V zadnjem času na vsakem koraku opevana grška situacija je – poleg vsesplošne panike pred krizo v evroobmočju – povzročila nemalo preglavic tudi množici slovenskih turistov, ki se je v pričakovanju brezskrbnega oddiha na kakšni izmed peščenih plaž vsako poletje poprej trumoma valila v mediteranske oaze grških otokov. Mnogi so se zbali, da bi jim kak neljubi dogodek skalil nebeški mir na ležalniku, o katerem so razmišljali vsakič, ko so skozi okno uzrli zimsko sivino, in začeli iskati različne alternative za načrtovanje dopusta. Kajpada so se prekaljene turistične agencije hitro znašle in po skoraj dveh desetletjih v svojo ponudbo ponovno umestile Ciper. Zaradi bolj dostopnih cen na višku sezone je na voljo za počitnice le severni, turški del Cipra, ki turistu in popotniku ponuja zaenkrat še ne povsem skomercializirano različico počitnic ob morju.

V zadnjem času na vsakem koraku opevana grška situacija je – poleg vsesplošne panike pred krizo v evroobmočju – povzročila nemalo preglavic tudi množici slovenskih turistov, ki se je v pričakovanju brezskrbnega oddiha na kakšni izmed peščenih plaž vsako poletje poprej trumoma valila v mediteranske oaze grških otokov. Mnogi so se zbali, da bi jim kak neljubi dogodek skalil nebeški mir na ležalniku, o katerem so razmišljali vsakič, ko so skozi okno uzrli zimsko sivino, in začeli iskati različne alternative za načrtovanje dopusta. Kajpada so se prekaljene turistične agencije hitro znašle in po skoraj dveh desetletjih v svojo ponudbo ponovno umestile Ciper. Zaradi bolj dostopnih cen na višku sezone je na voljo za počitnice le severni, turški del Cipra, ki turistu in popotniku ponuja zaenkrat še ne povsem skomercializirano različico počitnic ob morju.

Ko se po dokaj trdem pristanku odprejo vrata letala, vsi olajšano v nahrbtnike pospravljamo jope, ki smo jih oblekli, ko je pilot po zvočniku v polomljeni angleščini slovesno naznanil: “Welcome to the Turkish Republic of North Cyprus. The outside temperature is fourteen degrees” (Dobrodošli v Turški republiki Severni Ciper. Temperatura zunaj je štirinajst (!) stopinj). Ura je vsaj sedem zvečer, a iz betona letališke steze vseeno puhti vročina. Tja se je zajedla čez dan, ko temperature še konec avgusta narastejo na 40°C. Ko stopim na stopnice, vame bušne val sparjenega zraka. Letalsko osebje prijazno maha v slovo, takoj zatem pa že sledi prvi kulturni šok. Povprečen Evropejec, vajen strogih varnostnih režimov na letališčih, ob sestopu z letala zaman čaka na priključitev harmonikastih prehodov ali prihod avtobusa, ki potnike popelje v glavno stavbo. Namesto tega se potniki na poti od letala do približno tristo metrov oddaljene stavbe sprehodimo med letali, za orientacijo pa nam služi zbledel napis z imenom letališča in nejevoljni vzkliki letaliških delavcev, ki mahajo z zastavicami in nam v turščini bržkone dopovedujejo, naj se jim vendarle že spravimo izpod nog.

Ob vstopu v letališko stavbo me prvič prešine, kako veliko vlogo ima vojska na tem območju. Na vsaki strani vhodnih vrat stoji do zob oborožen vojak, še nekaj se jih sprehaja po avli. Ob preverjanju osebnih dokumentov se potniki postavimo v dve koloni – eno za vojaške osebe in drugo za vse ostale. Dolgčas ob čakanju v nepopisni gneči najbolje preganjajo otroci, ki se zabavajo ob pogledu na policijske pse. Ko se le-ti sprehajajo po kovčkih, drvečih po tekočem traku, pridno vohajo našo prtljago in ob iskanju sumljivih predmetov za seboj puščajo odtise tac.

Po opravljenih formalnostih nas kakšno uro kasneje avtobus že vozi v približno 35 km oddaljeno Kirenijo, po turško Girne. Center ene izmed ciprskih regij se nahaja okoli pristanišča v obliki podkve, ki je nekdaj igralo pomembno obrambno in trgovsko vlogo, danes pa služi izključno za privez zasebnih plovil. Tik ob pristanišču stoji kirenijska trdnjava, ki je bila zgrajena v bizantinskem obdobju, kasneje pa večkrat dozidana. Trdnjava je zelo lepo ohranjena, njena glavna atrakcija pa so stolpi, s katerih se ponuja presunljiv razgled. Med raziskovanjem mestnih ulic, kjer sprehajalec zaman išče zavetje pred neznosno vročino, se je moč zateči v prijeten hlad kamnitih trdnjavskih soban. V eni izmed teh je urejen muzej z ostanki trgovske ladje, starimi več kot dve tisočletji. Vredna ogleda sta tudi cerkev Nadangela Mihaela, v kateri je urejen muzej ikon, in Bizantinski stolp na južni strani mesteca. Slednji je bil včasih del obrambnega zidovja, danes pa služi kot umetniška galerija s preprogami, pletenimi košarami, slikami in drugimi izdelki domače obrti.

Svojo pisarno ima urejeno v fotelju, postavljenem pred edinim grmom v okolici.

Iz razmišljanja me zdrami zaviranje avtobusa, ki ustavi pred hotelom. Topla noč, šumenje morja v daljavi in malce ciničen nasmešek ob pogledu na dolge obraze tistih, ki so še maloprej glasno razlagali, kako bodo z najetim avtomobilom po dolgem in počez prečesali otok, potem pa po nekaj minutah vožnje presenečeno ugotovili, da Ciprčani od vladavine Britancev niso odnesli le ljubezni do psov, pač pa tudi vožnjo po levi. Počitnice so se vsekakor začele.

Zjutraj me prebudi pronicanje sončnih žarkov. Na poti k zajtrku mojo pozornost pritegnejo številne mačke, ki lenobno poležavajo na hotelskem vrtu in se med obroki v upanju na priboljšek smukajo gostom pod nogami. Po navedbah hotelskega osebja imajo na območju Severnega Cipra le eno uradno zavetišče za živali, ki so ga ustanovili že Britanci, sprejemajo pa le pse. Potepuške mačke so tako prepuščene same sebi in veliko jih nadomestni dom najde na območjih turističnih kompleksov, kjer se vedno najde kakšen dobrodušen hotelski gost, ki se pač ne more upreti lačnemu mačjemu pogledu, zato ima večina mačjih stanovalk resne težave z odvečno težo.

Po Severnem Cipru

Vozilo od zunaj nevarno spominja na avtobus iz filma Ko to tamo peva.

Po okusnem zajtrku se odpravimo k morju in ves prvi dan, kot se zanj spodobi, preživimo na plaži. Po nekajurnem namakanju v vodi, ki ima vsaj 28°C, obležim na ležalniku in se odločena, da me razvoj ciprske tradicije zanima bolj od knjige za prihajajoči izpit, poglobim v bolj počitniško literaturo. Vsakdo izmed nas je že slišal za Ciper. Če ne prej, pa gotovo v času približevanja Slovenije Evropski Uniji, ko se je omenjal med deseterico velike širitve Unije leta 2004. Veliko se je govorilo tudi o politični situaciji na otoku, ki predstavlja stanje sui generis, saj se težko primerja s katerokoli drugo državo na svetu. Ciper je bil namreč zaradi strateške lege v Sredozemskem morju in bogatih zalog rudnin, predvsem bakra, po katerem je tudi poimenovan, skozi vso svojo zgodovino tarča obleganja s strani številnih velikih osvajalcev: Egipčanov, ki so s Ciprčani razvili močno trgovsko navezo, Perzijcev, Grkov, Rimljanov in Angležev, ki so na otok prišli v času križarskih vojn, ko je nevihta tja zanesla ladjevje Riharda Levjesrčnega. Takratni samooklicani ciprski kralj Izak Komneos je dal ladje zapleniti, Rihardova vojska pa je leta 1191 v bitki na Maseorijski planoti porazila kraljevo in ta je bil izgnan v Kantarijski grad, ki se nahaja na goratem severnem delu otoka. Red Templjarjev je otok kmalu prodal vitezu Guyu de Lusignanu, ustanovitelju reda Luzinjanov, ki so izhajali iz območja današnje Francije in so na Cipru prvi uvedli fevdalizem. Po njih so za kratek čas zavladali Benečani, že leta 1570 pa so po krvavih spopadih za dobrih tristo let oblast prevzeli Otomanski Turki. Ti so porušili večino samostanov in cerkva ali pa jih spremenili v mošeje, na Cipru ukinili fevdalizem in zemljo razdelili med kmete. Katoliška vera je bila prepovedana, zato se je krepil vpliv pravoslavne ločine, njihovemu nadškofu pa je bil kasneje priznan tudi položaj predstavnika grške skupnosti. Sredi 19. stoletja se je začela krepiti vloga Britancev, ki jim je Otomansko cesarstvo v zameno za vojaško pomoč v vojni proti Rusiji ponudilo administrativno oblast, medtem, ko je samo še vedno ostalo lastnik otoka. Po turškem porazu v prvi svetovni vojni je Velika Britanija anektirala Ciper, ki je bil zaradi svoje lege ključnega pomena za varovanje njenih trgovskih poti v Indijo. Vladavina Britancev je na Cipru pustila mnoge sledi. Kot že omenjeno, Ciprčani po vsem otoku še vedno vozijo po levi, pa tudi njihovo električno omrežje ima angleškim standardom prilagojeno napetost in vtičnice, zato je poseben adapter nepogrešljiv pripomoček za vse, ki se tehnologiji niso pripravljeni popolnoma odpovedati. Po drugi svetovni vojni je grška skupnost težila k priključitvi Cipra Grčiji. Ni si težko predstavljati, da je ta pojav, znan tudi pod nazivom enosis, naletel na oster odpor pri turški skupnosti. Rastoče napetosti so vodile k ustanovitvi več organizacij na obeh straneh, ki so na različne načine skušale pregnati Britance in osvoboditi Ciper tuje nadvlade, kar jim je 16. avgusta 1960 tudi uspelo. Nova ustava je izrecno izključevala enosis in taksim (ločitev grškega in turškega dela, za kar se je zavzemala turška skupnost), prvi predsednik novoustanovljene republike pa je postal nadškof Makarios. Že tri leta kasneje so trenja med obema skupnostma postala premočna in vnela se je državljanska vojna. Leta 1964 so na otok prišle sile OZN, ki so prisotne še danes. Domačini se radi pošalijo, da jim mora biti življenje na otoku všeč, vidnejše vloge v vsakdanjem življenju namreč nimajo. Deset let kasneje je bil izveden državni udar, da bi se Ciper združil z Grčijo. Predsednik Makarios je bil izgnan, Turčija pa je na udar odgovorila s svojo vojsko. Bitka se je zaključila tako, da sta obe strani začeli s prisilnim preseljevanjem svojih pripadnikov – Turki na sever in Grki na jug. Od takrat meja, imenovana Zelena črta (ang. Green line), deli otok na severni in južni del, razpolavlja pa tudi glavno mesto Nikozijo. Ta je tako edina prestolnica na svetu, razdeljena z državno mejo. 15. novembra 1983 je bila ustanovljena Turška republika Severni Ciper, ki do dandanes ostaja priznana le s strani Turčije, od katere je kulturno in gospodarsko popolnoma odvisna. Vse od takrat nenehno potekajo pogovori na vseh možnih mednarodnih ravneh, ki skušajo pobotati sprti strani, vendar se to še ni zgodilo, zato je po opravljenem referendumu o vstopu v EU Severni Ciper ostal izven meja Unije.

Od dopustnikov do popotnikov – kam vse pelje razmajani minibus?

Naslednji dan je čas, da počitnice dobijo nekoliko bolj raziskovalno podobo, zato se napotimo v prestolnico Nikozijo (Lefkoşa). Načrt poti pravi, da moramo najprej z “modernim hotelskim minibusom”, kot piše v brošuri, priti do Kirenije, kjer presedemo na avtobus do Nikozije. Ko po prihodu z zajtrka pred vrati hotela zagledam čudo, ki naj bi nas peljalo v mesto, na njem zaman iščem znake modernosti. Namesto tega vozilo od zunaj nevarno spominja na avtobus iz filma Ko to tamo peva in od znotraj je ta bizarna podobnost le še očitnejša. Ko so zasedeni vsi sedeži, nam šofer mojstrsko demonstrira, da se iz stranskega sedeža na prostor, ki je sicer namenjen prehodu, iztegne še en sedež. Tako smo sicer natrpani kot sardine v konzervi, a v vozilo gre pet ljudi več in prostor je polno izkoriščen. Bistro, kajne? Navdušeni nad ciprsko iznajdljivostjo v veselem vzdušju odpotujemo v Kirenijo. Ko se zavemo, da avtomobili prihajajo z desne, nam končno uspe prečkati cesto in najti glavno avtobusno postajo ter avtobus za Nikozijo. Ko ugledam tokratno prevozno sredstvo, me presune prilagodljivost pojma moderno, ta namreč nima niti stekel v oknih, ima pa prav tako možnost dodatnih sedežev. Očitno gre za nacionalni patent. Vožnja traja več kot uro. Prijazni šofer, ki nam na začetku poti napol po turško, napol z rokami pojasni vozni red in sistem postajališč, se med vožnjo zabava s tem, da zložljiva vrata, ki jih potniki ne zaprejo za seboj, zapira tako, da avtobus ustavi, nato pa sunkovito spelje. Na vsaki postaji. Metoda se izkaže za učinkovito, sicer pa ima ata, ki jih najbrž šteje že okoli osemdeset, za seboj verjetno že precej izkušenj. Vseeno so naši želodci zelo hvaležni, ko v daljavi zagledamo mesto, ki nam ga predstavi kot Lefkoşa. Pred mestom je še zadnja postaja, na kateri pride na avtobus kontrolor vozovnic, ki ima svojo pisarno urejeno v fotelju, postavljenim pred edinim obcestnim grmom v okolici

Dva obraza enega mesta

Ko po tako razburljivi vožnji skozi Kirenijska vrata končno prispemo v glavno mesto, se to v ničemer ne razlikuje od mest v sosednji Turčiji. Minareti mošej, tržnica, zaprašena cesta, obilica zlatarn in neznosna vročina dajejo obiskovalcu občutek, da se je znašel v nekem mestu na Bližnjem Vzhodu in ne v Evropi. Raziskovanje mesta razkrije nekatere njegove znamenitosti, kot na primer Bűyűk Han – stavba, v kateri je 68 sob razporejenih okoli velikega notranjega dvorišča, na katerem se nahaja miniaturna molilnica z vodnjakom. Han so Turki uporabljali kot gostišče, Britanci kot glavni zapor, danes pa je v njem urejena nekakšna tržnica spominkov. Popotnikovo pozornost v mestu pritegnejo še mozaiki Selimine mošeje in Hajdar-pašina mošeja, preurejena krščanska cerkev, kamor pa je seveda potrebno vstopiti primerno oblečen. Po teh ogledih se napotimo prečkat Zeleno črto in si ogledat še grški del mesta. Pri tem seveda tipično hodimo v nasprotno smer od vseh ostalih, saj se trmasto držimo poti do edinega, v turistični vodič vrisanega prehoda. Po daljšem prebijanju skozi mesto, ki izgleda, kot da se je čas v njem ustavil ob razmejitvi leta ´74, se znajdemo v popolnoma neobljudenem predelu. A naš zemljevid in deček na starem lesenem skiroju, ki nas sprva le zvedavo opazuje, nato pa le vpraša, kam smo namenjeni, pravita, da smo na pravi poti, zato vztrajamo in po zaprašeni makadamski cesti končno prispemo do okenca. Slednje zgleda, da bi lahko bilo prav tisto, kar iščemo. Uradnik nas pogleda, kakor da se nam je zmešalo, da po taki vročini kolovratimo okoli, nam pa se začenja zdeti zelo čudno, da smo na prehodu sami, saj so nam vendar vsi zatrjevali, da je po navadi vedno velika gneča. Kakorkoli že, prečkamo mejo in se po poti mimo hotela Ledra Pallace, kjer imajo zdaj svoje prostore ZN, napotimo v grški del Nikozije. Po še nekaj hoje po razbeljenem asfaltu se končno prebijemo do centra, kjer se nam odpre pogled na mesto, ki se po ničemer ne razlikuje od drugih mediteranskih prestolnic. Na glavni ulici je moč najti vse trgovine, ki jih poznamo pri nas, angleško govorijo skoraj vsi. Razlika med severom in jugom je po podobi in občutku, ki ga obiskovalec dobi, resnično nepopisna. Po kratkem sprehodu skozi mesto se vrnemo v severni del, tokrat skozi glavni prehod, ki v vodič ni vrisan in stoji na koncu glavne nakupovalne ulice. Od tega smo bili pred našim pohodom oddaljeni celih 50 metrov, a smo za vrisano različico poti po najhujši vročini porabili celo uro in pol.

Kirenija, sedež turizma in praznih domov

Že naslednji dan se napotimo v gorato pokrajino v bližini Kirenije. Tam se nahaja v živo skalo zidan grad Svetega Hilariona. Minibus, ki ga je za pot priskrbela agencija, za razliko od tistega prejšnji dan ponuja nepredstavljivo udobje klime in fiksiranih sedežev. Vožnja, četudi poteka po strmi ovinkasti cesti, je tako znatno udobnejša. Na vrhu prvega prevoženega pobočja se nahaja vojašnica. Do tja potrebujemo nekaj več kot deset minut in medtem nam vodnik pove, da cesta služi tudi kot kazenski poligon za vojake. Če namreč kateri izmed njih naredi neumnost, se mu lahko pripeti, da ga

opoldne z avtomobilom odpeljejo v dolino, gor pa se mora po najhujši vročini vrniti peš. Služenje vojaškega roka je na Severnem Cipru za moške obvezno, traja 24 mesecev, s plačilom določene denarne vsote pa se mu je moč v celoti izogniti. Kmalu po tem, ko prevozimo območje vojašnice, se za ovinkom odpre čudovit pogled na grad z mnogimi kamnitimi stolpiči, ki na prvi pogled izgledajo na slepo raztreseni po pobočju. Grad ima skoraj pravljično podobo in mnogi trdijo, da je prav iz fotografij Sv. Hilariona Walt Disney dobil idejo za grad v pravljici o Sneguljčici. Pri tem gre bržkone za komercialno potezo, saj lokalni turistični vodniki enako zgodbo pripovedujejo turistom na vsaj še nekaj gradovih po Evropi. Ne glede na to pa se z vrha gradu na 732 metrih nadmorske višine odpira mikaven razgled na domala vso pokrajino Kirenijo. Mnogo hiš na vidiku skriva za svojimi zidovi ponavljajočo se žalostno zgodbo. Predvsem starejše hiše so de iure še vedno v lasti Grkov, ki so se v času državljanske vojne izselili v južni del. V rokah imajo dokumente, s katerimi dokazujejo svojo lastninsko pravico, vendar jim to popolnoma nič ne pomaga, saj so oblasti v njihove hiše naselile turške priseljence s celine, ki zdaj tam prebivajo in se jim seveda ne nameravajo odreči. Veliko nenaseljenih hiš zato kljub smešno nizkim cenam ostaja praznih, saj se morebitni kupci bojijo, da bi lahko izgubili denar in hišo, če bi se pojavil prejšnji lastnik in svoje zahteval nazaj.

Minareti mošej, tržnica, zaprašena cesta, obilica zlatarn in neznosna vročina.

Izlet zaključimo z obiskom slikovite vasi in opatije Bellapais, ki očara z zanimivo arhitekturo in čudovitim vrtom. Znotraj opatije se nahaja tudi majhna dvorana, znana po svoji akustični dovršenosti, v kateri prirejajo koncerte, ki se jih udeležujejo ugledna imena turške elite.

Preostanek počitnic preživimo na ležalniku, v družbi hotelskih mačk in učbenikov. Kot vedno doslej je bil teden prekratek in prehitro se še pod vtisom doživetij in vročega sonca spet znajdemo na letalu. Kljub vsemu je ostal neobiskan še cel vzhodni del Severnega Cipra. In naslednjič nam tako ne preostane drugega, kot da se podamo še na južno stran. Na fiksnem ali dodatnem sedišču.