V prispevku bova orisala kontekst varčevalnih ukrepov, v katerem se je znašlo slovensko visoko šolstvo, pokazala na nekatere od posledic zmanjšanja proračuna za visoko šolstvo ter s podatki podprla tezo, da ne gre samo za t. i. varčevanje, ampak zlasti za preusmerjanje javnega denarja v proces privatizacije visokega šolstva.

Pišeta Borut Brezar in Aleš Gaber

Varčevalni proces

Varčevalni rezi že nekaj let pustošijo po Evropi, Slovenija pa pri tem že nekaj časa ni več zgolj oddaljena opazovalka, ampak se je evropskemu procesu pridružila z argumentom, da smo živeli preveč razkošno in da bomo le v primeru, če bomo varčevali ter več vlagali v gospodarstvo, lahko ponovno zagnali kapitalistični stroj.

Kako se je t. i. varčevanje obneslo, lahko preverimo na mednarodnih statističnih agencijah, kot je npr. Eurostat, ali pa beremo v časopisih. V vseh državah, kjer so radikalno sledili diktatu varčevanja, se je brezposelnost močno povečala.1 V Grčiji se je brezposelnost povzpela že na 25,4 %, v Španiji na 25,8 %, na Portugalskem na 15,7 %. Povprečna brezposelnost je v EU-27 sicer 10,6 %. V Grčiji se je po 40 letih spet pojavila malarija, okužbe z virusom HIV pa so se povečale za 57 %.2 Grke radi zmerjajo z lenuhi, čeprav je povprečen delavec po podatkih OECD-ja leta 2007, ko se je kriza začela, imel v celem letu 2116 delovnih ur,3 povprečen nemški delavec pa 1430 ur.4 Povrhu vsega pa so pred kratkim v Grčiji želeli podaljšati delovni čas na 12 ur, kar bi jih vrnilo nazaj v 19. stoletje.

Povzemimo: 10 milijonov primanjkljaja zaradi varčevanja, okoli 15 milijonov za 5. letnik in 7,6 milijona za doktorski študij. Naslednje leto bo Univerza v Ljubljani tako soočena z 32,6 milijonsko luknjo v proračunu, ob vsem tem pa nismo upoštevali, da državni proračun za naslednje leto predvideva nadaljnje krčenje sredstev za javne univerze.

Politika varčevanja je torej popolnoma v nasprotju z interesi ljudi. Vprašanje pomanjkanja denarja ni zgolj ekonomsko, ampak tudi politično. Kam bo šel denar davkoplačevalcev, je stvar prioritet politike, ki ta denar razporeja. Ponekod v javnem sektorju v zadnjih treh letih, torej že pred začetkom varčevalne ihte, zaposleni nimajo možnosti napredovanja, prav tako pa ne dobivajo dodatka za delovno uspešnost, kar je za njih skupno pomenilo 967 milijonov evrov manj na plačilnih listah.5 Slovenski politiki ne pomislijo, da bi ponovno uvedli dodatni dohodninski razred in povečali obdavčitev na kapitalski dobiček6 in tako v državno blagajno prinesli 300 milijonov evrov, ampak rajši zaposlenim, ki ustvarijo glavnino dobička, nižajo kvaliteto zdravstva, pod vprašaj postavljajo njihove pokojnine, njihovim otrokom pa ukinjajo brezplačno izobraževanje in nižajo njegovo kvaliteto. Država si po mnenju Vlade RS ne more privoščiti tako razkošnih socialnih pravic, zato je bilo v prvem paketu t. i. varčevalnih rezov javnemu sektorju odvzetih 800 milijonov evrov. Na drugi strani pa se ji ne zdi preveč potratna naložba izgradnja TEŠ 6, za katerega bo odštela 1,3 milijarde evrov. Gre torej za vprašanje razporejanja, ne pa za pomanjkanje denarja.

Posledice zmanjšanja visokošolskega proračuna

Posledice prvega paketa t. i. varčevalnih rezov, ki jih je vlada RS sprejela 10. 5. 2012 se že močno čutijo.

Vlada je slovenskim univerzam odvzela med 6 in 8 % letnega proračuna. Ta številka se morda ne zdi velika, a če jo postavimo v kontekst dejstva, da je 85 % opreme na Univerzi v Ljubljani primerne za odpis, da je kadrovsko podhranjena že vrsto let in da je zaradi varčevalnih ukrepov za 10 milijonov evrov v rdečih številkah, zmanjšanje proračuna deluje popolnoma drugače.7

Dodatne probleme bo povzročila tudi bolonjska reforma, ki so jo slovenske univerze začele izvajati leta 2009. Za študente, za univerze in tudi za državo to pomeni dodatno leto izobraževanja, saj morajo za sedmo stopnjo izobrazbe - ta ustreza predbolonjski diplomi - študentje vpisati še dodatni, peti letnik študija. Tako bi tudi brez izvajanja varčevalnih ukrepov univerzam v študijskem letu 2013/2014 za omenjeni peti letnik študija zmanjkalo od 10 do 20 milijonov evrov, saj država zanj ni namenila nobenih dodatnih sredstev, kljub temu da so nujno potrebna.8 Poleg vsega tega se letos izteče shema financiranja doktorskega študija v vrednosti 7,6 milijonov evrov, pri katerem je večina sredstev (86 %) pridobljena iz Evropskega socialnega sklada za namene spodbujanja podjetništva in prilagodljivosti.

Kako bodo z vsem tem ogromnim primanjkljajem izvajali študij in raziskovalno dejavnost, je bilo prepuščeno univerzam samim. To je minister dr. Žiga Turk poimenoval »večanje avtonomije univerz«. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki je največja slovenska fakulteta, so tako že znižali ogrevanje za 2°C, poskušali so tudi ponovno povečati število študentov in študentk v lektorskih in seminarskih študijskih skupinah,9 oddelčnim knjižnicam, ki skupaj tvorijo Osrednjo humanistično knjižnico, pa zmanjšali financiranje do te mere, da praktično ne morejo kupovati novih knjig. Marsikje razmišljajo o ukinitvi nekaterih študijskih programov, kar bi imelo katastrofalne posledice za slovensko znanost. Na FHŠ Univerze na Primorskem so tako kar na dopisni seji Senata 9. 11. 2012 odločali o ukinitvi dveh študijskih programov, ki sta temelj primorske humanistične fakultete.10 Na praktično vseh univerzah po Sloveniji zaposleni poročajo o nezakonitih posegih v njihove plače.11 Več kot kritičen položaj slovenskih univerz, v katerega so jih potisnili t. i. varčevalni ukrepi, kaže tudi izjava Marije Tomšič z Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani: »Ta hip nimamo poravnanih za 400.000 evrov obveznosti za preteklo šolsko leto. In vi nam govorite, da ne bo šolnin?«.

“Ta hip nimamo poravnanih za 400.000 evrov obveznosti za preteklo šolsko leto. In vi nam govorite, da ne bo šolnin?”

Kriza kot priložnost za redistribucijo družbenega premoženja

Vlada RS se je ob spreminjanju deleža financiranja slovenskega visokega šolstva odločila tudi za spremembo Zakona o visokem šolstvu s pojasnilom, da gre za nujno spremembo, ker bosta v nasprotnem primeru največji slovenski univerzi ostali brez akreditacije, to pa pomeni, da bi bili študijski programi in diplome neveljavni.12 Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj so potemtakem v noveli zakona tudi druge spremembe, kot je sprememba v določanju članov Nacionalne agencije za kakovost visokega šolstva13 in sprememba o poljubnem spreminjanju neposredne pedagoške obveznosti visokošolskih pedagoških delavcev kar s strani fakultetnih vodstev.

V kontekstu varčevalnih rezov, ki so zahtevali, da npr. Univerza v Ljubljani zmanjša proračun za 25 milijonov evrov, bi spreminjanje neposredne pedagoške obveznosti14 s strani fakultetnih vodstev omogočilo, da bi velik del primanjkljaja pokrili tako, da bi del pedagoških delavcev odpustili,15 ostalim pa bi lahko brez problema povečali količino dela. Torej gre za poskus legalizacije zmanjšanja financiranja visokega šolstva na račun kvalitete študija in raziskovanja ter večanje pomanjkanja pedagoških delavcev - slovensko razmerje med številom študentov in številom profesorjev je že sedaj najslabše v skupini 19 evropskih držav in tretje najslabše v OECD.16

Če je sprememba zakona v delu, ki določa neposredno pedagoško obveznost, pojasnila, kako naj se univerze po mnenju Vlade RS prilagajajo na krizo, pa sprememba zakona v delu, ki določa delovanje Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu, razkriva njene temeljne usmeritve na področju terciarnega izobraževanja.

Sprememba je namreč v tem, da bi Vlada RS člane agencije, ki nadzoruje ustanavljanje novih fakultet in univerz, po novem imenovala kar sama, kar je v nasprotju z evropskimi standardi, še bolj pa je to problematično zato, ker so lastniki privatnih fakultet, katerih večina je nastala v zadnjem desetletju, v glavnini ravno člani vladne stranke SDS. Vidnejši izmed njih je tudi dr. Borut Rončević - državni sekretar na področju visokega šolstva (v. d. direktorja Direktorata za visoko šolstvo in znanost)17 - ter drugopodpisani pod novelo Zakona o visokem šolstvu, obenem bivši direktor Univerzitetnega in raziskovalnega središča Novo mesto, kjer sicer tudi predava, in eden od ustanoviteljev privatne Fakultete za uporabne družbene študije.

Očitno se trend ustanavljanja privatnih fakultet iz javnega denarja nadaljuje, le da je tokrat akcija koordinirana kar iz pristojnega ministrstva.

Očitno se trend ustanavljanja privatnih fakultet iz javnega denarja nadaljuje, le da je tokrat akcija koordinirana kar iz pristojnega ministrstva. Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je namreč razpisalo javni razpis Vzpostavitev novih kreativnih jeder v višini 4 milijonov evrov (večino financira EU), ki je spisan tako, da pri pridobivanju sredstev javni univerzi zagotovo ne bosta uspešni, saj imata dolg do države, uspešni pa bodo visokošolski zavodi, ki imajo v času prijave vsaj 3 zaposlene z 20 % delovno obremenitvijo in so v gospodarsko ogroženih regijah.18

Vlada RS tako pripravlja pogoje za ustanovitev 3 novih univerz, seveda iz javnega denarja, in sicer na Gorenjskem, Savinjskem in v Novem mestu,19 kljub temu da gre v veliki meri za stroškovno nezahtevne družboslovne programe, kot so ekonomija, menedžment, pravo, informacijske vede in sociologija, ki se v veliki meri podvajajo z že obstoječimi programi na javnih univerzah.20

Proces privatizacije visokega šolstva, ki se je začel s podeljevanjem koncesij visokošolskim zavodom,21 danes prehaja v fazo ustanavljanja univerz. Slednje delujejo po tržnem principu, katerega temelj je profitna logika. To pomeni izgubo velikega dela znanstvene avtonomije, zatrtje kritične misli, dokončno spremembo znanja v blago in razslojevanje kot posledico plačevanja šolnin. Še več, javne univerze bodo naslednje leto podvržene novemu 8 % zmanjšanju sredstev, kljub temu da državni proračun predvideva zvišanje sredstev za visoko šolstvo za 45 milijonov evrov.22

Iz zgoraj zapisanega je razvidno, da je danes kvalitetno, javno dostopno in brezplačno šolstvo stvar prioritet.

Opombe:

1 Vsi podatki o brezposelnosti so s spletne strani Eurostata za september 2012, razen za Grčijo, kjer podatki za september niso navedeni in sva uporabila podatke za avgust 2012. Dostopno na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/table.do?tab=table&language=en&pcode=teilm020&tableSelection=1&plugin=1. (20. 11. 2012).

2 Povzeto iz: Evropa v akciji; Le Monde Diplomatique, september 2012.

3 Dostopno na: http://www.oecd-ilibrary.org/economics/country-statistical-profile-greece_20752288-table-grc (20. 11. 2012).

4 Dostopno na: http://www.oecd-ilibrary.org/economics/country-statistical-profile-germany_20752288-table-deu.(20. 11. 2012).

5 Povzeto iz: Štrukelj, Branimir: »Za ohranitev socialne države se je vredno boriti, pa tudi če nas bodo lomili, lomili, lomili.«; Mladina, april 2012, št. 15.

6 Oboje je spremenila vlada Janeza Janše leta 2006 in 2007.

7 Univerza v Ljubljani je morala zmanjšati svoj proračun za 25 milijonov evrov. Pristala je na 15- milijonsko zmanjšanje, obenem pa je skupaj z Univerzo v Mariboru vložila vlogo za ustavni spor, saj je Uredba o financiranju visokošolskih in drugih zavodov v nasprotju z Ustavo RS.

8 Natančna višina manjkajočih sredstev uradno ni znana. V medijih se pojavlja okvirna številka (za Univerzo v Ljubljani) od 10 do 20 milijonov evrov. Glej npr. nastop rektorja dr. Stanislava Pejovnika na okrogli mizi Zbora za republiko z naslovom »Ali je z manj mogoče narediti več?«.

9 Stvar je preprečilo pismo - Stališče 9 predstojnikov oddelkov Senatu Filozofske fakultete - gradivo k 6. točki dnevnega reda 37. seje Senata FF.

10 Po do sedaj znanih neuradnih informacijah do ukinitve programov ni prišlo, kljub temu da se je o podobnem sklepu glasovalo tudi na seji Senata 19. 11. 2012.

11 Zgovorna je tožba Visokošolskega sindikata Slovenije (v okviru konfederacije Pergam) proti rektorju mariborske univerze zaradi domnevno nezakonitega neizplačila nadobremenitev.

12 Tako rektor ljubljanske univerze kot nacionalna agencija, ki je za ta pristojna (NAKVIS), sta trditev Vlade RS zanikali.

13 Gre za agencijo, ki je neodvisna in presoja o ustanavljanju študijskih programov, fakultet in univerz, obenem pa skrbi za kakovost slovenskega visokega šolstva.

14 Gre za pedagoško obveznost, ki jo pedagoški delavci opravijo v predavalnicah/vajah/seminarjih in je po veljavni zakonodaji fiksna - določena je z zakonom: za asistenta 10 do 14 ur, za docenta, izrednega in rednega profesorja pa 6 do 8 ur. Poleg neposredne pedagoške obveznosti morajo opraviti še govorilne ure, priprave na izpite in pedagoško dejavnost, sodelovati pri vodenju oddelka in fakultete ter opravljati raziskovalno dejavnost.

15 Po besedah člana Upravnega odbora Univerze v Ljubljani v radijski oddaji ARS-ov forum z naslovom Univerza danes, dne 3. 10. 2012, dr. Janeza Hribarja, so že odpustili 110 zaposlenih.

16 Okrogla miza Zbora za republiko z naslovom »Ali lahko z manj naredimo več?«. Dostopno na: http://www.youtube.com/watch?v=GMZ1AbqqKOg. (20. 11. 2012).

17 Gre za glavni direktorat na področju visokega šolstva in znanosti. Ukvarja se s strateškimi usmeritvami, pridobivanjem evropskih projektov, znanstveno politiko in vrednotenjem izobrazbe, pridobljene v tujini.

18 Spontano se postavlja vprašanje, kakšen je smisel namenjanja denarja za ustanavljanje kreativnih jeder v gospodarsko nerazvitem okolju, obenem pa se sredstva za javne univerze krčijo.

19 Dostopno na: http://www.delo.si/novice/slovenija/nekatere-zasebne-sole-z-roko-v-roki-s-politiko.html. (20. 11. 2012).

20 Zgovoren primer je uspela akreditacija v Sloveniji že devetega kmetijskega programa. Akreditiran je bil v Novem mestu, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za ustanovitev novomeške univerze. Za primerjavo navedimo, da se lahko v Avstriji agronomijo študira samo na Dunaju (povzeto iz: Privatizacija učenja; Mladina, junij 2012).

21 V zadnjem desetletju je bilo iz javnega denarja ustanovljenih 25 zasebnih visokošolskih zavodov.

22 Dostopno na: http://www.delo.si/zgodbe/ozadja/mesetarjenje-z-visokim-solstvom.html. (20.11. 2012).