Obrezovanje otrok je pod vplivom stališča varuha človekovih pravic, da »cirkumcizija ali obrezovanje dečkov iz nemedicinskih razlogov ni dopustna in predstavlja protipraven poseg v otrokovo telo ter s tem krši njegove pravice,« odprlo nove (ali bolje rečeno prve) javne razprave o pomenu in dopustnosti tradicionalnih kulturno-versko pogojenih praks na našem ozemlju.

Vprašanje tradicionalnih praks, s katerim se že nekaj časa ukvarja tudi širša mednarodna skupnost, je zapleteno, saj ne samo da zajema nasprotujoče si interese različnih družbenih skupin, ampak tudi navzkrižje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Varuhovo stališče je (po pričakovanjih) sprožilo val nestrinjanja s strani predstavnikov verskih skupnosti. Po njihovem mnenju pomeni tako stališče kršitev verske svobode, širjenje nestrpnosti ter kršitev pravice staršev do vzgoje otrok v skladu z njihovim prepričanjem. Varuh sicer priznava, da so »za razvoj in zdravje otrok odgovorni predvsem starši, vendar pa morajo tudi oni v vseh primerih upoštevati otrokovo korist kot vodilo pri odločanju.« S tem se povsem strinjamo, vendar ali res starši, ki svojega otroka izpostavijo takemu obredu, to storijo z namenom, da bi mu škodovali in tako delovali proti njegovi koristi? Mnenje varuha se konča z ugotovitvijo, da je v skladu z veljavno zakonodajo medicinsko neindicirana cirkumcizija »dopustna le z otrokovim soglasjem, ob pogojih, ki jih določa zakon o pacientovih pravicah, torej praviloma po 15. letu otrokove starosti.« Ob vseh teh stališčih moramo za razumevanje problema (gledano mednarodnopravno) nujno raziskati in odgovoriti na nekatera temeljna vprašanja: kdo je najboljši varuh otrokovih pravic in s tem njegove koristi, ali je to on sam (kdaj mu pripadajo vse pravice in kako jih lahko uresničuje) ali so to njegovi starši oziroma skrbniki ali je to država? Kdo torej deluje najbolje v njegovem interesu? Kdaj se lahko in če sploh se lahko država kot parens patriae vmeša v zasebna, družinska razmerja? Razprava je torej širša in poleg tehtanja kršitev človekovih pravic na obeh straneh zahteva tudi analizo odnosov v družbi, predvsem tradicionalnih odnosov moči v smislu razmerja otrok-starši (skrbniki) ter moč države kot ne samo družbenonadzorni ampak tudi varstveni aparat.

1. POJEM IN POJAVNE OBLIKE OBREZOVANJA OTROK (PODOBNOSTI IN RAZLIKE OBREZOVANJA DEČKOV IN DEKLIC)

Pojem obrezovanja zajema tako obrezovanje dečkov kot obrezovanje deklic. V obeh primerih gre za tradicionalni praksi, ki pomenita odstranitev delov genitalij z normalno funkcijo in sta z medicinskega/zdravstvenega vidika nepotrebni. Služita navadi (običaju), ki vzdržuje izpolnjevanje socialnih, kulturnih zapovedi in nadzor telesa in seksualnosti posameznika oziroma posameznice.1 Pomeni torej telesno inkulturacijo, bodisi v smislu popolne vključitve v določeno skupnost bodisi v smislu simbolnega prehoda v odraslost (moškost/ženskost).2 Izhajajoč iz povedanega se zdi, da gre za popolnoma enaki praksi, ki zahtevata enako obravnavo pri iskanju rešitve glede zastavljenih vprašanj. Vendar še tako nenatančnemu opazovalcu postane kmalu jasno, da govorimo o dveh različnih pojmovanjih obrezovanja.

Obrezovanje (mutilacija) deklic loči štiri pojavne oblike: Tip 1 (kliterodektomija) pomeni delno ali popolno odstranitev klitorisa in/ali odstranitev kožice na klitorisu; Tip 2 (ekscizija) pomeni delno ali popolno odstranitev klitorisa in malih sramnih ustnic, včasih tudi izrezanje velikih sramnih ustnic; Tip 3 (infibulacija) pomeni delno ali popolno odstranitev spolovila. Rano nato zašijejo in pustijo majhno odprtinico (infibulacija). Ta poseg ponavadi obsega popolno odstranitev malih sramnih ustnic. Velike sramne ustnice zašijejo skupaj, tako da brazgotinsko tkivo prekrije prehod v nožnico. Večina deklic, ki jih izpostavijo temu posegu, mora tedne dolgo ležati z zavezanimi nogami. Da se odprtina ne bi popolnoma zarasla, vanjo vstavijo tujek, na primer vžigalico ali slamico. Skozi to odprtinico naj bi odtekala urin in menstruacijska kri, ki pa se v tem primeru izločata iz telesa po kapljicah; Tip 4 (nerazvrščena): sem uvrščajo vse hujše oblike pohabljanja ženskega spolovila iz nemedicinskih razlogov, kot so: rezanje, prediranje, vrezovanje, raztegovanje in brazgotinjenje spolovila z žganjem klitorisa ali sramnih ustnic, strganje tkiva z nožnične odprtine, zoženje nožnice z jedkimi snovmi ali zelišči in kakršnekoli druge namerne poškodbe ali rezanje ženskega spolovila.3 Ko govorimo o obrezovanju dečkov, govorimo o postopku, pri katerem dečku odrežejo prednjo kožico (prepucij) na spolnem udu.4 Glede na naravo posega je jasno, da je za blažitev bolečine potrebna anestezija, čeprav se pri novorojenčkih poseg ponekod še vedno opravlja brez anestetikov. Čeprav proces mine brez zapletov, gre za razmeroma dolgotrajen, za otroka brez vsakega dvoma zelo boleč in mučen postopek rehabilitacije.5

Na prvi pogled se zdi, da sta Tip 1 obrezovanja deklic in obrezovanje dečkov podobna, saj gre pri obeh za odstranitev majhnega dela zdravega organa. Splošno sprejeto mnenje je, da ima odstranitev kožice na moškem spolnem udu majhne posledice, oziroma jih nima pri spolnem užitku6, poleg tega pa se obrezovanje dečkov iz medicinskih razlogov dejansko opravlja v okviru medicinskega posega, kar dokazuje, da obrezan ud še vedno normalno (brez hudih posledic) deluje. Vendar si ob še tako popolnih pogojih, t.j. predpostavki, da se obred opravi v sterilnem okolju in da je poseg v telo opravljen s sterilnimi instrumenti in pod strokovnim zdravstvenim nadzorom, strokovnjaki še vedno niso enotni glede posledic takega obreda, t.j., kako bo tak poseg vplival na otroka. Za razliko od obrezovanja dečkov,ima pri obredu obrezovanja deklic tudi najblažja oblika (Tip 1) trajne posledice na organu v smislu neznosne občutljivosti na dotik in zmanjšanje spolnega užitka.7 Ob odvzemu predpostavke »idealnih« pogojev, pri tem imamo v mislih nesterilno okolje, kjer obstaja velika možnost pojava infekcij, prenosa nalezljivih bolezni (HIV, hepatitis C, itd.) in v nekaterih primerih smrt zaradi posledic, pa lahko z gotovostjo govorimo o obeh obredih kot enakovredni tradicionalni praksi.

Kateri so torej tisti kriteriji, ki pomenijo kršitev človekovih pravic, in kje so razlogi, da je obrezovanje (pohabljanje) deklic eksplicitno prepovedano s številnimi mednarodnimi in regionalnimi instrumenti8, ponekod tudi s posebno nacionalno zakonodajo, obrezovanje dečkov pa ne?

2. ČLOVEKOVE PRAVICE IN OBREZOVANJE

Človekove pravice so univerzalne, pripadajo vsakomur kjerkoli in kadarkoli. Ali obrezovanje pomeni kršitev človekovih pravic? Katere so tiste pravice, ki so zaradi svoje narave v nenehnem navzkrižju pri reševanju tako kompleksnega problema? Pri iskanju odgovora na zastavljeno vprašanje ugotovimo, da je ključno vprašanje škode, oziroma konsenza glede škode, ki je tudi osrednji pojem razprave o tradicionalnih praksah. Ta z vidika države pomeni posledice, ki prizadenejo otroka zaradi opravljenega obreda obrezovanja, z vidika tradicionalni/verskih skupnosti pa posledice, ki nastanejo s prepovedjo obreda. Škoda je torej interpretirana z vidika različnih družbenih skupin različno, tako zaradi narave vrednot kot tudi interesov, ki jih zagovarjajo. Torej, ali obstaja in če obstaja, za kakšno vrsto škode gre ter ali obstaja neposredna zveza med obredom tradicionalne prakse in nastalo škodo. Na mednarodni ravni se vprašanje škode pogosto pojavlja v zvezi s pravico do življenja in pravico do zdravja, obe določeni z mednarodnimi instrumenti za zagotavljanje in varstvo človekovih pravic.9

Pravica do življenja10 je osrednji pojem človekovih pravic ter osrednji institut mednarodnih dokumentov in ustav. Gre za temeljno in neodtujljivo pravico, v katero državna oblast oziroma drugi posamezniki ne smejo posegati, razen ob izrecno strogo določenih pogojih. Danes jo je treba razumeti kot pozitivno obveznost države, kar pomeni, da ima država dolžnost zagotoviti dejanske in pravne pogoje za njeno nemoteno uživanje.11 V tem kontekstu lahko razumemo dolžnost države odpraviti vse običaje, ki ogrožajo življenje. Eventualna smrt zaradi infekcij, izkrvavitve ali drugih razlogov, nastalih zaradi obreda obrezovanja tako deklic kot dečkov, je vsekakor zadosten razlog, da ima država obveznost izvajati in sprejemati take ukrepe, s katerimi bo zagotovila varstvo tako pomembne dobrine, kot je človekovo življenje. Pri sprejemanju ukrepov proti tej tradicionalni praksi pa mora nujno upoštevati tudi dejstvo, da namen obrezovanja sam po sebi ni ogroziti življenje otroka. V zvezi s pravico do zdravja govorimo o tveganju, ki ga obred predstavlja za zdravje. Ko govorimo o obrezovanju deklic, kjer so posledice obreda in s tem nastala škoda jasne, je njihova pravica do najvišjega standarda zdravja z vsemi pojavnimi oblikami obrezovanja kršena. Deklice zaradi posledic obreda vedno občutijo posledice na zdravju. Pri obrezovanju dečkov pa se zdi, da posledice niso popolnoma jasne, oziroma se sprejema (tolerira), da škoda, ki je nastala, ni tako velika oziroma je neznatna. Zdi se, da negativne posledice za zdravje nastanejo le kot posledica škodljivega okolja, v katerem se postopek izvede.12 Pravica do zdravja, ki je opredeljena v številnih mednarodnih dokumentih, med njimi izpostavljamo tiste, ki so namenjeni izključno varstvu pravic otrok (24. člen Konvencije o otrokovih pravicah (KOP)13 in 14. člen Afriške listine o pravicah in dobrem počutju otrok), zajema tako fizično kot psihično zdravje. Ko gre za tradicionalne prakse, se postavlja vprašanje, ali je res mogoče zagotoviti fizično zdravje, ne da bi pri tem ogrozili psihično. Ne smemo pozabiti, da bi prekluzija tako zakoreninjenih tradicionalnih praks lahko za posameznika pomenila ne samo izključenost iz skupnosti, ampak tudi izgubo identitete, zmanjšanje samozavesti,14 kar zanj vsekakor predstavlja hudo psihično breme. V kakšnem obsegu lahko torej država vpliva na posameznikovo identiteto in kdaj nastopi njena dolžnost varovanja človekovih pravic? Ker se odgovor na vprašanje ponuja sam, saj imajo države dolžnost varovati človekove pravice vedno, je treba pri tem opozoriti na nekaj pomembnih okoliščin. Nujno, kar moramo storiti, preden se odločimo ukrepati, oziroma ko se odločamo o izbiri ukrepov, je, da se postavimo v čas (v smislu napredka, ki je geografsko in kulturno zelo različen) in prostor. Torej, ali lahko nekoga, ki živi v tradicionalnem prepričanju, v tradicionalni skupnosti, skratka, v okolju, ki je tako drugačno od zahodnega sveta (sveta, ki je ustvaril pojem človekovih pravic in njihovo varovanje), prepričamo oz ali mu imamo sploh pravico vsiliti svoje ideje, prepričanja? Zdi se, da ne.

V svoji resoluciji pa še dodaja, da pohabljanje spolovil žensk izvira iz družbenih sistemov, osnovanih na neenakosti med spoloma ter neuravnoteženih odnosih moči, prevlade in nadzora, v katerih je pritisk družbe in družine osnovni vzrok za kršitev temeljne pravice do osebne celovitosti.

Tudi prepoved mučenja je večkrat obravnavana v okviru širše pravice do nedotakljivosti človekove fizične in psihične integritete.15 Po definiciji »nihče ne sme biti podvržen mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju«.16 Obrezovanje deklic, ki predstavlja diskriminacijo na podlagi spola, ki izvira iz družbenih sistemov, osnovanih na neenakosti med spoloma ter neuravnoteženih odnosih moči znotraj patriarhalnih skupnosti in istočasno povzroča tudi hude telesne in duševne bolečine, vsekakor pomeni mučenje v skladu z definicijo. Tudi obred obrezovanja dečkov v nesterilnem okolju in brez anestetikov ter okrevanje povzročajo hude telesne bolečine. Zdi se, da torej starši, ki otroka izpostavijo takemu obredu, kršijo njegovo pravico do zaščite pred mučenjem, krutim, nečloveškim ali ponižujočim ravnanjem, saj ne moremo mimo dejstva, da žrtev obreda v obeh primerih prenaša hude bolečine. V zvezi z mučenjem se nam postavlja novo vprašanje, in sicer, ali obstaja v zvezi z obrezovanjem namen ponižati osebo. Ob upoštevanju že omenjenaga pri obrezovanju deklic ugotovimo, da je namen prav ta in posledično je odgovor pritrdilen. Tudi Odbor, ustanovljen na podlagi Konvencije za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk v svojem Priporočilu št. 19 17 poudarja, da tradicionalni pogledi, v katerih so ženske v podrejenem položaju v primerjavi z moškimi in kjer imajo ženske stereotipno, točno določeno vlogo v družbi, vključujejo družinsko nasilje in zlorabe, prisilne poroke, pohabljanje s kislinami in obrezovanje žensk. Vse te prakse opravičujejo nasilje na podlagi spola kot posebno obliko nadzora nad ženskami. Posledice take oblike nasilja so vidne tako na psihični kot fizični integriteti žensk. Vsa ta dejstva nakazujejo, da obrezovanje deklic vsekakor vključuje namen ponižanja. Evropski parlament je prav tako jasno izrazil mnenje, da pomeni kakršnokoli pohabljanje ženskih spolnih organov nasilje nad ženskami, ki ga lahko enačimo s kršitvami njihovih temeljnih pravic.18 V svoji resoluciji pa še dodaja, da pohabljanje spolovil žensk izvira iz družbenih sistemov, osnovanih na neenakosti med spoloma ter neuravnoteženih odnosih moči, prevlade in nadzora, v katerih je pritisk družbe in družine osnovni vzrok za kršitev temeljne pravice do osebne celovitosti.19 Namen obrezovanja deklic je torej jasen. Glede obrezovanja dečkov je očitno, da ni nasilja, izraženega v smislu izvajanja fizične moči nasproti drugemu z namenom mu škodovati, ga ponižati in mu povzročiti hudo bolečino ali celo smrt. Zato se morda zdi na tem mestu obsojati dejanje kot nasilno prenagljeno. Še več, če to tradicionalno prakso (obrezovanje moških) enačimo z najbolj »groznim« mučenjem in jo za vsako ceno skušamo ohraniti na isti ravni, se je treba vprašati, ali je tak boj učinkovit, saj na drugi strani razkraja družino, tako pomembno esencialno enoto vsake skupnosti, na kateri so posamezniki, družbe, nacije in nazadnje mednarodni državljani zgrajeni.20 Z drugimi besedami: vsekakor ne gre opravičevati obrezovanja moških pod domnevo, da ne gre za hudo obliko mučenja, saj glede tega ne obstaja nikakršen standard21, dejstvo pa je, da vmešavanje države v intimne in zasebne odnose znotraj družine z obsodbo staršev o delovanju v nasprotju z otrokovo največjo koristjo, krha tako pomembne vezi zaupanja med otroci in starši, zaupanja v smislu otrokovega občutka varnosti znotraj njegove osnovne družbene celice, t.j. družine.

Nadaljujmo z obravnavo vprašanja pravice do osebne integritete in v zvezi z njo pravice do informiranega soglasja/ privolitve v poseg v telo in skušajmo odgovoriti na vprašanje, kdaj lahko država posreduje v zasebnih razmerjih, kjer je bil opravljen protipravni poseg v telo. Številni mednarodni dokumenti zagotavljajo pravico do osebne integritete v smislu spoštovanja posameznikove telesne in duševne integritete,22 torej ima država dolžnost ustvariti take pogoje, v katerih bo ta pravica nemoteno živela, in s tem zagotoviti njeno varstvo; istočasno pa zahtevajo spoštovanje zasebnega in družinskega življenja,23 kar državi odvzema pravico do vmešavanja v tako intimne odnose in ji s tem otežuje nadzor. Ker pri obrezovanju tako dečkov kot deklic govorimo o posegu v telo, gre torej najprej za kršitev telesne celovitosti. Kakršenkoli poseg v telo deklice oziroma ženske z namenom opraviti obred obrezovanja (mutilacije) je prepovedan, in tudi dekličina/ženskina svobodna privolitev v poseg v njeno telo nima učinka, saj je storilec zaradi opravljenega postopka lahko kazensko preganjan. Ker pri obrezovanju dečkov ne poznamo izključne prepovedi opravljanja obreda24, je privolitev osebe k postopku obrezovanja ključnega pomena. Posebne določbe o informirani privolitvi otroka v poseg v njegovo telesno celovitost KOP ne navaja, zato se pojavlja dvom, ali imajo otroci v tem primeru pravico do lastnega mnenja. Kljub vsemu pa zagotavlja druge pomembne standarde, ki zavezujejo države, da z »vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi varujejo otroka pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja, poškodbami ali zlorabami, zanemarjanjem ali malomarnim ravnanjem, trpinčenjem ali izkoriščanjem, vštevši spolne zlorabe, medtem ko je pod skrbništvom staršev, zakonitih skrbnikov ali katerekoli druge osebe, ki skrbi zanj.«25 Odbor za otroke je na podlagi te konvencije izdal dve posebni smernici pri reševanju vprašanja otrokove participacije pri medicinskem posegu oziroma zdravstveni oskrbi. Državam je naročil, naj same določijo starostno mejo otroka, ko bo in je sposoben samostojno izraziti voljo/soglasje glede posega. Poleg tega pa je državam naročil, naj izvajajo take ukrepe, s katerimi bo zagotovljeno varstvo pravic otrok po KOP.26 V Sloveniji je tako po Zakonu o pacientovih pravicah (ZPacP) pacientu dana pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju ter prepoveduje opravljanje medicinskih posegov oziroma zdravstvene oskrbe brez njegove poprejšnje svobodne in zavestne privolitve na podlagi prejetih pojasnil, razen v primerih, ki jih določa zakon.27 Medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba pri otroku, ki ni sposoben privolitve, se sme opraviti le, če ga dovolijo njegovi starši ali skrbnik, pri čemer se šteje, da otrok do 15. leta starosti ni sposoben privolitve, razen če zdravnik glede na otrokovo zrelost oceni, da je za to sposoben, pri tem pa se glede okoliščin, ki govorijo o sposobnosti odločanja o sebi, praviloma posvetuje s starši oziroma skrbnikom.28 Torej je jasno, da obrezovanje moških ni eksplicitno prepovedano (zdi se, da je družbeno sprejemljivo) in da odrasla moška oseba oziroma otrok po dopolnjenem 15. letu starosti lahko privoli v tak poseg v telo, ki se opravi iz nemedicinskih razlogov. Ostaja pa vprašanje, ali soglasje staršev v privolitev takega postopka pomeni kršitev otrokove pravice do telesne celovitosti? Nekateri strokovnjaki zagovarjajo stališče, da je soglasje staršev v nasprotju z doktrino informiranega soglasja, ker krši pravice otroka. To stališče utemeljujejo z več predpostavkami: 1. versko-kulturne telesne prakse so podobne medicinskemu posegu, saj pomenijo odstranitev dela zdravega telesa in je torej potrebno informirano soglasje pacienta, v našem primeru otroka; 2. glede na okoliščine (starost in nedoraslost otroka) tega soglasja ni mogoče pridobiti; 3. soglasje staršev je nezadostno najprej v primeru, ko njihovo versko oziroma kulturno prepričanje preprečuje objektiven pogled na prakso in njene posledice (odsotnost informacij, ki so potrebne za informirano soglasje) in nadalje tudi v tem, da njihovo početje ni v skladu z otrokovo koristjo.29 Take predpostavke so preveč splošne in so rezultat presoje skladnosti s pozitivnopravnimi zakonskimi določili, dejstvo, da pa so te prakse kulturno in versko pogojene/utemeljene, se pozablja, oziroma se mu ne pripisuje zadostne teže pri presojanju, zato se z besedami Matije Žgura, da »razprava o obrezovanju zahteva obravnavo na širši, ustavnopravni in političnofilozofski ravni ter da zahteva premislek o vprašanjih kulturnega pluralizma, verske strpnosti in skupinske ter individualne identitete, in ne samo presojo skladnosti pozitivnopravne zakonodaje«, ne bi mogli bolj strinjati.30

Medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba pri otroku, ki ni sposoben privolitve, se sme opraviti le, če ga dovolijo njegovi starši ali skrbnik, pri čemer se šteje, da otrok do 15. leta starosti ni sposoben privolitve, razen če zdravnik glede na otrokovo zrelost oceni, da je za to sposoben, pri tem pa se glede okoliščin, ki govorijo o sposobnosti odločanja o sebi, praviloma posvetuje s starši oziroma skrbnikom.

Otroci imajo v družbi poseben status in s tem tudi posebno varstvo. Kot subjekti, ki še niso sposobni ustvariti in izraziti lastnega mnenja, so postavljeni v položaj odvisnosti. Ta se kaže predvsem v odvisnosti od drugih za preživetje in v odnosu moči starši-otroci, ki jim odvzema moč odločanja. Ta sicer podrejeni položaj »pridobi« na moči pri prenašanju (ohranjanju) kulture, vere in njihovih običajev. Obstoj določene kulture je torej pogojen z močjo prizadevanja prenašaleca kulture (bodisi starša ali skrbnika) na otroka in s tem zagotovitev njegove popolne pripadnosti in absorbcije le-te.31 Ta vzajemna odvisnost je še posebej pomembna v kontekstu izvajanja telesu (škodljivih) kulturnih praks. Tradicionalno se v zahodnih družbah starši dojemajo kot najboljši otrokovi varuhi, ki vedo, kaj je za otroka dobro in v njegovo najboljšo korist. Kot tisti, ki imajo v njem največji interes, se meni, da bodo nasproti njemu tudi tako delovali, to pomeni v najboljšem interesu otroka.32 Kje so torej razlogi, da se zdi, da starši/skrbniki, ki dajo soglasje k posegu v otrokovo telesno celovitost, ne delujejo v otrokovem interesu? In znova, kdaj lahko država intervenira v družinskih zadevah v dobro otroka in zagotovitev njegove največje koristi? V primeru obrezovanja, kjer gre predvsem za vprašanje zdravja in njemu škodljivih posledic, ki nastanejo zaradi domnevnega nekoristnega odločanja staršev v otrokovem imenu, moramo opozoriti na tri kategorije telesnega zanemarjanja in zlorab: 1. splošno zanemarjanje, 2. uporaba ljudskega zdravilstva, 3. izvajanje kulturno - religiozne prakse.33 Državna intervencija je vedno opravičljiva v primeru splošnega zanemarjanja, kjer starši/skrbniki zgubijo to vlogo skrbnika in s tem tudi pravico do soglasja.

Pravica do identitete. Gledano širše, ali obstaja analogija med mednarodno skupnostjo in zahodnimi liberalnimi demokracijami? Če vzamemo za primer sistem Združenih narodov, ki so največji mednarodni sistem s svojimi načeli in pravili, opazimo, da posamezna država v tem sistemu ohranja svojo identiteto in predstavlja manjšinsko skupino.34 Torej, če ima vsaka država kot del mednarodne skupnosti pravico ohranjati svojo identiteto, ali potemtakem manjšinska skupnost znotraj posamezne države ohranja na enak način svojo identiteto? Kje je posameznik v teh razmerjih? Kako pomembna je njegova pravica do kulturne identitete in kdo mu jo skonstruira? Ali so to njegovi starši/skrbniki ali je to država in končno ali je to on sam? 8. člen KOP zagotavlja otroku pravico do ohranjanja lastne identitete, ki se neposredno povezuje z vprašanjem človekovega dostojanstva, ki je splošno sprejeto kot temeljna človekova dobrina in ki je kot taka vir človekovih pravic.35 Kultura živi in jo kot tako določajo tako posamezniki kot skupine. Določiti meje med eno in drugo je zelo težko, še posebej na način, da s tem ne bi posegli v pravice drugega. Kaj je skupna kultura in kje se torej začne kulturna identiteta posameznika? Dejstvo je, da obstajajo različne kulture in v njih različne telesne prakse, ki navzven pomenijo izražanje kulture in so globoko v zavesti posameznikove identitete. Torej pravica biti drugačen (tudi v telesnem smislu) predstavlja pomemben argument,36 ki ga pri tehtanju pravice do telesne celovitosti in pravice do lastne identitete ne smemo pozabiti.

Z vidika tradicionalnih kultur je uveljavljanje pravice do identitete s strani manjšinskih skupin in z njo povezanimi zahtevki, ki sami po sebi vsebujejo subjektiven element

vatnega življenja in se tako njihovo vprašanje ne zdi zadeva se zdi, da se obrezovanja moških ne da prepovedati, saj gle»politične manipulacije«.37 Z drugimi besedami, pripadniki de tega obstaja vsesplošen konsenz (toleriranje). Morda je manjšinskih skupin lahko vedno uveljavljajo svoje interese javno ter se borijo za njihovo uresničitev, otroci pa kot delček družinske skupnosti nimajo te moči, saj je logično, da je njihov interes enak interesu njihovih staršev. Takemu pogledu nasprotuje zahodno stališče, po katerem se smatra identiteta kot nekaj, kar lahko »izbereš in vzameš«. Identiteta je skupek posameznikovih preteklih socialnih, kulturnih in ekonomskih razmerij, v katerih drugačnost pomeni »stvar« pogajanja in prilagajanja. Torej kot »stvar«, ki se jo da izpogajati in izbrati z vsakokratno možnostjo odkrivanja, pomeni le stvar posameznikove preference. Še več, odrasli so tisti, ki čutijo neko identiteto (nacionalno, politično, kulturno) in s tem pripadnost določeni skupini, njihovi otroci jo bodo šele izoblikovali. Identitete torej ne absorbirajo od staršev, temveč jo ustvarijo sami. Zato je otroka treba varovati in mu omogočiti ne samo pravico do kulturne identitete, temveč tudi pravico do konstruiranja lastne identitete.38

Strinjamo se, da je posameznikova identiteta rezultat različnih dejavnikov, ki vplivajo na posameznikovo samozavedanje/samodeterminiranje. Na prvem mestu je tu družina, ki ga uči lastne kulture in vrednot, polega družine so pomembni še vzgojni sistem, medicina in pravo, ki posamezniku postavljajo meje in ga s svojimi sankcijami usmerjajo. Celotna družba torej soustvarja posameznikovo identiteto, zato ne moremo reči, da se posameznik identificira znotraj vseh nešteto možnih kombinacij vzorcev vrednot in prepričanj, saj na koncu posameznik potrebuje le potrditev znotraj manjše družbene skupine.

3. ZAKLJUČEK

Kot vidimo, prave rešitve, kako se učinkovito spopasti s pravnim vprašanjem obrezovanja otrok, še ni oziroma jo je zelo težko izpeljati. Vsekakor je treba obrezovanje deklic/ žensk in obrezovanje dečkov/moških obravnavati ločeno. Zanimivo je, da je praksa obrezovanja deklic, ki je na evropsko ozemlje prišla s pomočjo migracij in je relativno »nova« v primerjavi z obrezovanjem dečkov na istem ozemlju, bližje rešitvi problema. Razlog je morda v tem, da so so se afriške države, iz katerih ta običaj izvira, same odločile prakso prepovedati in tako problem, ki je prvotno obstajal na mednarodni ravni, s svojim prizadevanjem prestavile še na regionalno in nenazadnje na nacionalno raven. Kljub močnemu prizadevanju držav odpraviti to tradicionalno prakso pa se še vedno spopadajo z dejstvom, da je zlorabe zelo težko ugotoviti, saj jih je zaradi zasebne narave problema težko nadzorovati in spremljati, poleg tega pa se obred še vedno na skrivaj izvaja na ozemlju EU, oziroma obstaja nevarnost pohabljanja deklic, ko se začasno vrnejo v državo izvora. Obrezovanje dečkov, ki ga je po drugi strani lažje ugotoviti in nadzirati, saj se na evropskem ozemlju izvaja večinoma v obliki medicinskega posega v telo (torej obstajajo podatki o tem), pa se sooča z drugačnim problemom. Dejstvo je, da se zdi, da se obrezovanja moških ne da prepovedati, saj glede tega obstaja vsesplošen konsenz (toleriranje). Morda je razlog v tem, da se na našem ozemlju že dolgo izvaja, ga poznamo in smo ga kot takega sprejeli. Torej je za razliko od obrezovanja žensk, ki ga ostro obsojamo, obrezovanje moških nekaj, kar naša družba tolerira. Zaščititi želimo torej le pravice otroka. Vendar, ali se ne zdi, da mu s tem, ko varujemo njegovo osebno integriteto in mu dajemo bodočo možnost izbire in odločitve, hkrati tudi kršimo pravico do verske in kulturne vzgoje in s tem pravico do lastne identitete? Prepovedati obrezovanje dečkov vsaj do dopolnjenega 15. leta starosti in s tem zagotoviti možnosti danega informiranega soglasja in varovanja otrokove telesne celovitosti bi bila prehitra in nepremišljena odločitev, saj je zelo velika verjetnost, da bodo prizadeti (prikrajšani za obred) iskali alternativne rešitve in možnosti za odložitev in izognitev kazenskemu pregonu (učimo se na primeru obrezovanja deklic). Z vidika naše kulture vsekakor drži, da so otroci kot najbolj ranljivi del družbe tisti, ki jih je treba varovati oziroma rešiti pred vsem tistim, kar se z našega vidika zdi nesprejemljivo in pomeni kršitev človekovih pravic. Starše (skrbnike) vidimo kot tiste, ki hočejo poseči v telesno celovitost otroka in mu s tem ustvariti škodo, pri tem pa pozabljamo, da ti isti starši izvajajo eno pomembnejših nalog, vzgajajo otroka. In če dosledno upoštevamo KOP, ki otroku daje pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi, obenem pa staršem (skrbnikom) pravico in dolžnost, da otroka pri tem usmerjajo, se zdi, da izvajajo le svojo dolžnost. Le - ta pa se v začarenem krogu lahko omeji le z varstvom temeljnih pravic in svoboščin drugega, t.j. lastnega otroka.

Rezultat mednarodnih razprav o človekovih pravicah je pogosto evrocentričen, brez zanesljive utemeljitve, največkrat zato, ker smo kot stvaritelji pojma človekovih pravic tudi njegovi goreči zagovorniki. Vendar, kot smo že dejali, so tradicionalne prakse del človeške interakcije in te bodo ob prepovedi določene prakse iznašle alternativno. Prav tako tudi merila o povzročeni škodi (medicinska merila) ne morejo rešiti napetosti, saj je tudi koncept škode kulturno izdelan in je tako »prevajanje« enega koncepta v drugega preprosto neizvedljivo. Torej, če je »kulturni pluralizem pravna narava družbene realnosti, in je narava identitete le kontekstno relevantna, potem tudi pravno podkrepljena pravica do soglasja v medicinskih postopkih ne zdrži, saj se zdi, da narekuje, katera identiteta je bolj zaželjena«.39

Katere vrednote je torej potrebno varovati? Vrednote večine ali vrednote manjšine? Do katere meje smo torej pripravljeni sprejeti drugačnost in jo zaščititi, čeprav je z našega vidika moralno nesprejemljiva? Odgovor na to vprašanje lahko poda le objektivni zunanji opazovalec. Vendar se zaradi narave človeških bitji kot socialnih akterjev, ki se razvijajo in konstruirajo znotraj kulturne mreže razmerij, zdi, da takega opazovalca ni. Kompleksnost torej ostaja.

Opombe:

1 Čeplak Mancin: Obrezovanje deklic – obred iniciacije ali mučenje in pohabljanje?, Etnolog, 2001, 11, str.189.

2 Sabatello, M.: Children’s Bioenthics (The International Biopolitical Discourse on Harmful Traditional Practices and The Right of The Child to Cultural identity), str.10, dostopno na: http://www.slideshare.net/EvaClara/ children-bioethics (dne: 22. 3. 2012).

3 Gorišek, T.: FGM (female genital mutilation) – mednarodno pravni vidiki, str. 15-16 po Eliminating Female genital mutilation, dostopno na: http://www.unfpa.org/webdav/site/global/shared/documents/publications/2008/eliminating_fgm.pdf (stanje: 16.5.2010).

4 Goršek, A. Si obrezovanje zasluži pravno varstvo?, Pravna Praksa (1.3.2012), str. 9 po Wikipedija, Obrezovanje moških.

5 Ibidem.

6 Fox, M.; Thomson, M.: A covenant with the status quo? Male circumcision and the new BMA guidance to doctors, dostopno na: http://www.ncbi. nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1734197/pdf/v031p00463.pdf (4.4.2012)

7 Gorišek, T., str. 23-24, po Dorkenoo: Cutting the Rose: Female Genital Mutilation: The practice and it’s Prevention, Minority Rights Publications, London, 1994, str. 15.

8 Navedimo nekatere: 2. člen deklaracije ZN o odpravi nasilja nad ženskami (1993); Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o boju proti pohabljanju ženskih spolnih organov v EU (2008/2071(INI); resolucija Odbora Sveta Evrope za enake možnosti žensk in moških z dne 12. aprila 1999 o pohabljanju ženskih spolnih organov; člen 2, 5, 6 in 19 dodatnega protokola k Afriški listini človekovih pravic in pravic ljudstev iz leta 2003, znanega tudi pod imenom protokol iz Maputa, ki je začel veljati 25. novembra 2005. Poleg mednarodnih in regionalnih instrumentov pa so nekatere države EU sprejele posebne zakone oziroma posebne kazenske določbe v svoji nacionalni zakonodaji.

9 Povzeto po Sabatello, M., str. 124.

10 Pravica do življenja je zagotovljena z naslednjimi mednarodnimi in regionalnimi dokumenti: s 3. členom Splošne deklaracije človekovih pravic (SDČP), s 6. členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), 2. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), 2. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, 4. člen Afriške listine človekovih pravic in pravic ljudstev, 4. člen Protokola k Afriški listini človekovih pravic in pravic ljudstev o pravicah žensk v Afriki.

11 Lampe, R.: Pravo človekovih pravic: sistem človekovih pravic v mednarodnem, evropskem in ustavnem pravu, 2010, str.184.

12 Uporaba pripomočkov za izvajanje posega, ki povečujejo tveganje infekcij, prenos bolezni ipd., kot so: nož, britev, košček stekla, škarje.

13 24.člen (3) KOP ki »določa, naj države z vsemi učinkovitimi in ustreznimi ukrepi odpravljajo tradicionalne navade, ki škodujejo zdravju otrok.«

14 Sabatello, M., str. 126.

15 Lampe, R., str. 211.

16 Člen 5 Splošne deklaracije človekovih pravic (1984) v: Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili (Cerar, Jamnikar, Smrkolj), 2002, str. 152.

17 CEDAW General Recommendation No. 19: Violence against Women, dostopno na: http://www.unhcr.org/cgi-bin/texis/vtx/refworld/

18 Poročilo odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0054/2009), dostopno na: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?type=REPORT&reference=A6-2009-0054&language=SL#title2 (stanje: 12. 7. 2010).

19 Ibidem.

20 Sabatello, M., str. 131.

21 Mučenje vedno pomeni mučenje in nič drugega.

22 3. člen Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, dostopno na : http://www.europarl.europa.eu/charter/pdf/text_en.pdf (13.3.2012).

23 KČP, dostopno na: http://www.echr.coe.int/NR/rdonlyres/200393FD -EAD3-434F-BD46-41BE147A18E9/0/SVN_CONV.pdf (13.3.2012).

24 Obrezovanje deklic je prepovedano z različnimi instrumenti. Prepovedane so vse oblike obrezovanja, kar varuje tako deklice kot ženske pred izpostavljenostjo taki škodljivi praksi. Obrezovanje dečkov se zdi sprejemljivo, saj ni eksplicitno prepovedano, vendar pri tem ne smemo pozabiti, da je postopek iz vidika zdravja iz nemedicinskih razlogov odveč in nepotreben.

25 19. člen KOP.

26 Sabatello, M., str. 142.

27 Zakon o pacientovih pravicah ZpacP (29. Januar, 2008), dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200815&stevilka=455 (12.4.2012).

28 Goršek, A., str.10.

29 Sabatello, M., str. 144.

30 Žgur, M. : O vprašanju obrezovanja malo drugače, Pravna praksa (22.3.2012), str. 15-16.

31 Sabatello, M., str. str.4.

32 Id, str. 10-11.

33 Ibidem.

34 Ibidem, str. 111.

35 Žgur, M., str. 15-16.

36 Sabatello, M., str. 160.

37 Id., str. 178.

38 Ibidem., str. 178-179.

39 Ibidem., str. 194.