Ukrajina je dežela, ki se ponaša z neverjetno krvavo zgodovino. Po njej so rovarili najprej Slovani, Anti, Huni, Goti, nato kijevski Rusi, Pečenegi in švedski Varjagi (Vikingi), nadalje Polovci, Mongoli in Tatari, pa še Poljaki, Turki, kozaki in Švedi, med krimsko vojno Britanci in Francozi, med I. svetovno vojno Avstrijci in Nemci, po Oktobrski revoluciji Sovjeti, Bela in Zelena garda, med II. svetovno vojno nemški nacisti in celo Romuni. Še v zadnjih sto letih bi bilo – vsaj statistično gledano – v Ukrajini živeti bolj nevarno kot v DR Kongu, Afganistanu ali Somaliji. V tem času je namreč na ozemlju Ukrajine najmanj 15 milijonov ljudi umrlo nenaravne smrti. Prvih petdeset let (sorazmernega) miru je dežela doživela šele po Stalinovi smrti leta 1953.

Moč, ljubezen, pamet in bogastvo v življenjih slavnih Ukrajincev

Jurij Novak

Ukrajina je dežela, ki se ponaša z neverjetno krvavo zgodovino. Po njej so rovarili najprej Slovani, Anti, Huni, Goti, nato kijevski Rusi, Pečenegi in švedski Varjagi (Vikingi), nadalje Polovci, Mongoli in Tatari, pa še Poljaki, Turki, kozaki in Švedi, med krimsko vojno Britanci in Francozi, med I. svetovno vojno Avstrijci in Nemci, po Oktobrski revoluciji Sovjeti, Bela in Zelena garda, med II. svetovno vojno nemški nacisti in celo Romuni. Še v zadnjih sto letih bi bilo – vsaj statistično gledano – v Ukrajini živeti bolj nevarno kot v DR Kongu, Afganistanu ali Somaliji. V tem času je namreč na ozemlju Ukrajine najmanj 15 milijonov ljudi umrlo nenaravne smrti. Prvih petdeset let (sorazmernega) miru je dežela doživela šele po Stalinovi smrti leta 1953.

Skozi številna obdobja je bilo današnje ukrajinsko ozemlje najboljši približek Hobbesovega “naravnega stanja”, v katerem vlada bellum omnium contra omnes, vojna vseh proti vsem.1 V Ukrajini posledično ni prišlo do nikakršne sklenitve družbene pogodbe med kozaki, Rusi, Poljaki in Tatari. Počasi je vedno prevladal kakšen mračni virtuoz moči, ki bi sicer razočaral Hobbesa, a navdušil Macchiavellija in Shakespeara (če jima ne bi zledenela kri po žilah).

MOČ

Helga Kijevska in Drevljani

Nekoč se je Igor Kijevski, sin Rurika, prvega kneza Kijevske Rus2, ponoči podal na lov. Ko je hotel s lokom streljati na belega jelena v daljavi, je opazil, da to ni jelen, temveč prelepo dekle, ki se je prav tako odpravila v temi na lov. Njeno ime je bilo Helga, iz česar je v ruskem jeziku nastala Olga. Igor se je zaljubil v pogumno lepotico in v kratkem sta se poročila. Vendar pa nista živela srečno do konca svojih dni, kajti pleme Drevljanov se je uprlo, da bi Igorju še naprej plačevalo tribut. Postavili so mu zasedo, ga ujeli, pobili njegovo spremstvo, njega pa privezali med dve upognjeni brezi ter presekali vrv, ki ju je držala skupaj. Helga je tako ostala sama s sinkom Svjatoslavom še v zibki. Od razpolovitve Rurikovega sina opogumljeni so Drevljani ne le razglasili, da več ne bodo plačevali tributa Kijevčanom, temveč so od Helge zahtevali, naj po novem ona plačuje njim. Ob tem pa so spregledali dejstvo, da si je nebogljena krasotica ne le upala ponoči sama na lov, temveč bila tudi potomka bojevitih Vikingov. Helga je poglavarje in starešine Drevljanov povabila na gostijo, na kateri naj bi se dogovorili za znesek tributa in način plačila. Pogajanja so trajala vso noč. Zjutraj je Helga gostom povedala, da bi jim prav rada plačala, a žal tega ne more storiti, saj njihovega plemena ni več. Poglavarji in starešine Drevljanov so se zmedeno spogledali, nakar jim je Helga oznanila strašno novico: preden so prišli k njej v goste, je iz Švedske dala pripeljati na stotine Vikingov, ki so ponoči napadli njihova naselja in pleme Drevljanov v spanju iztrebili do zadnjega. Lepa Helga se je bridko maščevala morilcem svojega moža.

To pa je bil šele začetek njene vladavine. Pozneje se je pogodila z Bizancem in v Kijev pripeljala krščanstvo, za kar je danes svetnica pravoslavne cerkve – Olga, Enaka apostolom. Kijev je pod Helgo zacvetel in postal bajno bogato trgovsko mesto. Toda s Helgo ni bilo heca. Po legendi je nekoč od obleganega mesta zahtevala tribut v belih golobicah. Ko so ji obleganci ustregli, so Helgini vojaki na noge golobic privezali lesene trakove. Le-te so nato zažgali in ptice izpustili, da so se vrnile v mesto. Pristale so na slamnatih strehah, ki so se vnele in uporno mesto je pogorelo do tal.

Ukrajinska zgodovina se torej začenja z vi kinško hčerjo, ki naj bi umor svojega moža maščevala z genocidom v eni noči in požgala mesto z gorečimi golobi, a je vseeno postala apostolom enaka svetnica. Prihodnost dežele sledi v podobnem slogu.

Ivan Sirko in Tatari

Kaj je moč? “Zgolj z umom svojemu nasprotniku tisoče milj stran ustaviti srce,” poda najmanj filozofski odgovor pozabljeni znanstvenofantastični film The Power (režiser Byron Haskin, 1968). Včasih pa zgolj morilska telekineza ni dovolj.

Približno sedem stoletij in pol po Helginih podvigih so ukrajinski kozaki imeli poljske nadvlade enkrat za vselej dovolj. Bohdan Hmelnicki, o katerem nekoliko več pozneje, jih je dvignil v oborožen upor, ki se je sprevrgel v drugo najbolj krvavo vojno Evrope 17. st. (prva je namreč trajala 30 let). Bojeviti kozaki so kot najemniški vojaki in osvajalci Sibirije kmalu zasloveli tudi izven meja Ukrajine. Podivjani konjeniki pobritih glav in košatih brkov, ki so goltali žganje kot vodo in znali jezditi, preden so sploh shodili, so bili strah in trepet vsakega nasprotnika. A noben kozak ni bil hujši od Ivana Sirka (1610–1680).

Tatari so ga klicali Urus-Šejtan, Ruski hudič. Sledeč legendam je imel ataman Ivan Sirko paranormalne sposobnosti. Ko se je rodil, sploh ni zajokal. Kot otrok je lahko skisal mleko tako, da je vanj le gledal. Kasneje je v bitkah s pogledom krivil sablje in celo ubil nasprotnika, če mu je za dalj časa zasrepel v oči. Star dvanajst let se je želel pridružiti kozaškim borcem, ki so mu v šali rekli, da ga bodo sprejeli, če preplava Dneper. In preplaval ga je. Ko se je kot mladenič Ivan Sirko boril po vsej Evropi (za Francoze je oblegal Dunkirk), se je izkazalo, da je neranljiv: krogle in puščice so se ga ogibale, če pa ga je kaj zadelo, je sploščeni izstrelek le pahnil s sebe – kot muho, ki bi ga ravnokar pičila. V več kot sto bitkah, ki se jih je udeležil, ni prejel niti praske.

Ivan Sirko je bil harakternik. To je izraz za kozaške bojevnike izjemne moči, ki so bili usposobljeni v posebnih bojnih veščinah. Mednje sta med drugim spadali sposobnosti, da brez orožja nadvladajo do zob oboroženega nasprotnika in da na konju z zavezanimi očmi najdejo pot skozi gozd. Toda tudi najbolj izurjeni harakterniki se niso mogli primerjati s Sirkom.

Sirko je ves čas menjal strani. V ponedeljek se je boril proti Poljakom, v torek proti Rusom, v sredo proti Turkom. Dosledno pa je sovražil Tatare, na ozemlje katerih je ves čas vpadal in jih pobijal kot muhe. Tatarke so z Urus-Šejtanom strašile svoje poredne otroke. Ko je turški sultan Mehmed IV, čigar vojska je leta 1683 skoraj zavzela Dunaj, zahteval, naj se mu kozaki pokorijo, je Sirko skupaj s kozaškimi starešinami v odgovor narekoval in podpisal celo po današnjih merilih žaljivo pismo, v katerem je sultana naslovil s številnimi spoštljivimi nazivi: svinjski pastir Egipta, armenski prašič, tatarski kozel, oslovska rit, največji trapasti bedak na vsem tem svetu in na onem prav tako, klovn Pekla, itd. Na koncu pisma je Sirko sultanu priporočil, naj se čim prej spoka v pekel, pred tem pa lahko kozakom poljubi...

V svoji uničevalni strasti pa je Sirko storil usodno napako. Ni vedel za modrost, naj se razbojnik ne boji pogumnih, toda naj ne draži zlih. Z neprestanim plenjenjem po Krimu je razhudil nasprotnika, ki mu ni mogel biti kos. Tatari namreč niso bili neuki v enačbah moči, saj so predniki krimskih kanov Girajev, veliki Džingis, Kublaj in Mongke, nekoč poteptali vso Evrazi jo s konjskimi kopiti. Mongolske horde so bile nepremagljive, ker so se zvesto držale starega kitajskega pregovora: Previdni prej ali slej Vse pod Nebom pridobi, prehrabri pa še trdnjavo izgubi. Tatarski kan Selim Giraj, na otomanskem dvoru enak velikemu vezirju, je do leta 1680 s svojimi bojnimi zvijačami že ponižal Poljake, kasneje pa je ruskemu carju Petru Velikemu povzročal sive lase.

Kan Giraj ni bil gmota jeklenih mišic, ki bi svoje sovražnike moril z jeznimi pogledi, temveč izvrsten poet in nadarjen glasbenik, čigar strogo kultivirani um je brž našel šibko točko nesrečnika, ki bi se mu postavil po robu. Le kdo bi uspel vznemiriti vladarja, ki je spesnil Knjigo zmag? Zagotovo ne razbojnik Sirko. Ko so v kanski dvorec Bahčisaraj prispele novice, da je Urus-Šejtan na svojem že 55. bojnem pohodu zoper Krim ponovno oplenil in požgal vsa obmejna naselja, seveda skupaj z ljudmi v njih, je kan Giraj počival na svilenih blazinah v svojem divanu in kadil vodno pipo. Pozorno je poslušal poročilo, nato pa vprašal svojega vezirja: “Zakaj nadloga Sirko še živi?”

“Veliki kan,” je odvrnil vezir, “naši najboljši strelci so večkrat poskušali, toda ruski šejtan je neranljiv – puščice se mu čudežno ognejo, če pa ga kakšna zadane, se na njem zlomi, kot da bi bil ves iz železa. Sablje in ščite krivi s svojim divjim pogledom in ko zamahne s kijem, petdeset naših bojevnikov obleži na mestu mrtvih”.

“Če je tako,” je kan odgovoril po daljšem premisleku, “če mu nič na svetu ne more do živega, torej ubijte njegovo dušo”.

Vezir je razumel kruti ukaz. Medtem ko se je Sirko počasi vračal s pohoda, pijančeval s svojimi kozaki na vsakem koraku in tako proslavljal zadnjo zmago, so tatarski konjeniki odbrzeli v njegovo rodno vas Hrušivko in jo upepelili. Umorili so mu ženo, zaklali sinove in vnuke, zadavili hčerke, pobesili sosede, pobili prijatelje, vse sorodnike so mu izbrisali z obličja zemlje, prizanesli niso niti živini, psom, mačkam in kokošim, še Sirkov sadovnjak so posekali.

Dobrodušni kralj mu je po znanem pravniškem načelu, da sta dva papirja boljša kot eden, izstavil še eno listino.

Ko se je zmagoslavni Sirko vrnil domov, je našel le pogorišče, polno trupel. V solzah je pokopal svojo ljubljeno ženo Sofijo in zoglenele potomce. Preostal ni nihče, na kogar bi lahko prenesel svoje skrivno znanje kozaškega harakternika. Tatarska puščica zadela je neuničljivega kozaka v Ahilovo peto – njegovo srce. Vedel je Tatar, da tudi človek nadnaravne moči ni nič brez družine in prijateljev. Od globoke žalosti ni Sirko več dni ne jedel in spal, zavlekel se je pred čebelnjak v bližnji hosti in klavrno umrl. Bil je močnejši od vsakogar – razen od krutega krimskega kana pretkanega.3

LJUBEZEN

Bohdan Hmelnicki in kriza srednjih let

Kadar se kozaki niso bojevali s Poljaki, Rusi in Tatari ter požigali njihovih naselbin, so bili (nekateri izmed njih) očitno ljubeči možje in očetje. O ljubezenski strasti, ki je ustvarila državo, priča življenje hetmana Bohdana Hmelnickega.

Kozaški hetman Bohdan Hmelnicki (1595– 1657) je ukrajinski narodni heroj, ki je kozake popeljal v kratkotrajno neodvisnost. Pod Hmelnickim so se Ukrajinci po večini dežele trajno znebili Poljakov in prvič na glavo dobili Ruse, s katerimi so imeli težave nadaljnjih tristo let. Manj znano pa je dejstvo, da je bil Hmelnicki trikrat poročen.

Preden je postal oče naroda, je bil Hmelnicki eden redkih kozakov, ki so bili Poljakom zvesti vazali. Star 45 let, upokojen iz vojaške službe poljskemu kralju, z odraslimi sinovi in stabilnimi dohodki, je užival mirno podeželsko življenje na svojem posestvu. Če ne bi nekega dne k sebi sprejel sedemnajstletne varovanke, osirotele poljske plemkinje Helene, mogoče Ukrajine sploh ne bi bilo.

Helena je bila po pričevanjih sodeč izjemna lepotica, ki je zmešala glavo ne le staremu Hmelnickemu, temveč tudi številnim plemičem v sosedstvu. Prej pusto družabno življenje Hmelnickih je po njeni zaslugi postalo nadvse vznemirljivo, ko so se dan za dnem pri njih oglašali zaljubljeni vitezi. Med temi se je kot najbolj vztrajen izkazal magnat Čaplinski, prav tako srednjih let, ki s Hmelnickim že prej ni živel v slogi, saj sta bila vpletena v občasne obmejne praske, v katerih je bilo razbitih nekaj glav in počenih nekaj reber, toda umrl ni nihče. Čaplinskemu je Helena tako prirasla k srcu, da jo je povabil nasvoje posestvo.

Toda stari Hmelnicki je bil pred ostalimi snubci v očitni prednosti, da je Helena živela pri njem. Deklica je verjetno slej ko prej klonila pod šarmom prijaznega kozaka s košatimi belimi brki, ki bi lahko bil njen oče, že skoraj ded. Ko je Hmelnickemu umrla žena, je v kratkem načrtoval novo ženitev s Heleno, kar njegovih sinov sploh ni motilo, saj so z njo skupaj odraščali in jo šteli za lastno sestro.

Razočaranega Čaplinskega pa so govorice o skorajšnji poroki njegovega kozaškega soseda z mlado Poljakinjo tako razbesnele, da se je resno posvetil organiziranju oboroženih vpadov na fevd Hmelnickega, razbil še več glav in polomil še več reber ter skupaj z drugimi plemiči rovaril, da bi celotno posestvo prešlo v njegove roke.

Hmelnicki se je pritožil poljskemu kralju Vladimirju IV Vasi, ki mu je s pečatno listino potrdil pravico do njegovega fevda. Toda Čaplinski je bil dovolj daleč od Varšave, da se ni menil za kraljeve listine in se ni dal zmotiti v nasilnem motenju posesti. Hmelnicki se je s pritožbami zoper nemogočega soseda še drugič odpravil na kraljevi dvor, kjer mu je dobrodušni kralj po znanem pravniškem načelu, da sta dva papirja boljša kot eden, izstavil še eno listino.

Toda ob vrnitvi domov je Hmelnicki naletel na že znan tipičen ukrajinski prizor: njegov dvorec je bil požgan, sin pretepen, služabniki pobiti in ljubljena Helena verjetno nekje pri njegovem sosedu. Miroljubnemu petdesetletniku je prekipelo, zbral je peščico kozakov in se odločil Čaplinskemu vrniti milo za drago. Slednji pa ga je že čakal v zasedi, ujel in vrgel v grajsko temnico. Hmelnicki je tam preživljal klavrne dni, saj je izgubil posestvo, svobodo in – najhuje – svojo rosno mlado, prekrasno bodočo ženo.

Ker to ni slovenska legenda, Hmelnicki ni umrl v temnici za jetiko. Iznajdljivim kozaškim prijateljem je po nekaj tednih uspelo podkupiti ječarja, da je v njegovi celici pozabil ključ. Hmelnicki je imel vsega čez glavo dovolj, še posebej pa Poljakov! Kot kozak se je poskušal asimilirati med poljsko šlahto (plemstvo), ki pa ga je sprejela z ognjem in mečem. In odvzemom mlade dame! Ni mu preostalo drugega, kot da se s prijatelji, ki so mu v stiski stali ob strani, poda v trdnjavo Zaporoška Sič. Tam so namreč svobodoljubni kozaki že dolgo naklepali oborožene upore proti zoprnim poljskim magnatom, ki pa so podivjane brkate rdečenose pijance vedno že v prvi bitki nagnali nazaj.

Na podlagi svojih izkušenj v poljski vojski je Hmelnicki zaporoške kozake organiziral v najboljšo konjenico svojega časa in se povezal s Tatari, ki jim je kot talca zaupal lastnega sina. V bitki pri Žoltih vodah je kozaško-tatarska naveza poteptala poljsko armado. Začela se je vseobsežna državljanska vojna, v kateri so kozaki in Poljaki umirali v sto tisočih. Hmelnicki je postal vodja kozaškega NOB.

Čaplinski jo je v skladu s svojim značajem že ob prvih strelih pobrisal v Varšavo. Helene na njegovem posestvu ni bilo, zato so ga kozaki rutinsko požgali in zravnali z zemljo. Hmelnicki je bil na robu obupa, saj je bil prepričan, da je njegova lepa varovanka odšla neznano kam (samo ne s Čaplinskim!). Toda na predvečer bitke pri Korsunu mu je njegov sin v šotor pripeljal nikogar drugega kot – Heleno.

Ko se je Hmelnicki končno poročil z dekletom, od njega mlajšim 28 let, se je toliko pomiril, da je svoj jezni načrt za destrukcijo Poljakov nadgradil v konstruktiven politični projekt. Sramotni porazi, v katerih so izgubili skoraj vse svoje ukrajinske oddelke, so Poljake prisilili v pogajanja, v katerih so Ukrajincem končno priznali neodvisnost.

Torej možje srednjih let, ne podcenjujte vpliva mladih deklet!

Oleksa Dovbuš in rogonosec

Ukrajina niso le neskončne stepe ob Dnjepru in skalnati Krim. Zahodni del dežele zavzemajo skrivnostni gorati Karpati, pradomovina Slovanov, kjer so se vse do danes obdržali nenavadni davni običaji in gorsko pleme Huculov. Na videz so Karpati na moč podobni slovenskemu predalpskemu hribovju, a videz včasih vara. Oblačni vrhovi, temačni gozdovi, meglene doline in zaklete soteske dajejo tem krajem zlovešč pridih. Skozi stoletja so tu iskali zavetja razbojniki in čarovniki. Najslavnejši od obojih je bil sinjeoki Oleksa Dovbuš (1700–1745), karpatski Robin Hood in Merlin v enem, pred čigar drznimi ropi so sredi 18. st. trepetali poljski graščaki zahodne Ukrajine. Dovbuš se je s svojo tolpo dvanajstih rokovnjačev iznenada pojavil od nikoder, izropal svoje žrtve, nato pa izginil kot kafra. Ukvarjal se je s črno magijo in je svoje nasprotnike lahko uročil s pogledom, da so nemočni obstali na mestu. Nekoč je s sekiro ustavil kroglo iz pištole.

Imel je strašno navado, da je preoblečen v visokega gosta prišel v spremstvu svojih pajdašev h kakšnemu plemenitašu na večerjo, se ob koncu pojedine razkril in iz suknje vzel vrv, s katero je obljubil gostitelja obesiti na lestenec, če bo še izžemal in ustrahoval podložnike, nato pa mirno odšel, ne da bi ukradel eno samo srebrno žlico. Če takšno domiselno svarilo naslovnika ni spametovalo, je Dovbuš obljubo držal, za nameček pa še požgal grad. Vseeno pa je bil Dovbuš pravi gentleman v primerjavi s kozaki in Tatari, ki pri pobijanju niso nikogar zapostavljali. Ko je po legendi obesil pana Jablonskega, je pajdašem ne le preprečil, da bi gospo Jablonsko živo zažgali v postelji, saj je bila v visoki nosečnosti, temveč so jo morali skupaj s spletično pospremiti na varno.

To je moralo biti težko, saj so se številne oropane lepotice zagotovo brezupno zaljubile v neustrašnega izobčenca.

Poljaki so bili prepričani, da Dovbuša varuje sam hudič, saj je prek skritih prepadnih poti in nevidnih stez v mračnih hostah ubežal vsem zasledovalcem in se izmuznil iz sleherne zasede. Celo ko je 2000 najboljših poljskih soldatov stisnilo njegov tabor v obroč, da mimo ne bi mogla niti drobna miš, Dovbuša in pajdašev niso ujeli. Črni čarodej je poskrbel, da so se udrli v zemljo.

A tudi karpatski razbojniški kralj je dočakal svoj melodramatični ukrajinski konec. Ko je šele začel ropati, mu je stara ciganka prerokovala, da ga nihče ne bo mogel ubiti, raniti ali ujeti, dokler bo živel brez ljubezni. To je moralo biti težko, saj so se številne oropane lepotice zagotovo brezupno zaljubile v neustrašnega izobčenca. Vendar Dovbuš se je uspešno upiral ženskim čarom, v votlinah zakopaval zaklade in še naprej grenil življenje višjemu sloju. Nekoč pa je izvedel, da se je razočarana nevesta Džvinka, ki jo je tik pred poroko zapustil zavoljo banditskih podvigov, omožila s svojim sosedom. Ko jo je na višku svoje moči ugledal spet, ni več zdržal v rokovnjaškem celibatu. Začel se je skrivaj dobivati s svojo bivšo ljub'co. Pri tem pa ju je, ne da bi se zavedala, zasačil njen mož, ki je Poljakom javil, da mu je nataknil roge nihče drug kot zloglasni Dovbuš. Poljaki so mu obljubili bogato nagrado za ženinega ljubimca, živega ali mrtvega. Ko je Dovbuš ponoči odhajal s še enega sladkega snidenja z Džvinko, ga je ljubosumni mož ustrelil v hrbet. Čim se je Dovbuš zaljubil, je namreč izgubil svoje čarovniške sposobnosti, zato sploh ni slutil, da se je znašel v pasti. Zvesti pajdaši so odnesli njegovo truplo, da ne bi prišlo v roke Poljakom, in ga pokopali visoko v karpatskih vrhovih, da lahko tudi po smrti zre na svoje kraljestvo.

PAMET

Naftalij Frenkel in kariera

Daleč jugovzhodno od Karpatov se blešči Odesa, prvo pristanišče carske Rusije in Sovjetske zveze, žal slavno zlasti po slabih rečeh. Kaotično mešanje ljudstev – Rusov, Judov, Ukrajincev, Romunov, Bolgarov, Nemcev, Turkov, Grkov, idr. – je iz mesta ustvarilo inkubator dveh skrajnosti: kdor je želel v Odesi uspeti, je moral biti genialen ali vsaj kriminalen. (Zgodbo o odeških genijih si lahko preberete na pamfil.si, na daljujemo pa s kriminalom.)

Posebnost Odese pred letom 1920 je bila v tem, da je bila eno redkih mest, kjer so obstajali revni Judje. Živeli so v zloglasni četrti Moldavanka, slabši od londonskega East End. Iz bede so se povzpele tolpe judovskih gangsterjev, od katerih so se nekateri prebili vse do New Yorka. Odeški Al Capone je bil Mojsej Volfovič Vinickij (1881–1919), bolj znan kot Miška Japončik. Leta 1907 je bil obsojen na dosmrtno ječo, ker je umoril komandirja policijske postaje. To je izvedel tako, da se je preoblekel v čistilca čevljev – ko si je komandir zaželel zloščenih škornjev, je Miška aktiviral dinamit v škatli za čiščenje in zbežal. Leta 1917 je bila razglašena splošna amnestija, Japončik se je vrnil v Odeso in ji zavladal z železno roko. Hitro je ugotovil, kam piha veter, zato se je pridružil boljševikom in postal poveljnik v Rdeči armadi. Njegovi posebni oddelki so bili sestavljeni izključno iz gangsterjev, namesto uniform so nosili mornarske majice ter se pokrivali s slamniki in cilindri. Vprašanje je, kako visoko bi se Miška še povzpel, če ne bi Čeka, tajna služba boljševikov, postala nanj pozorna, mu postavila zasedo in ga likvidirala.

Če bi Frenkel živel danes, bi se znal povzpeti na vrh banke Goldman Sachs. Mogoče bi celo rešil gospodarsko krizo.

Miška je že slutil, da sovjetska oblast gangsterjem Odese prinaša neskončne priložnosti. Slednje pa je polno izkoristila skrivnostna oseba, ki je z Miško v znameniti kavarni Fanconi vsak četrtek igrala karte. To je bil judovski tihotapec in trgovec Naftalij Aaronovič Frenkel (1883–1960), ki je Leninovo Novo ekonomsko politiko (NEP) napak razumel kot licenco za zvodništvo in neomejeni šverc iz odeškega pristanišča, zato je bil leta 1923 poslan v delovno taborišče na Soloveckih otokih, bolj znano kot SLON. Tam pa se je Naftalijev meteorski vzpon šele začel.

Uprava taborišča je jetnikom omogočala, da so v nabiralnik oddajali pripombe, kaj bi bilo mogoče izboljšati. Ker je bilo treba takšne pripombe podpisati, kar pa bi znatno poslabšalo že tako nezavidljivi položaj jetnika, je bila tovrstna “demokracija” strogo teoretičnega značaja in pripomb seveda ni bilo. Razen ene, ki jo je v žaru podjetniškega navdiha napisal Frenkel. V njej je izrazil razočaranje z ekonomsko neučinkovitim vodenjem taborišča, saj so mizerne količine hrane prejemali vsi jetniki ne glede na to, ali so delali ali ne. Naftalij je upravi predlagal staro ljudsko modrost “kdor ne dela, naj ne je” in priporočil “nagrajevanje” jetnikov s hrano glede na opravljeno delo. V najmanjše podrobnosti je opisal tudi predlagane izboljšave v vseh gospodarskih dejavnostih SLON-a: krznarstvu, gozdarstvu, ribištvu, rudarstvu, itd. Frenkel je namreč imel fotografski spomin in si je lahko v trenutku zapomnil na tisoče podatkov. Uprava je bila nad predlogi navdušena, vendar ni vedela, kako bi jih izvedla v praksi, zato je Frenkla povišala iz jetnika v svetovalca. Njegove reforme so sicer povzročile višjo smrtnost (za delo nesposobni jetniki, npr. invalidi, so postali tako vitki, da si niso mogli več zategovati pasu), toda SLON je v nekaj letih postal eno najbolj uspešnih državnih podjetij (med drugim je kupil banko). Izjemni poslovni rezultati so pritegnili pozornost Kremlja.

Ko je Frenkel reformiral že več taborišč, ga je na svojo dačo povabil bivši stanovski kolega, tovariš Josip Visarionovič Džugašvili – Stalin, ki je kriminalno kariero triumfalno zaključil kot diktator Sovjetske zveze. V mladosti se je namreč, potem ko je opustil študij pravoslavne teologije, ljubiteljsko ukvarjal z ropanjem bank (sicer za blagor revolucije, toda zlobni jeziki trockistov so šepetaje klevetali, da je precej obdržal zase in porabil za obdarovanje prelestnih igralk). Kot poroča Solženicin, je Frenklu diktatorja uspelo prepričati, da delovna taborišča ne smejo služiti le mučenju političnih nasprotnikov, temveč morajo postati profitne gospodarske enote. Komunizem temelji na državni lastnini proizvodnih sredstev, kar pa ne spreminja namena le-teh: dobiček, dobiček in še enkrat dobiček. Taborišča so idealna, da Sovjetsko zvezo dvignejo na raven svetovne velesile. Sibirija ima neskončno bogastvo surovin, ki pa državi nič ne pomaga, saj tja nihče prostovoljno noče. Zato je ljudi pač treba prisiliti.

Stalin je očitno poslušal, kajti množične aretacije za najbolj neznatne prestopke so se začele v kratkem po srečanju s Frenklom. Le-ta je postal glavni načrtovalec zloglasnega sistema GULAG. Pod njegovim neposrednim vodstvom je bil pet mesecem pred iztekom roka izkopan prekop med Baltikom in Belim morjem (100.000 mrtvih, 1931-1933) ter izveden najbolj smrtonosni sovjetski gradbeni projekt na Daljnem Vzhodu – gradnja bajkalsko-amurskega odseka trans-sibirske železnice. Bil je eden redkih sovjetskih visokih uradnikov, ki se jih stalinistične čistke niso niti dotaknile. Ko so državni tožilci v Irkutsku zoper njega sprožili preiskavo zaradi korupcije v gulagih (med drugim naj bi tam imel lastno veletrgovino), jih je tajna policija NKVD nemudoma aretirala in kot izdajalci revolucije so bili po hitrem postopku obsojeni na smrt. Frenkel je dosegel višek kariere kot direktor Generalnega direktorata za gradnjo železnic, leta 1947 pa se je mirno upokojil. Do takrat je v gulagih pod njegovim poveljstvom približno tri milijone jetnikov dočakalo prezgodnjo smrt. Prejel je Leninov orden in bil trikrat razglašen za Heroja socialističnega dela. Če bi živel danes, bi se znal povzpeti na vrh banke Goldman Sachs. Mogoče bi celo rešil gospodarsko krizo.

BOGASTVO

Državljan Iljin in njegova zbirka

Ko je Deng Xiaoping po Maovi smrti začel z gospodarskimi reformami v LR Kitajski, je poskusil nadomestiti zastarele partijske parole tako, da je izumil nov slogan: Obogateti je hvalevredno! V komunističnih režimih so bogati državljani svoje premoženje namreč skrivali. Deng jim je hotel sporočiti, da ni nič narobe, če ga pokažejo. Ne bodo ustreljeni, le davke bodo plačali.

Nihče v Sovjetski zvezi ni bil bolj uspešen v bogatenju in skrivanju bogastva kot upokojeni ukrajinski električar Aleksander Iljin iz okolice mesta Kirovograd. Sorodniki in sovaščani so skromnega penzionerja, ki je vedno nosil obnošene hlače in isto delavsko jakno, poznali predvsem po dolgočasni vsakodnevni rutini, po kateri je bilo mogoče nastaviti uro. Toda ko je tovariš Iljin leta 1993 umrl, so sorodniki v njegovi hiši naleteli na police, polne dragocenih predmetov.

Iljinova brunarica je bila od kleti do podstrešja neprehodno nabasana s škatlami. Sorodniki so posumili na nekaj nenavadnega in poklicali policijo. Ta je začela pregledovati hišo, a že kmalu obupala in na pomoč poklicala v Kijev. Podeželski policisti so se namreč znašli pred prizorom iz filma Državljan Kane – za tovarišem Iljinom je ostala zapuščina, ki se je ne bi sramoval večji muzej.

Po več mesecih katalogiziranja je obsežni ekipi strokovnjakov uspelo popisati Iljinovo zbirko – 74.000 predmetov, skupno ocenjenih na približno štirideset milijard dolarjev. V vaški brunarici je bilo najdeno premoženje, ki je znašalo več kot ukrajinski BDP (1993: 32,7 milijarde dolarjev) in umrlega Iljina med najbogatejšimi ljudmi na svetu postavljalo celo pred Billa Gatesa. Oziroma bolje povedano: če bi računalniški magnat takrat hotel kupiti celotno umetniško zbirko sovjetskega električarja, bi moral prodati svoj celotni delež v Microsoftu in si kakšne tri milijarde dolarjev izposoditi.

Najbolj zanimivi predmeti v zbirki so bili: zlati kelih Petra Velikega, biblija Ivana Groznega, rokopisi Puškina in Lermontova, carsko pohištvo, Fabergéjeva jajca, biblije Kijevske Rusije iz 10. stoletja, ikone Andreja Rubljova, preproge tatarskih kanov, itd. Samo en srednjeveški rokopis je pozneje na dražbi dosegel ceno 7 milijonov dolarjev. Iljin jih je zbral na tisoče.

Kako je državljan Iljin nakopičil tolikšno bogastvo, ostaja predmet mnogih ugibanj. Ena izmed teorij zarote zatrjuje, da je bil poglavar (ali vsaj skladiščnik) vsega ruskega podzemlja. Iz arhivov KGB pa je bila rekonstruirana bolj verjetna pripoved, po kateri naj bi bil podjetni električar strokovni svetovalec tajne službe glede umetnin in ostalih dragocenosti.

Po tej teoriji je bil Iljin potomec slavne plemiške rodbine Rimski-Korsakov. V otroštvu mu je ljubezen do umetnin in starin priučil ded, šolal pa se je za restavratorja. Iz arhivov izhaja, da ga je leta 1944 tajna policija NKVD prijela, ko je poskušal vlomiti v stanovanje visokega partijskega funkcionarja in od tam odnesti dragocene stare predmete. A namesto da bi bil ustreljen, je bil po daljšem zaslišanju izpuščen. Utemeljeno je sklepati, da je NKVD, poznejša KGB, Iljina angažirala kot svetovalca. V času Leninove NEP so brezobzirni špekulanti za nekaj štruc kruha in dek salame iz rok t.i. razrednih sovražnikov izpulili številne dragocenosti, ki so pozneje prišle v roke partijski eliti ali tajni policiji. Prav tako je slednja številne aristokrate in bogate meščane, vključno s spretnimi špekulanti (nad slednje se je spravil Stalin) usmrtila ali poslala v gulage, kjer so garali pod vodstvom zloglasnega Frenkla, obenem pa jim zaplenila vse premoženje. Pretenciozni partijci in neuki nasilneži v tajni policiji seveda niso znali oceniti, kateri zaplenjeni predmeti so sploh kaj vredni, zato so potrebovali pomoč. Postaviti so morali izvedenca Iljina.

Raziskovalci Iljinovega življenja so mnenja, da je svoje zasliševalce osupnil z enciklopedičnim poznavanjem umetnin. Človeka s takšnim znanjem bi bilo pametno uporabiti. Vendar kot v prvem filmu o Kekcu pravi Kosobrin, “kjer je pamet, je nemočna še tako velika sila”. Očitno je Iljin izigral svoje pošastne gospodarje. Ničvredne predmete je razglasil za tako neprecenljive, da so jih člani partijskega vrha paranoično skrivali drug pred drugim, dragocenosti pa spoznal za cenene ponaredke in jih odnesel domov. To je nekaznovano počel petdeset let, vse do svoje naravne smrti.

Četudi je Iljin po propadu Sovjetske zveze prejemal mizerno pokojnino in živel v finančni stiski, so preiskave pokazale, da ni prodal nobenega predmeta iz svoje zbirke. Rokopisi v kleti so zaradi vlage in miši celo propadali. Izgleda, da denar za Iljina ni imel nobene vrednosti. Kaj pa je umazan potiskan papir, poln bakterij, v primerjavi s celo zgodovino Rusije znotraj skromne brunarice?