Varstvo konkurence in visoka tehnologija
Skoraj vsak izmed nas je med uporabo osebnega računalnika kdaj začutil, da ima tiho brneča škatla na mizi nadzor nad njim in ne več obratno. Pri tem nimam v mislih futurističnega scenarija v slogu Matrice, kjer horda strojev neprijetnega videza zasužnji človeštvo. Govorim o bolj vsakdanjih pripetljajih: o ugibajočem odgovarjanju na nerazumljiva vprašanja računalniškega programa, o neprestanem nameščanju »nujnih« posodobitev ter o kamenodobnem občutku ob ponovnem zaganjanju operacijskega sistema, ki se je dve minuti pred rokom oddaje za diplomsko nalogo nehal odzivati. Ko se rahla nejevolja (ali, odvisno od resnosti dogodka, neustavljiv bes) nekoliko poleže, se uporabniku morda porodi vprašanje: ali program res ni mogel biti sestavljen bolje? Uporabniku dostopnejše? Stabilnejše?
Korist potrošnikov
Skoraj vsak izmed nas je med uporabo osebnega računalnika kdaj začutil, da ima tiho brneča škatla na mizi nadzor nad njim in ne več obratno. Pri tem nimam v mislih futurističnega scenarija v slogu Matrice, kjer horda strojev neprijetnega videza zasužnji človeštvo. Govorim o bolj vsakdanjih pripetljajih: o ugibajočem odgovarjanju na nerazumljiva vprašanja računalniškega programa, o neprestanem nameščanju »nujnih« posodobitev ter o kamenodobnem občutku ob ponovnem zaganjanju operacijskega sistema, ki se je dve minuti pred rokom oddaje za diplomsko nalogo nehal odzivati. Ko se rahla nejevolja (ali, odvisno od resnosti dogodka, neustavljiv bes) nekoliko poleže, se uporabniku morda porodi vprašanje: ali program res ni mogel biti sestavljen bolje? Uporabniku dostopnejše? Stabilnejše?
Odgovor je na prvi pogled predvsem tehnične narave in s pravom varstva konkurence nima veliko skupnega. V resnici pa se skriva v središču teme tega članka. Eden od glavnih ciljev politike varstva konkurence tako v EU1 kot v ZDA2 je varovanje koristi potrošnikov. Učinkovita konkurenca naj bi na trgu poskrbela za neprestan boj za kupce in tako za nižje cene in kvalitetnejše proizvode in storitve3. Kakšno vlogo ima torej konkurenčno pravo pri doseganju tega cilja, ko presoja poslovno vedenje podjetij v visokotehnoloških panogah? Povedano bolj konkretno, lahko Evropska komisija pripomore k duševnemu zdravju računalniških uporabnikov?
Ujeti v mrežo
Uveljavljanje politike varstva konkurence na področju visoke tehnologije se prilagaja njegovim posebnim značilnostim. Eden od izzivov za sodnike in pravne zastopnike so gotovo zapletena tehnična vprašanja4, npr. definicija relevantnega trga. Ta je problematična tudi zato, ker lahko ta v inovativnih sektorjih hitro povsem spremeni strukturo. Določen proizvodi je lahko v času enega sodnega procesa v celoti nadomeščen z nečim povsem drugačnim5. Se še spomnite 3,5 palčne »floppy« diskete, ki je bila še ne tako dolgo nazaj nepogrešljiva? Posebno zanimiva značilnost trgov z visokotehnološkimi proizvodi in storitvami je obstoj t. i. mrežnih učinkov (network effects). O njih govorimo takrat, ko delež uporabnikov nekega produkta postane pomemben razlog, zaradi katerega se za nakup odločajo tudi drugi. »Mreža«, torej skupnost uporabnikov določenega proizvoda ali storitve, pridobiva na vrednosti in privlačnosti za druge z vsakim novim pridruženim »članom«6. Primer mreže so denimo naročniki določenega mobilnega operaterja. Ker so klici znotraj omrežja cenejši kot med omrežji različnih operaterjev, se vrednost mreže za uporabnika poveča z vsakim novim prijateljem, ki se ji odloči pridružiti. Mrežni učinki močno vplivajo tudi na trge komplementarnih produktov, kot so na primer operacijski sistem in zanj napisana programska oprema. Uporabnik operacijskega sistema tu sicer nima neposredne koristi, če istega namesti tudi njegov sosed. Gotovo pa se je pri nakupu obema zdelo pomembno, koliko in katere programe bosta lahko na sistemu zaganjala. Razvijalcem je v interesu pisati software za najbolj razširjeno platformo, saj bodo tako dosegli največji krog potencialnih uporabnikov7. Efekt snežne kepe, ki nastane zaradi medsebojnega vpliva uporabnikov na razvijalce in obratno lahko srečnemu stvaritelju operacijskega sistema hitro omogoči prevladujoč položaj. Zaradi vseprisotnosti enega produkta in celotne industrije programske opreme, ki je zgrajena okoli njega, bo tako prevlado tudi izjemno težko izkoreniniti. Mrežni učinki načeloma niso problematični iz razloga, ker lahko pripomorejo k nastanku monopolov. Obstoj slednjih je seveda dopuščen8, saj bi njihova prepoved kapitalizem spremenila v tekmovanje, v katerem ni dovoljeno zmagati. Učinki mrež uporabnikom tudi koristijo, saj prinašajo poenotenje in standardizacijo9, kar pripomore k tehnološki učinkovitosti. Poleg tega monopolist uživa prednosti ekonomij obsega, ki zaradi padajočih povprečnih stroškov ob vsaki novi enoti lahko potencialno pomenijo tudi nižje cene za potrošnike10. Ker pa je monopolistova pozicija zaradi razširjenosti njegove tehnologije zelo ukoreninjena, lahko ta uživa »mirno življenje«11: zmanjša vlaganja v raziskave in razvoj, dvigne cene ter izvaja nadzor nad vrsto trgov s komplementarnimi produkti.
Umazana Okna
Če se vam morda dozdeva, da prejšnja odstavka temeljita na resnični zgodbi, se ne motite. Najzgovornejši prikaz delovanja in pasti mrežnih učinkov je gotovo vzpon vsem poznanega operacijskega sistema Windows. Podjetju Microsoft je z njim v devetdesetih letih prejšnjega stoletja uspelo zavladati našim namiznim mlinčkom, tako da še danes obvladuje približno 90% relevantnega trga. Pravosodno ministrstvo ZDA je leta 1998 zoper družbo vložilo tožbo, kjer ji je očitalo zlorabo prevladujočega položaja12. O procesu, ki je bil deležen mnogo medijske pozornosti, je Pamfil nekoč že pisal13, zato bom sam raje kratko orisal Microsoftovo evropsko bitko. Leta 2004 je Evropska komisija, ki je poleg nacionalnih organov pristojna za varstvo konkurence v Evropski uniji14, med drugim ugotovila, da je Microsoft svojemu operacijskemu sistemu Windows nelegalno prilagal program Windows Media Player15. Gre za primer navezovanja (tying, bundling), kjer monopolist svoj položaj na enem trgu izrabi za doseganje prevlade tudi na trgu komplementarnega produkta, v našem primeru multimedijskega predvajalnika. Konkurenti seveda niso imeli na voljo tako učinkovite distribucijske metode, kot je prilaganje svojega predvajalnika operacijskemu sistemu z 90% tržnim deležem. Windows Media Player je tako lahko hitro dosegel visoko penetracijo, mrežni učinki pa so poskrbeli, da se je večina multimedijskih vsebin pojavljala v njemu kompatibilnem formatu16. Na trgu predvajalnikov tako zmagovalec ni bil tisti, ki najbolje predvaja glasbo in video, temveč produkt, ki je bil z navezovanjem na dominantno platformo tako rekoč vsiljen največ uporabnikom. Pomembna teoretična smer na
Kreativna destrukcija
področju varstva konkurence pa trdi, da pozna zdravilo tudi za monopoliste microsoftovega kova. Gre za t. i. schumpeterijansko šolo, katere osnovne temelje je leta 1942 postavil avstrijski ekonomist Joseph A. Schumpeter17. Schumpeterijanstvo uči, da je inovativnost podjetij najpomembnejša posledica učinkovitega konkurenčnega okolja18. Glavni vir potrošnikove koristi torej niso več (zgolj) nižje cene zaradi večjega obsega produkcije, temveč konstante tehnološke izboljšave. Družbe v inovativnih sektorjih ne tekmujejo hkrati za tržni delež, temveč za vsakokratno prevlado na trgu. Naravno in zaželeno stanje takih trgov torej ni atomizirana konkurenca, temveč izmenjevanje dominantnih igralcev na vrhu19. Začasnost tovrstne zmage zagotavlja proces, ki je po Schumpeterju bistvena značilnost kapitalizma: »kreativna destrukcija«20. Obstoječ prevladujoči položaj lahko revolucionarna iznajdba relativno hitro spodkoplje. Začetek novega t. i. inovacijskega cikla spremeni samo naravo trga ter omogoči, da se na prestol povzpne prej morda obskuren konkurent21. Po enem od stališč, ki ga bom poskušal kritično ovrednotiti, schumpeterijanstvo v praksi zahteva precejšnjo samoomejitev konkurenčnopravnih nadzornih organov. Ozko osredotočanje na statično stanje tržnih deležev lahko spregleda dejanske inovacijske potenciale. Razvoj večine visokotehnoloških produktov danes
zahteva precejšnje investicije, ki jih zmorejo le velika podjetja22. Poseganje regulatorjev lahko tako zavre inovativnost s kaznovanjem monopolistov, ki so jim zaradi neizogibnega procesa kreativne destrukcije dnevi v vsakem primeru šteti. Primer iz prakse, ki vsaj na prvi pogled najbolje utemeljuje zgoraj predstavljeno stališče, je sodni proces proti izdelovalcu računalniške opreme IBM, ki ga je leta 1969 sprožilo ministrstvo za pravosodje Združenih držav. IBM, ki je od 50. do 80. let prejšnjega stoletja pretežno obvladoval trg velikih »mainframe« računalnikov23, je bil obtožen več oblik zlorabe prevladujočega položaja24. Postopek se je vlekel dolgih 13 let, vse dokler ni tožilec opustil pregona z utemeljitvijo, da primer nima materialne podlage25. V tem času se je namreč začel nov inovacijski cikel, ki je s pohodom osebnega računalnika (PC-ja) prinesel revolucijo v dojemanju računalniške tehnologije. Videti je torej, da so trgi veliko učinkoviteje dosegli cilj, za katerega je ministrstvo za pravosodje v času procesa porabilo od 1 do 2 milijonov dolarjev letno26.
“ Začasnost tovrstne zmage zagotavlja proces, ki je po Schumpeterju bistvena značilnost kapitalizma: »kreativna destrukcija«. Obstoječ prevladujoči položaj lahko revolucionarna iznajdba relativno hitro spodkoplje. ”
Quod erat demonstrandum?
Pravzaprav ne - IBM je kaki dve desetletji užival monopolne dobičke, ki jih je med drugim zagotavljal tudi z namernim zamujanjem pri uvedbi novih modelov na trg. Kot dominanten proizvajalec je preprosto počakal, da je konkurent lansiral nov proizvod, takoj za tem pa je primerljivega ponudil še sam. Strategija (t. i. »fastsecond «) je omogočala nezmanjšano prodajo starejših modelov, ob pojavu novih pa so stari kupci zaradi težav z združljivostjo običajno ostali zvesti IBM-u27. Tako vedenje očitno ni spodbujalo inovativnosti znotraj podjetja, mrežni učinki monopola pa so konkurentom preprečevali vstop na trg. IBM so na koncu s prestola res vrgle tržne sile, vendar pa se je tam lep čas redil z zaviranjem uvedbe inovacij in drugimi omejevalnimi taktikami. Po mojem mnenju torej ni vprašanje ali je bila intervencija ministrstva za pravosodje upravičena, temveč, zakaj do nje ni prišlo kako desetletje prej.
Oblačna prihodnost?
revolucionaren produkt, ki bo na podoben način zrušil Microsoftovo dominanco? Trenutno smo priča trendu, znanemu kot računalništvo v oblaku (cloud computing28), ki klasičen model računalništva pomembno spreminja29. Zastavonoša tokratnega inovacijskega cikla je »dobrodušni velikan« Google, ki pa je tudi sam že tarča konkurenčnopravnega aktivizma30. Obeta se nam torej merjenje moči zastopnikov starega in novega vala, ob katerem bi se Schumpeter gotovo vsevedno nasmehnil. Kljub temu pa primer IBM jasno kaže, da schumpeterijanstvo ni izgovor za pasivnost nadzornih organov na visokotehnološkem področju. Ti morajo sprejeti drugačno dinamiko tovrstnih trgov31 ter se osredotočiti predvsem na odpravljanje ovir za nemoten potek kreativne destrukcije. Evropska komisija in drugi organi varstva konkurence morajo včasih tudi na silo odpreti vrata na trg, kjer na kljuko pretrdo pritiska monopolist. Samo tako bodo uporabniki namesto nemega obupavanja lahko slabo delujoče programe preprosto – zamenjali.