti. Medtem ko pirati bogate oplenijo (neredko bednih) dosežkov intelekta in takšno zabavo naklanjajo revnim, pa je manj prijetno, ko se nas spretno lotijo spletni goljufi. Naj torej topnjače tolčejo po čimveč prevarantih, naj se v državne mreže zaplete čimveč goljufivih velikih rib, naša srca pa ostajajo s pogumnimi gusarji!

Kam pa plujejo slovenske ladje? Recenzija neke stare, zaprašene, pozabljene knjige presenetljivo razkriva, da je zakoreninjeno prepričanje o našem narodnem značaju smešna zabloda.

Tudi študentje prava imamo svoje konkvistadorje. Osvajamo široka znanja, se odpravljamo na mednarodna pravna tekmovanja, kjer se dokazujemo v veščini subsumpcije, študentke pa očaramo celo Parižane. Povzpenjamo se na pravne Olimpe, kakršen je Bruselj. Po svetu potujemo z odprtimi očmi in ko nekje postane nezanimivo, raziskujemo tamkajšnjo preteklost.