SEN

Prevzet sem od omame,
utopljene v sapi, 
ki mi upihnilo jo žarko srce zmaja.
Dahnila mi je radovednosti poguma,
da sem prestopil
sive meje toplih barv raja.
In ko v tihi dim prehajam,
blodim po obali suhega pepela, 
spominjam se grenkobe čaja, 
sive meje toplih barv raja
upihnilo mi žarko srce zmaja.

POD SVOBODNIM SONCEM

Srčni slog narave
spokoj stari v nji pobit.
Plaha podzavest dobrave
smisel sanj v nji opit.

Drevene duše koprneče
razgret rezget kopit.
Strupene sulice moreče
mrki krst Morane skrit.

Ženejo jih žalosti oprave,
ropota razpotja most.
Mršava grešnost goličave,
ki jo načela časa kost.

Preboj bitke bledčave
krutost krvoželjnih ust.
Krepkosti krik ječave,
ko pogum prebode ost.

Ostala okostja so morije,
kažipot krvavi prt
sla sveta morije
pahne se v prerano smrt.

……NARAVI

Grobi so zidaki,
ki jih dal vklesati s silo
v nišo svojega očesa.
Sedaj meglijo mu vizijo,
ki jo preziraš ti
tako marljivo.
Ko kaplje mirodajnosti
mu stečejo po licih
razpadlih od strasti.
In tema v očeh,
ko v solzah
ga ujame smeh.