KRIVI PREROKI
V tihoti gozdne ulice sledovi
zavili so jih v barve mrtve zvezde
in zroč na vzhod kjer ginejo bregovi,
njih duh vkovan je v svetlo jeklo breze.
To morje ki buči prazneč mehove,
otokov ni kjer potnik truden leže,
varljivi pa nebes svetli sinovi
zapletajo jim brod v brezupne mreže;
saj kje zdaj duh, kje skriti so bogovi,
te sohe ki srepele so preteče,
kdo vodi jih ko venomer z drogovi
potvarjajo skrivnost brezmejne ječe?
IZROČILO O ZAČETKU
Nevidni je ustvaril Svet z enim samim vdihom in izdihom. Praznino je spremenil v sapo in iz sape so se ločile kapljice, se zgoščale in se razkrajale in ustvarile Vodo in Zemljo, Ogenj in Zrak. Telesa so se mešala, se gostila in hlapela, očiščena sapa pa ni več brila preko puste pokrajine, temveč preko množice bitij in bitja so lazila po tleh, a bitja se niso vedela ne imenovati, ne razlikovati, kajti bila so Voda in Zemlja, bila so Ogenj in Zrak in sapa ni našla poti vanje. Nevidni pa je dihal naprej, kajti kdor vdihne tudi izdihne in kdor izdihne mora vnovič vdihniti. In dihal je dolgo časa in tvarina v pusti pokrajini je postajala gosta in kar je gosto je težko, kar pa je težko mora obmirovati. In sapa je našla pot v tvarino in tvarina je postala človek. Človek pa je postal prvi med bitji in Nevidni mu je dal razlikovati med dobrim in zlim, med bivanjem in nebivanjem. Kajti dobro je tisto, kar biva, in zlo je tisto, kar ne biva, tisto, kar ne biva pa je v tem, da do bivanja dospemo prek rušitve drugega bivanja. In Nevidni biva in bivajo ljudje, a ti si poželijo, kar ne morejo imeti, Nevidnemu pa je vse dostopno. In Nevidni ne govori, temveč biva, ljudje pa bivajo v Nevidnem in tako se zgodi, da vsak prejme, kar je ustvaril in tisti, ki je ustvaril, bo bival, kdor pa je rušil, ne bo bival, vse dokler ga njegove misli ukleščajo k nebivanju…
ZELENI VOLK
Zeleni volk kot duša tuje sreče,
Na robu čaše širi se kipeče
In hrepenenja čudežnega vir
Valovi sejejo med nas prepir.
Zeleni volk, blagoslovi spet naš mir
Saj misli v svetli baker vkovane
Nobeni več usodi niso vdane.