France Prešeren je s svojo satirično mojstrovino Apel podobo na ogled postavi posredno odgovoril Jerneju Kopitarju, jezikoslovcu in cenzorju, ko je izvedel, kako negativno je le-ta ocenil njegove pesmi v prvem zvezku Kranjske čbelice. Največjega slovenskega pesnika pa je bolj kot sama vsebina kritike motil kritik, iz ust katerega se je kritika rodila, saj se ta nikoli ni ukvarjal s poezijo, ampak zgolj s črkopisom in jezikoslovjem.

France Prešeren je s svojo satirično mojstrovino Apel podobo na ogled postavi posredno odgovoril Jerneju Kopitarju, jezikoslovcu in cenzorju, ko je izvedel, kako negativno je le-ta ocenil njegove pesmi v prvem zvezku Kranjske čbelice. Največjega slovenskega pesnika pa je bolj kot sama vsebina kritike motil kritik, iz ust katerega se je kritika rodila, saj se ta nikoli ni ukvarjal s poezijo, ampak zgolj s črkopisom in jezikoslovjem.

Idejo za sonet o kritiki, ki izhaja iz ust neupravičenega sodnika, je Prešeren dobil v Plinijevi pripovedki o slavnem grškem slikarju Apelu. Zgodba gre takole: čevljar je kritiziral Apelovo sliko čevlja. Ob tem je slikarja vprašal, če lahko komentira še ostale stvari na sliki. Apelov odgovor je bil: »Ne supra crepidam sutor iudicaret!« (Naj čevljar ne sodi o stvareh nad čevljem). Podoben pomen ima tudi izrek anonimnega avtorja: »Caecus ne iudicet de colore.« (Slepec naj ne sodi o barvi). Celo Cicero, starorimski pravnik in eden najboljši retorikov, se je v enem od svojih govorov pred rimskim senatom takole izrazil: «Quam quisque norit artem, in hac se exerceat.« (Vsakdo naj opravlja le tisto, kar zna).

Apel podobo na ogled postavi

Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vse vprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.

Pred njo s kopiti čévljarcek se ustavi; 
ker ogleduje smôlec obuvalo, 
jermenov, meni, da ima premalo; 
kar on očita, koj Apel popravi.

Ko pride drugi dan spet mož kopitni, 
namest' da bi šel dalj po svoji poti, 
ker čevlji so pogodu, méč se loti;

zavrne ga obraznik imenitni
in tebe z njim, kdor náp'čen si očitar
rekoč: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«

France Prešeren

Zaradi kritiziranja, sojenja, ocenjevanja stvari, o katerih oseba, ki kritizira, sodi, ocenjuje, ne ve veliko več kot Bušman o novih adidaskah, včasih dobim žulje. Na možganih. Razmišljati o nepremišljenih izjavah zna biti naporno. Zato se učim temu izogniti. Kot je rekel Konfucij: »Če naletiš na človeka, s katerim bi bilo vredno govoriti, pa tega ne storiš, si ga izgubil. Če naletiš na človeka, s katerim ni vredno govoriti, pa vseeno govoriš z njim, si izgubil besede. Moder človek ne izgubi niti človeka niti besede.«

Ne pravim, da se kritizirati ne sme. Nasprotno! Svoboda govora in izražanja mnenj je srčika DEMOKRACIJE. Potrebno je opozarjati na vse nepravilnosti, nepravičnosti, neumnosti in druge »ne-…-sti«, vendar naj bo to storjeno na pravilen način, z uporabo racionalnih argumentov, ki kažejo globino razumevanja materije.

Veliko korakov smo Pamfilovci naredili, da smo iz belega in črnega ustvarili črno na belem. Včasih so bili ti koraki kratki, naslednjič dolgi, nekajkrat so bili poskočni, drugič spet počasni. Mnogokrat smo se povzpeli navzgor, še večkrat spustili navzdol. Končno smo prehodili svojo pot, sezuli čevlje in jih pospravili v omaro, dokler nas podplati zopet ne zasrbijo.

Zdaj pa tebi, dragi bralec, prepuščam poslednjo sodbo o naslednjih straneh. A vedi, da če nameravaš obuti sebi prevelike čevlje, prej tesno zaveži vezalke, da ne boš ustrelil kakšne bose!