Čebele in sršeni
Potem ko je strastno oboževanje videoiger Nintendo in anime risank o robotih Mazinga konec prejšnjega tisočletja nekoliko zamrlo, sta pred kratkim rekordna potres in tsunami Japonsko spet postavila v središče vsesplošnega zanimanja. Dežela, ki je po ameriških ekonomskih merilih veljala za popolnoma propadlo, s stagnirajočim gospodarstvom in t.i. “izgubljenim desetletjem”, se je na eno največjih naravnih katastrof zadnjih sto let odzvala z brezhibno organizacijo, civiliziranostjo in izjemnim potrpljenjem.
Poročilo o dvomesečnih izkušnjah štipendista Japonske fundacije na Pravni fakulteti Univerze v Kyotu.
Potem ko je strastno oboževanje videoiger Nintendo in anime risank o robotih Mazinga konec prejšnjega tisočletja nekoliko zamrlo, sta pred kratkim rekordna potres in tsunami Japonsko spet postavila v središče vsesplošnega zanimanja. Dežela, ki je po ameriških ekonomskih merilih veljala za popolnoma propadlo, s stagnirajočim gospodarstvom in t.i. “izgubljenim desetletjem”, se je na eno največjih naravnih katastrof zadnjih sto let odzvala z brezhibno organizacijo, civiliziranostjo in izjemnim potrpljenjem. Namesto da bi plenili ruševine, kakor se je dogajalo v New Orleansu po orkanu Katrina, ali se medsebojno pobijali in posiljevali, kar je bil barbarski epilog potresa na Haitiju, so Japonci, ki so ostali brez vsega premoženja, nekateri tudi brez družinskih članov, v vrstah mirno čakali na hrano in odeje. V nasprotju s Kitajsko se nobena šola na prizadetem območju ni sesula v pesek in pod seboj pokopala na stotine učencev, čeprav je bil potres desetkrat močnejši od potresa leta 2008 v kitajski provinci Sichuan, kjer je na redko naseljenem podeželju umrlo preko 80.000 ljudi. Nobena večja stavba v milijonskem mestu Sendai se ni podrla. Hitri vlak shinkansen je redno nadaljeval z vožnjo že dva dni po potresu. Medtem ko so naši mediji zganjali paniko s hipotetičnimi apokaliptičnimi scenariji glede JE Krško in fantazirali o ogroženosti Slovenije zaradi malenkostno povišane radioaktivnosti na drugi strani planeta, so japonski inženirji in delavci v elektrarni Fukushima kljub zares slabim obetom ostali na delovnem mestu in s stoičnim zalivanjem reaktorske sredice preprečevali njeno taljenje, za gašenje pa so se prostovoljno javili gasilci iz oddaljenega Tokia. V današnjem času skoraj nepojmljivo žrtvovanje 50 ljudi, ki so ali bodo kmalu podlegli radiacijski bolezni, je preprečilo japonski Černobil in obvarovalo ne le svojo domovino, temveč tudi širšo okolico (Korejo, Filipine, Tajvan in predvsem Kitajsko), ki bi jo lahko prizadelo večje število genskih okvar, če bi radiacija prešla v oblake. Pa naj še kdo reče, da Japonska ni več dežela samurajev. Žal je v naravni nesreči vseeno izgubilo življenje preko 27.000 ljudi (vključno s pogrešanimi), pri čemer pa se pozablja, da bi podoben dogodek na Kitajskem ali v Indoneziji terjal vsaj desetkrat toliko življenj in bi lahko povzročil hudo politično nestabilnost, celo propad državne ureditve. Največje zasluge gredo zato japonskim gradbenim inženirjem, saj je protipotresna gradnja pred smrtjo rešila najmanj toliko ljudi, kolikor je prebivalcev Ljubljane. Tri tedne po potresu so bili že postavljeni bivalni kontejnerji s talnim ogrevanjem, kopalnicami, hladilniki in pralnimi stroji.
O takšnem standardu lahko večina Kitajcev le sanja. Potres, ki je Zemljo iz osi premaknil za dvajset centimetrov in otok Honšu za dva metra na zahod, Japoncev očitno ni vrgel iz tira.
Japonska fundacija (The Japan Foundation) in japonsko Ministrstvo za šolstvo vsako leto razpisujeta štipendije za dodiplomski, podiplomski in raziskovalni študij na Japonskem. Ko sem se po prvem letu življenja na Kitajskem za štiri mesece vrnil domov, sem se bolj za hec kot za res prijavil na razpis kratkoročnih raziskovalnih štipendij Japonske fundacije z nazivom Fellowship for Intellectual Exchange. Prof. dr. Matjaž Jager z Inšituta za kriminologijo mi je napisal priporočilo in me priporočil profesorici Takayama Kanako, ki predava kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Kyotu. Ker sem med svojim bivanjem na Kitajskem že skoraj neposredno okusil tiranijo in nasilje tamkajšnjih gradbenih podjetij, ki so pogosto le lokalne izpostave organiziranega kriminala, sem za raziskavo predlagal vpletenost yakuzakriminalcev
Življenje tujca na Japonskem je lahko zelo neobičajna izkušnja, še posebej, če tujec prihaja iz dežele, kjer narodni duh simbolizirajo pijani pesniki. Da ne bo pomote in zlobnih natolcevanj o nerodoljubju avtorja, naj povem, da sem na Japonsko prišel iz Kitajske, pripomba pa se nanaša na Li Taipo-ja, slovitega pesnika iz dinastije Tang, ki je še bolj kot ženske ljubil vino. Drugo leto svojega življenja na Kitajskem sem se boril s kroničnim sinusitisom, ki so ga povzročile pokvarjene klimatske naprave, z uradniškimi preglavicami, povezanimi s pogrešitvijo potne listine, s trapasto službo v provincialnem mestecu s komaj milijonom prebivalcev, kjer me je ob petih zjutraj pogosto prebujalo srhljivo cviljenje iz bližnje pasje mesnice, in še bi lahko našteval, vendar sem se zaradi estetskih razlogov vseeno pragmatično odločil, da bom z obiskom Japonske počakal na oktober, ko cela dežela zažari v vrtincu padajočih rdečih listov. Tik pred odhodom me je čakalo še iskanje sposobnega krojača moških oblek v Francoski koncesiji v Šanghaju1, saj sem želel vsaj s svojo zunanjostjo na japonske pravnike narediti vtis, da imajo opraviti z resnim in zagnanim raziskovalcem, ne pa z zdolgočasenim orientalskim pustolovcem.
Prednosti in obenem slabosti trans-kontinentalnega življenja so poslovilne zabave. Moje slovesno slovo je čudovito sovpadlo s Praznikom sredine jeseni (kit. Zhong qiu jie)2, na katerem sta rumeno riževo vino in ognjeni špirit tekla v potokih, česa več pa se ne spomnim, razen tega, da me je lastnica hotela, kjer smo praznovali, naslednje jutro res grdo gledala. Naklep prejšnjega dne, da bi sam nakupil vljudnostna darila za svojo bodočo mentorico prof. Takayama in nadzornico na Japonski fundaciji, gospodično Tamioka, je kaj hitro spodletel, saj sta po mojih možganih rovarila prežeči tiger in skriti zmaj, ki sta me že po nekaj korakih prisilila, da sem se povrnil v varno zavetje kavča na hotelski recepciji, za nakupe pa sem po telefonu pooblastil svojo bivšo učiteljico kitajščine. Slednja je nalogo opravila bistveno bolje, kot bi jo lahko sam, saj je obiskala gospoda Wanga, ki se je nekoč oženil z hčerjo gospoda Lu-ja, gospod Lu pa ni nihče drug kot Lu Zhenghao, pridelovalec najboljšega zelenega čaja na svetu.3 Tako sem dva dni pozneje, še vedno pod rahlim vplivom mačka in s prtljago, sladko dišečo po ravno prav fermentiranih čajnih lističih, prispel v Tokyo, Vzhodno prestolnico.4
Tokyo ni le glavno mesto poslednje države na svetu, ki ima za šefa države cesarja, temveč tudi de facto največje mesto na planetu, tako po številu prebivalcev kot tudi po obsegu. Mesto, ki sega celo v sosednje prefekture, je tako veliko kot Peking, Šanghaj in Hong Kong skupaj, kar pomeni 25 do 30 milijonov ljudi v širšem metropolitanskem območju. Da bi prihranil čim več od 25.000 jenov, ki sem jih s seboj prinesel za prvi dan pred izplačilom štipendije, sem se iz letališča v center peljal z navadnim primestnim vlakom, kar je trajalo dve uri (!). V nasprotju s Kitajsko, kjer so tudi majhna mesta ponoči razsvetljena kot Las Vegas, je bil večerni Tokyo zlovešče temačen, saj Japonska že dolgo pozna ukrepe proti svetlobnemu onesnaževanju. Na postaji Yotsuya, kjer sem moral izstopiti, sem zgrožen ugotovil, da sem izgubil navodila, kako priti do hotela, ki mi ga je Fundacija rezervirala. Japonska mesta (z izjemo Kyota) namreč nimajo uličnih številk, temveč so naslovi napisani po metodi seciranja naselij v čedalje manjše kvadrate: Tokyo, Shinjuku-ku, Yotsuya 2-1 (mesto, četrt, podčetrt, številka parcele, številka stavbe). Najti hotel, od katerega sem si zapomnil samo ime, pa še to ne čisto pravilno, v največjem mestu na svetu, je bil prevelik zalogaj za študenta s praznim želodcem, zato sem šel najprej na izdatno ribjo večerjo. Na srečo je bila natakarica Kitajka iz Notranje Mongolije (šele kasneje sem izvedel, zakaj so na Japonskem skoraj vse natakarice kitajske študentke), ki sem ji lahko kar po kitajsko zaupal svoje orientacijske težave. O njih je obvestila prijazno lastnico restavracije, ki se je nato skupaj s svojo prijateljico in s pomočjo ogromnega telefonskega imenika več kot pol ure trudila locirati moj hotel. Ko ji je končno uspelo, mi je narisala natančen zemljevid podčetrti Yotsuya in me usmerila naravnost po aveniji naprej. Poslednje tipično japonsko presenečenje tega dne je bil hotelski visokotehnološki wc, ki je znal ... hm... marsikaj.
Obisk na Japonski fundaciji je potekal gladko. Edina težava je bila v tem, da je Japonska še vedno preveč realistična družba, da bi pristala na razne plastične kartice, ki olajšajo gotovinsko poslovanje. Tako sem v lični kuverti dobil 925.000 jenov (približno 7000 evrov), od tega 800.000 za življenske in 125.000 za potne stroške. Ker je treba za odprtje bančnega računa na Japonskem živeti vsaj tri mesece, je moje dvomesečno premoženje v nadaljevanju postalo razlog za vsakodnevni paranoični strah pred vlomilci, saj sem vedel, da na Japonsko kot najbolj varno deželo na svetu zahajajo številni kitajski kriminalni turisti, ki se zaradi slabih ključavnic in celo nezaklenjenih vrat počutijo kot v samopostrežni trgovini. Denar sem skrival v klimatski napravi, v plinskem štedilniku, pod stropno izolacijo iz stiropora in še na sedmih drugih krajih. Nekajkrat sem na kakšno skrivališče celo pozabil, kar je rezultiralo v začasno zelo skromnem prehranjevanju, dokler se mi ni spomin osvežil in sem kar naenkrat odkril nove zaloge jenov. Ob koncu študijskega obiska sem na takšen način prihranil dovolj, da sem si kupil nostalgično zastarelo fotografsko opremo, za katero je Japonska seveda raj na zemlji, in si za Novo leto privoščil izlet v Hong Kong.
V Kyoto sem se pripeljal s hitrim vlakom shinkansen, simbolom povojnega japonskega gospodarskega razvoja. Prvi superhitri vlak je med Tokiom in Osako zapeljal že leta 1964, komaj 19 let po tem, ko je bila država popolnoma uničena. Žal japonska zdravstvena ozaveščenost krepko zaostaja za njihovim vsestranskim družbenim napredkom, saj je na vlaku dovoljeno kaditi, to pa počnejo skoraj vsi. Precej hecno se je namreč peljati s hitrostjo 250 km/h v vagonu, ki je zakajen kakor socialistična diskoteka.
Železniška postaja v Kyotu je megalomanska konstrukcija. Kasneje sem izvedel, da so kjotske yakuza družine z nepremičninskimi špekulacijami v bližini postaje tako obogatele, da so na svojem ozemlju postale enakovredne največjim japonskim tolpam. V nasprotju s kitajskimi podvigi absurdne arhitekture, v katerih nikoli ni jasno, kje sploh je izhod, pa je kjotska postaja odlično urejena, tako da sta me moja bodoča asistenta nemudoma prestregla, v petih minutah pa smo bili že v taksiju. Prof. Takayama me je pričakala pred mojim novim najemniškim stanovanjem, velikim 12 kvadratnih metrov. Cena? Malenkost, 100.000 jenov (750 evrov) na mesec.
Ves uvajalni čas so zadeve potekale bliskovito in elegantno učinkovito. Šel sem na nepremičninsko agencijo, kjer sem podpisal izjavo, da sem podnajemnik svoje mentorice (tujci s turistično vizo na Japonskem namreč ne morejo neposredno najeti stanovanj, lahko pa so podnajemniki), dobil sem pisarno v knjižnici Pravne fakultete in ključe, ki sem jih kmalu izgubil, mentorica me je peljala v trgovino s tradicionalnimi japonskimi ležišči, kjer sem kupil t.i. futon (t.j. neprekosljivo sredstvo za povzročanje bolečin v križu), in me prijavila na intenzivni tečaj japonskega jezika, na večerji sem se podrobneje seznanil s svojima asistentoma. Vse našteto se je zgodilo v treh urah.
Ko sem prvič vstopil v stanovanje, sta me v njem čakala doktorska dizertacija oxfordskega profesorja o yakuza tolpah in (baje zastareli) mobilni telefon Toshiba. Le-ta je bil nekakšen mini-računalnik, na katerem je bilo že pošiljanje SMS sporočil zahtevno opravilo, ker je bilo treba prej izbrati ozadje, barvo črk, itd., kajti za Japonce je oblika izjemnega pomena. Problem, ki se je v nadaljevanju izkazal za nerešljivega, pa je bila inštalacija interneta prek univerzitetnega strežnika – po japonskih merilih preprost postopek v samo 26 korakih ni nikoli uspel. Po dveh tednih potrpežljivega spopadanja s spodletelimi inštalacijami mi je prof. Takayama svetovala nakup mobilnega modema, kar sem tudi storil. Brezžični internet je bil dovolj hiter, da sem se lahko uspešno posvetil svojemu priljubljenemu kitajskemu hobiju, t.j. zbiranju klasične kinematografije s pomočjo piratskih strežnikov. Ker pa je kršenje avtorskih pravic na Japonskem ne le prepovedano, temveč dejansko sankcionirano, sem že po treh tednih ostal brez interneta, saj mi ga je operater enostavno odklopil. Na srečo so se od nekod spet pojavili izgubljeni ključi pisarne, kjer se je nahajal edini še preostali dostop do interneta. Posledično sem v pisarni preživljal cele večere, vratar kampusa pa mi je ob odhajanju odobravajoče kimal. Verjetno si je mislil, kako je lepo, da tudi kakšen tujec prevzame japonske delovne navade in pisarno zapušča šele ob enajstih zvečer. Pač ni opazil, da sem prišel šele tri ure prej.
Več ali manj je splošno znano, da Japonci jedo sushi, ramen5 in curry, za sprostitev zahajajo v karaoke bare in gojijo nenavadno estetsko obsedenost s srednješolskimi dekleti v uniformah, katerih plakati so povsod, da v Kyotu obstaja četrt gejš Gion, kjer je mogoče videti kitajske in korejske turistke, namaskirane v maiko gejše, ki se kaj nič elegantno opotekajo na visokih coklah, da vlaki in avtobusi nikoli ne zamujajo, da je na posebnih ribjih tržnicah mogoče kupiti kitovo meso, čeprav naj bi kitolov potekal le v raziskovalne namene, itd. Zato se v nadaljevanju raje posvečam še svojim izkušnjam z japonskimi pravniki, kar je bilo na nek način celo bolj zanimivo od samega popotovanja in privajanja na japonske posebnosti.
O yakuzah je na razpolago le malo pisnih virov, celo v japonskem jeziku, razen posebnih revij oboževalcev (fanzine), po katerih baje radi posegajo zdolgočaseni sarari-men 6,stripov manga in nekakšnih uradnih glasil, ki jih izdajajo največje tolpe, kot so Yamaguchi-gumi, Inagawa-kai in Sumiyoshi-kai, ki skupaj obsegajo polovico vseh rednih članov podzemlja. Zato je bila moja poglavitna in tudi skoraj edina metoda raziskovanja opravljanje intervjujev z zaposlenimi v policiji in pravosodju. V mestu Kobe sem srečal tudi dve yakuzi, ki sta me častila pivo, vendar ju raje nisem spraševal o anekdotah njunega poklica. Zaradi omejitve bivanja na le 60 dni in zahtevnih vljudnih prošenj, ki jih je bilo treba nasloviti na ugledne Japonce, državne organe in organizacije (vse našteto je brezhibno opravila prof. Takayama), mi je uspelo izvesti le štiri intervjuje: dva z uslužbencema Centrov za eliminacijo organiziranega kriminala (Botsui sentaa) v Kyotu in Osaki, enega z bolj znanim proti-mafijskih odvetnikom v Kyotu in enega z okrožnim državnim tožilcem v četrti Sakai v Osaki.
Preden se spustim v detajle, je treba pojasniti, da so japonske organizirane kriminalne skupine popolnoma drugačne od južnoitalijanskih, mehiških, kolumbijskih in kitajskih stanovskih kolegov, saj so uradno registrirane kot tradicionalna »kulturna« društva7, imajo lastne logotipe (daimon), opravljajo številne zakonite posle, imajo pisarne za občevanje s strankami in uradne ure, nekatere pa izdajajo tudi lastna glasila, v katerih svoje člane seznanjajo s kadrovskimi menjavami, poslovno vizijo, itd. Zato ni nič nenavadnega v precedensu Vrhovnega sodišča Japonske, ki je odločilo, da kriminalne skupine odškodninsko odgovarjajo za dejanja svojih »zaposlenih« po enakih merilih kot običajne gospodarske družbe8, saj je vez med članom in organizacijo v primeru japonskih kriminalnih skupin kvečjemu še večja, podrejenost pa absolutna.
Kljub takšnemu odprtemu, mirnemu »soobstoju« z državno oblastjo pa so yakuze zoprna nadloga, ki mnogim nedolžnim Japoncem uničuje življenja na načine, ki se sprehajajo tik po meji zakonitega. Kadar hočejo yakuze najemnike izseliti iz stavbe, ki je na poti obsežnemu gradbenemu projektu, jim zagrenijo življenje z glasno nočno glasbo, hrupom gradbenih strojev, smrdljivimi emisijami, insceniranjem prometnih nesreč (npr. v stavbo se brez razloga zaleti tovornjak), grožnjami s civilnimi tožbami zaradi motenja posesti, gojenjem podgan in večjih žuželk (ki nato zatavajo v zračnike in stanovanja), neprestanim zvonenjem in telefonskimi klici, itd. Seznam domiselnih in prepričljivih metod, za katere je zelo težko dokazati, da pomenijo naklepno nadlegovanje, je praktično neskončen. Nadlegovana oseba se ne more obrniti na policijo, saj slednja zaradi varstva človekovih pravic, ki je na Japonskem zaradi nedemokratične preteklosti bolj papeško od papeža, lahko posreduje le v nedvomnih primerih kaznivega ravnanja. Tovrstno nadlegovanje, ki ga je mogoče označiti kot “neupravičeno zahtevo” (fudoo na yakyuu), ima rešitev v posebnem upravnem “Zakonu o preprečevanju organiziranega kriminala” (Booryokudan taisaku hoo), na podlagi katerega se žrtev obrne na najbližjo policijsko postajo, ki opravlja podobne funkcije kot rimski pretor. Če komandir policijske postaje presodi, da gre zares za “neupravičeno zahtevo” in obstajajo neposredni dokazi, katera tolpa stoji za nadlegovanjem, na slednjo naslovi poseben interdikt, naj s takšnim ravnanjem nemudoma prenehajo, sicer bodo njihova nadaljnja podobna dejanja obravnavana kot kazniva (če drugega ne, je kazenskopravno mogoče v takšnih primerih opredeliti kršitev uradnega ukaza). Problem se pojavi, kadar yakuze zlorabljajo kakšno zakonito pravico, kot je npr. izterjava dolga z visokimi obrestmi ali vložitev tožbe, ali pa se enostavno obnašajo nevljudno in vulgarno, kar številne Japonce vrže povsem iz tira, zlasti če so takšnega obnašanja deležni vsak dan. V takšnih primerih, ko ni niti podlage za izdajo interdikta, je žrtvam na voljo prefekturni Center za eliminacijo organiziranega kriminala. Ta žrtvam ne pomaga (organizira pa dolgočasne seminarje za sedanje in prihodnje žrtve, ki so namenjeni predvsem večjim podjetjem, kot so banke, zavarovalnice, pachinko igralnice, itd.), temveč jih le napoti na posebne, specializirane proti-mafijske odvetnike, katerih storitev krije proračun. V nasprotju s Slovenijo, kjer so odvetniki (pogosto upravičeno) na slabem glasu, pa japonski odvetniki počnejo marsikaj dobrega: borijo se za človekove pravice in pravice manjšin, nasprotujejo spremembi pacifistične ustave ter se celo pogajajo z gangsterji. Popularni naziv za nekazniva vmešavanja yakuz v civilno sfero je okrajšava minboo, od tod izraz minboo odvetniki, ki imajo za takšno specializacijo tudi posebno licenco japonske Odvetniške zbornice. Samo po sebi se razume, da posebnega navala v vrste minboo odvetnikov ni, saj gre za najbolj stresno početje v odvetniškem poklicu nasploh, ki zahteva človeka z jeklenimi živci in neskončnim potrpljenjem.
Nishimura-sensei, ki sem ga intervjuiral, je edini takšen odvetnik v Kyotu. Postregel je s številnimi zanimivimi primeri iz svoje prakse. Pred dvajsetimi leti, ko se je zastopanje v minboo primerih šele uveljavljalo, je bila priljubljena, a malce nevarna taktika odvetnikov, da so v pogajanjih yakuze tako sprovocirali, da so jim slednji začeli groziti ali jih celo fizično napadli, kar je bila zadostna podlaga za kazenski pregon. Odvetniki so tako morali računati z bolniškim dopustom kot neizogibnim delom svoje prakse. Vendar so se yakuze od teh divjih let do danes že veliko naučile in imajo sedaj že svoje specializirane odvetnike, ki poskušajo minboo nasprotnike sesuti z raznimi pravnimi triki, finesami in enciklopedičnim znanjem. Yakuze namreč svoje sodelavce na vseh področjih odlično plačujejo, zato v svoje vrste zlahka pritegnejo tudi najbolj talentirane pravnike brez etičnih zadržkov (pa tudi politike, bančnike, poslovneže, državne uradnike in gradbene inženirje). Moram reči, da sem bil nad takšnim opisom dogodkov rahlo razočaran, saj sem pričakoval, kako se junaški gverilski odvetniki z vsemi sredstvi, če je treba tudi s sabljo katana, zoperstavijo nasilnim tetoviranim zlikovcem, ne pa, da imajo odvetniki žrtev in yakuz mediacijska srečanja. Vendar Japonska je pač urejena uradniška država, kjer se tudi hudi konflikti razrešujejo na civilizirane nenasilne načine. Izkušen in uveljavljen minbooodvetnik pa kljub temu v večini primerov zmaga, ne da privolil v kakšen gnili kompromis, saj je yakuzam jasno, da stranka, ki se obrne na takšnega odvetnika, misli resno in ne bo zlahka popustila, zato raje poiščejo druge, manj trmaste tarče. Minboo odvetniki se tudi trudijo povezati žrtve istega nadlegovanja (npr. najemnike v isti stavbi, ki jih yakuze psihično nasilno skušajo deložirati), kajti le v slogi je moč, in zanje izvajajo posebne treninge, kako naj se odzivajo na zahteve yakuz in obnašajo v stiku z njimi. To me je navdušilo, saj gre za sodobno interpretacijo filma Sedem samurajev, kjer vrhunski bojevniki izurijo množico plašnih vaščanov, da se postavijo po robu nomadskim razbojnikom. Kadar imajo morebitne žrtve opravka z yakuzami, morajo biti vljudne, vendar obenem izjemno samozavestne in oborožene z ustreznim pravnim znanjem (npr. katera ravnanja yakuz so le nesramna, vendar še sprejemljiva, in katera so že kazniva) ter tako yakuzam jasno sporočiti, da nimajo pri njih kaj iskati. Za Japonce, ki so večinoma sramežljivi in ustrežljivi, je takšno obnašanje pogosto misija nemogoče.
V primerih, ki so očitno kaznivi in malo manj komični, minboo odvetnik ne more posredovati in ukrepanje prevzameta policija in tožilstvo. Problem je v tem, da policisti in yakuze pogosto podobno razmišljajo, skupne točke pa imajo tudi v političnih in ideoloških prepričanjih. Yakuze še zdaj radi trdijo, da le opravljajo delo policije ponoči in disciplinirajo kriminalce, kar je nekoliko bolj zahtevno od discipliniranja običajnih državljanov, zato je kdaj pa kdaj treba rezati prste in lomiti rebra. V starih dobrih časih, po katerih dandanes zaposleni v pravosodju samo še vzdihujejo, so se yakuze celo tako poistovetili z varuhi reda, da so policistom in državnim tožilcem na ulici salutirali. Policisti in yakuze so oboji veliki domoljubi, zato se yakuze pogosto skrivajo za skupinami skrajnih desničarjev. Ti so na Japonskem jasno prepoznavni po posebnih oklepnih kombijih, okrašenih z imperialnimi zastavami in opremljenih z ogromnimi zvočniki, iz katerih z jakostjo metalskih koncertov hrumijo fašistične parole in popularne popevke iz japonsko-kitajske vojne (ki so bile očitno namenjene civilnemu prebivalstvu in so ironično precej spevne in melodične, podobno kot Lili Marlene). Skrajni desničarji / yakuze organizirajo lastne shode, še raje pa vpadajo na shode skrajnih levičarjev, kjer iz varnega zavetja oklepnih kombijev zmerjajo in smešijo ideološke nasprotnike. Ko sem bil sam priča takšnim dogodkom, je tokijska metropolitanska policija briljantno učinkovito poskrbela, da nikjer ni prišlo do bližnjega srečanja yakuz in levičarjev, sicer bi verjetno sledil kraljevski pretep. Z dvema naključnima mimoidočima tujcema, ki že dolgo časa živita na Japonskem, Bosancem Sulejmanom in večnim ameriškim hipijem Harryjem smo se pritožili prvemu policistu, da nam yakuze s svojim zvočnim onesnaževanjem okolja preprečujejo normalen pogovor na terasi tokijske kavarne petdeset metrov stran, saj je iz zvočnikov tako hrumelo fašistično hujskanje, da se sogovornika sploh ni slišalo. Policist nas je prijazno in vljudno kot neuke tujce podučil, da tudi za desničarje velja svoboda govora in da, če lahko levičarji povedo svoje, lahko yakuze prav tako. Čeprav mi gresta na živce obe politični skrajnosti, pa moram pripomniti, da japonski levičarji svoja stališča izražajo vsaj manj hrupno. Vendar japonski pravosodni organi že tradicionalno zganjajo paniko pred komunisti in socialisti (zaradi bližine LR Kitajske in Severne Koreje je tudi to mogoče do neke mere razumeti), čeprav so domače komunistične teroristične skupine v vsej svoji zgodovini umorile manj ljudi, kot jih yakuze v enem letu.
Na srečo je japonsko državno tožilstvo manj naklonjeno yakuzam in njihovi svobodi govora kot možje v modrem. Obisk na tem organu, od katerega bi se lahko v Sloveniji učili še desetletja, je bil kar zanimiv. Okrožno državno tožilstvo četrti Sakai v Osaki mi je predstavil njegov predsednik Tachi-sensei. Gospod Tachi, čigar hči je pred kratkim prav tako opravila izpit za državno tožilko in nadaljuje družinsko tradicijo, s svojim posebnim oddelkom neusmiljeno preganja japonske gospodarske kriminalce in skorumpirane državne uradnike. Uspešno je obtožil številne visoke uradnike, direktorje gradbenih podjetij, mestne svetnike, dva župana, guvernerja prefekture in celo državnega tožilca (kar je bil edini znan primer korupcije v japonskem državnem tožilstvu po koncu II. svetovne vojne). Njegov najbolj razvpit uspeh je obtožba guvernerja prefekture9 Wakayama, znane predvsem kot elitne obmorske letoviške regije. Uspeh japonskega tožilstva znaša 99,9%, saj so obtožbe tako brezhibno izpeljane in podprte z dokazi, da jih sodišče lahko le potrdi. Vloga odvetnikov je v nasprotju z ameriškim sistemom skoraj povsem brezupna, so kvečjemu garanti postopka. Glavni razlog za tolikšno uspešnost tožilcev je na prvem mestu v zares spoštovanja vredni marljivosti, na drugem mestu pa v tem, da konfucijanska pravna kultura (kamor poleg Japonske sodita še L.R. Kitajska in Koreja) največji poudarek namenja priznanju. Na lastne oči sem videl, kako so bili ob devetih zvečer še skoraj vsi zaposleni na delovnem mestu. Ko je gospod Tachi med pozno večerjo odgovoril na vsa moja vprašanja v intervjuju, je bila ura pol enajstih, odpravil pa se je nazaj v službo (!), saj je »moral postoriti še nekaj manjših zadev«. Poleg službe mora biti japonski državni tožilec v stalni pripravljenosti 24 ur dnevno, če je potrebna kakšna urgentna preiskava.10 Ob tem se mi zdi naravnost smešno, kako lahko se Slovenci pojmujemo za delaven narod. Omembe vreden je tudi podatek, da številni japonski tožilci trenirajo borilne veščine (gospod Tachi je mojster samurajskega mečevanja kendo), k čemer se jih celo neformalno spodbuja. Kar se tiče priznanja, le-to velja za začetek kesanja, namen kazni pa je rehabilitacija storilca, pri čemer pa Japonci stoično ugotavljajo, da so nekateri kriminalci pač nepoboljšljivi, zato za skrajne primere ohranjajo smrtno kazen. Takšno kaznovalno vzdušje s pridom izkoriščajo yakuze, ki poznajo celo institut lažnega priznanja podrejenega za dejanje, ki ga je storil nadrejeni (jap. migawari). Zahodno načelo, da priznanje ne odveže sodišča, da izvede tudi druge dokaze, je na Japonskem zrcalno obratno – tudi še tako neizpodbitni dokazi zahtevajo priznanje. Če ga storilec ne poda, bo kazen le še višja, kar je seveda zadostna motivacija v večini primerov. Le skrajni levičarji in pripadniki odpadniške kriminalne skupine Kodo-kai iz Nagoye11 molčijo. Na prebrisan način so yakuzam na rep stopila tudi japonska sodišča, ki so našla praktično podlago za kaznovanje gangsterjev v členu, ki določa prepoved nošenja strelnega orožja. To je dovoljeno samo tradicionalnim lovcem, vojski in posebnim oddelkom policije, za navadne državljane pa je strogo prepovedano. Sodišča so ves čas zviševala kazni za kršitev te prepovedi tako, da sedaj povprečna kazen zapora za posest pištole znaša pet let (odvisno od olajševalnih in obteževalnih okoliščin, pri čemer je jasno, med katere se uvršča članstvo v kriminalni tolpi). Vrhovno sodišče je glede pritožbe, ki jo je podal voditelj organizacije Yamaguchi-gumi Tsukasa Shinobu, odločilo s precedensom, da tudi oseba, ki dovoli svojim telesnim stražarjem, da nezakonito nosijo strelno orožje, sodeluje pri tem kaznivem dejanju. Žal je v času pisanja tega prispevka Tsukasa ravnokar prestal šestletno zaporno kazen in se vrnil na položaj najmočnejšega kriminalca v Vzhodni Aziji. Yakuze so pač nepogrešljiv del sodobne japonske kulture, zato vse kaže, da bodo vztrajali in poslovali še kar nekaj časa. Upajmo le, da se ne bodo krepili in postali poleg toyot, hond in nintendov še en uspešen izvozni izdelek Dežele Vzhajajočega sonca. S subtilnimi metodami, ki so jih razvili v tako neprijaznem okolju, bi brez težav zavladale kakšni manj razviti evropski državi.
“ Uspeh japonskega tožilstva znaša 99,9%, saj so obtožbe tako brezhibno izpeljane in podprte z dokazi, da jih sodišče lahko le potrdi. ”
“ Policist nas je prijazno in vljudno kot neuke tujce podučil, da tudi za desničarje velja svoboda govora in da, če lahko levičarji povedo svoje, lahko yakuze prav tako. ”
Namesto zaključka sledi analogija iz sveta žuželk. Japonski orjaški sršen (Vespa mandarinia japonica) je posebej velika in napadalna podvrsta azijskega orjaškega sršena, ki je eno najbolj neprijetnih živih bitij nasploh. Miniaturni bojni helikopter, ki v dolžino meri pet, čez krila pa sedem centimetrov, je strah in trepet vseh žužkov, celo precej večje bogomolke, ki jo za šalo obglavi. Razen mraza, vročine in pesticidov nima naravnega sovražnika, kar pa tudi ni presenetljivo glede na dejstvo, da je statistično gledano najbolj morilski plenilec v celotnem živalskem kraljestvu. Da prehrani svoje požrešne ličinke, pobija vse, kar leze in gre in je šibkejše od njega. Kadar orjaški sršen piči, v svojo žrtev vbrizga jedek strup. Če doživi takšno bližnje srečanje človek, najprej občuti podobno bolečino, kakor da bi si v kožo s kladivom zabil razbeljen žebelj, nato pa okoli pika nastane pekoča razjeda, ki se celi tako počasi kot opekline. Samo na Japonskem vsako leto zaradi sršenjih pikov umre v povprečju 40 ljudi, kar je več, kot jih umre zaradi napadov vseh ostalih živali skupaj.
Najljubša in najbolj nemočna žrtev orjaškega sršena je čebela. En sam sršen v napadu na čebelji roj pobije 40 čebel v minuti. Trop 30 sršenov v treh urah izvede pokol 30.000-glave čebelje družine. Ker so sršeni petkrat večji, čebelja žela ne morejo prodreti skozi njihov hitinov oklep. Druga za drugo gredo evropske in kitajske čebele v pogumno, vendar jalovo smrt. Toda eni in edini podvrsti čebele je uspelo razviti učinkovit, že kar genialen način obrambe: sršena zvabijo v gnezdo, nato pa se iz zasede usuje nanj več sto čebel, ki ga popolnoma prekrijejo, da se ne more niti premakniti. Z usklajenim premikanjem kril nato povzročijo vibracije, ki zvišajo temperaturo znotraj roja na 48 stopinj Celzija. Ker sršen lahko prenese samo temperature do 45 stopinj, se znotraj čebeljega klobčiča počasi skuha in pogine. V naravi se namreč vse vrača in vse plača. Čeprav v začetnem napadu iz zasede nekaj čebel vseeno podleže sršenovi obrambi, smiselno žrtvovanje in nadaljnje brezhibno usklajeno delovanje kolektiva obvaruje celo čebeljo družino pred uničenjem. Edina žuželka, ki lahko premaga japonskega orjaškega sršena, je torej petkrat manjša pridna čebela, ki je iznašla zapleten postopek, kako se najbolj morilski stvor evolucije živ skuha. To je seveda japonska čebela (Apis ceratica japonica).
Opombe: