Sprašuje Bogdan Petrovčič. 

Sloves je lahko zagoneten. Velikokrat mislimo, da poznamo neko stvar ali osebo samo zato, ker o njej velja neko splošno prepričanje, toda konkretna izkušnja pogosto pokaže drugo plat zgodbe. Tudi sam sem kot marsikdo veliko slišal o zahtevnosti vprašanj, pri izpitu iz rimskega prava, ko pa sem se nedavno znašel v vlogi izpraševalca pred profesorjem dr. Janezom Kranjcem, sem ugotovil, da je včasih težje zastavljati vprašanja, kot nanje odgovarjati.

Hvala. Predvsem me spravlja v zadrego, saj veste kako pravi latinski pregovor »Ars longa, vita brevis«.1 Tako človek predvsem opazi, česa vsega ne ve. Po drugi strani pa gre za veliko dolžnost, človek se zave, da je le eden iz med mnogih. Nagrado bi si zaslužil marsikdo, dobi pa jo samo eden, kar je seveda žalostno. Zato si zasluži pohvalo predvsem tisti, ki nekoga predlaga za nagrado. To je velika kolegialnost, ki je žal redka.

Nagrado ste prejeli ob strani mnogih znanstvenikov iz pretežno naravoslovnih področji.

Kar je razveseljivo, očitno se upošteva obstoj še nečesa drugega kot zgolj naravoslovja. Seveda je naravoslovje silno pomembno za materialno preživetje, vendar pa človek ne živi samo od kruha. Zaradi tega pa sta humanizem in družboslovje, pri čemer štejem, da pravo ne sodi v družboslovje, pač pa v humanizem, saj je pravna metoda drugačna od običajnih družboslovnih metod, in tudi zaradi splošnih pravnih načel, ki so del humanistične tradicije in humanistične kulture, tudi upoštevana pri 1 »Umetnost je dolga, življenje kratko.« podeljevanju Zoisovih nagrad.

Se Vam zdi, da se v sodobni eri, s širokopasovnim pretokom informacij, posega v sam pomen znanosti oziroma v sam pomen znanja?

Nesporno. Menim da je problem dvojen, obilje informacij zmanjšuje čas za razmislek. Obilje informacij, ki so nepreverjene, pa tudi zmanjšuje smiselnost razmisleka o takih informacij, včasih sem osupljen nad določeno informacijo, ki me zaposli emocionalno in racionalno, nato pa se izkaže, da vse skupaj ni nič. Dal bom zelo zanimiv primer, ki ni moj, pač pa so si ga izmislili drugi: založništvo in prosto internetno objavljanje. Založništvo je lahko slabo ali dobro, vendar opravlja določen izbor. Če ni izbora na ravni založnika, ga mora opraviti sam bralec. In preden bom naredil tisto selekcijo, ki bi jo sicer namesto mene naredi nekdo drug, bom porabil ogromno časa in morda izgubil že precej volje, predvsem pa si poslabšal oči, ko bom skušal s spleta odbrati tisto, kar je kakovostno in zanimivo. Struktura in zanesljivost informacij, je pomembnejša od količine.

Pri novinarjih pogosto beremo: »Iz zanesljivega vira smo izvedeli«. Kaj je zanesljivo, vidimo po tem, kakšna je v resnici informacija. Žal se pogosto izkaže, da je nezanesljiva, predvsem pa bombastična, napihnjena in praviloma pristranska.

Pa bi se s podobnim selekcioniranjem strinjali tudi na ravni univerze oziroma fakultete, namreč s tem, kar se je pred leti na Pravni fakulteti že izvajalo, torej z opravljanjem nekakšnega sprejemnega izpita pred pristopom k pravnemu izobraževanju?

Sprejemni izpit je takrat dobro deloval. Sam sem zagovornik sprejemnega izpita. Predvsem zaradi tega, ker mladim ljudem daje možnost vpogleda v naravo študija. Maturant se odloča za nekatere študije na temelju nadarjenosti, na primer za matematiko, medicino, jezikoslovje in druga naravoslovna ali umetniška področja. Pri pravu je težko vnaprej govoriti o posebnem talentu, saj je bistven del dobrega pravnika življenjska izkušnja, ki se pridobi postopno. Vrh tega maturant, ki se vpisuje na pravno fakulteto, nima nobene predstave o tem, kaj sploh je pravo. Dober sprejemni izpit je zato tisti, ki nudi vpogled v pravno razmišljanje in v normativni svet. Tako je bil zastavljen nekdanji sprejemni izpit na naši fakulteti. Bil je uspešen in korelacija med rezultati sprejemnega izpita in kasnejšega študija je bila zelo velika. Žal nam je Zakon o visokem šolstvu to možnost vzel. Upati je, da se bo v tej točki spremenil in fakultetam znova dal možnost uvedbe sprejemnih izpitov.

Kaj pa je pravzaprav Vas privabilo k pravu na začetku Vaše pravne poti?

Mene sta na pravo zanesla naključje in nasvet mojega pokojnega očeta. Ko sem mu dejal, da ne vem, kaj bi šel študirat, mi je dejal: “Pojdi na pravo. Pravni študij ti bo dal širok vpogled v življenje. Če ti to ne bo zadoščalo, se boš potem odločil še za kaj drugega.« Mislim, da je bil ta nasvet zelo dober. Pravo je v resnici veda o življenju določene družbe, o zakonitostih, ki veljajo v njej, in pravilih vedenja in ravnanja, ki naj v njej zagotovijo mirno sožitje. Vrh tega je pravo kultura medčloveških odnosov. V njem je veliko miselne elegance, bogastva in tradicije. Zato ne obžalujem, da sem postal pravnik.

S kakšnimi ambicijami študentov se soočate pri svojem delu?

Mislim, da so si študentje, tako kot ljudje nasploh različni. Imate ljudi, ki te vedno znova navdušujejo, ne samo s svojim talentom, ampak tudi s svojo predanostjo in ustvarjalnostjo. Po drugi strani pa obstaja masa ljudi, ki bi lahko polnila klopi na kateri koli fakulteti. Ne pretirava ne z delom, ne z ambicijo. Več kot to, da želi brez prevelikih naporov opraviti obveznosti in dobiti dobro službo, ne pokaže. Nekateri študenti so se z vpisom na pravno fakulteto odločili napak. To ne pomeni, da sploh niso nadarjeni. So, vendar ne za pravo, ali pa nimajo dovolj vztrajnosti, da bi prodrli v svet prava in začeli razmišljati kot pravniki. Sprejemni izpit ne more narediti popolne izbire, lahko pa pomaga tistim, ki niso za pravni študij oziroma zanj nimajo daru. Sprejemni izpit jim omogoči, da to pravočasno opazijo in se nad tem zamislijo, namesto, da se vpišejo in izgubijo leto ali dve.

Po rimskem pravu so se magistratske funkcije sprva opravljale neodplačno, honorarno. Danes pa ima ta beseda popolnoma drugačen pomen. Je pravilno, da drugače dojemamo te besede?

Beseda honorar prihaja iz besede »honor oziroma honos«, kar pomeni čast. Častno opravljanje funkcije je pomenilo, da za opravljeno delo magistrat ni prejel plačila. Tudi pri mandatu se je štelo za nesprejemljivo, da bi prevzemnik za svoje delo zahteval plačilo. Po drugi strani pa je obstajala zaveza mandanta, ki je bil deležen mandatarjeve usluge, da temu nudi neko protivrednost v obliki nagrade. Osebno menim, da ne gre za nič slabega, če so javne funkcije plačane. Slabo je, če je denar edini motiv. V takem primeru se bo hitro zgodilo, da bo funkcionar bolj naklonjen tistemu, od katerega bo kaj dobil oziroma bo dobil več, kot pa svojemu delu in poslanstvu.

Vendar pa se pravniki pogosto ponašamo z visoko percepcijo časti.

Mislite domišljavosti?

Tako je. Za Vas bi lahko rekli, da ste svetovni predavatelj, ste pa izjemno skromni oziroma vsaj dajete tak vtis. Kako to?

Gotovo nisem svetovni predavatelj. To gotovo ni res. Glede lastne hvale in cene imamo različna izhodišča. Slovenski pregovor pravi »Lastna hvala, cena mala«, veliki Goethe pa nasprotno meni »Nur die Lumpen sind bescheiden“2. On gotovo ni bil skromen človek, saj se je zavedal, kaj vse zna. Po drugi strani pa bi verjetno težko rekli, da je bil domišljav, saj je bila njegova samozavest le odraz genialnosti in trdega dela. Seveda pa sta skromnost in domišljavost v prvi vrsti stvar značaja. Domišljavost spodbuja predvsem nevednost - »Quo stultior, eo superbior«3. Če človek pogleda, česa vsega ne ve, se lahko hitro strezni in otrese vsakega občutka samozadovoljstva. Tega, česar ne ve, je vedno bistveno več od tistega, kar ve. Spomnim se primera. Kot otrok sem hodil na počitnice na vas, od koder sem doma. Nek mlad gozdni inženir je ob neki priliki ljudem razlagal vse mogoče. Na svoje znanje je bil vidno ponosen. Nek starejši možakar, ki je bil navzoč, ga je nekaj časa poslušal, nato pa je dejal: »Kaj vse veste. Skoraj toliko, kot sem jaz že pozabil.« Nisem prepričan, da je inženir razumel poanto.

V knjigi Prava pot prava ste navedli rek »Nemo iurista, nisi idealista«4. Kako lahko ljudje v današnji potrošniški družbi, ki je vendarle bolj kot ne usmerjena v materialno sfero, ostanejo idealisti?

Mislim, da ostane idealist tisti, ki vidi in ceni še kaj drugega kot samo materialno. Vzemimo primer. Današnja družba v veliki meri prisega na prijateljstvo. Kako si lahko prijatelj, če nisi idealist, če ne zaupaš in se ne trudiš biti vreden zaupanja? Če boš gledal samo na materialno, boš težko resničen prijatelj. Prisega tudi na druge stvari, ki nujno zahtevajo nematerialno. Zaradi tega mislim, da ne gre za naivno vprašanje, ampak za površen odgovor. Sodobna potrošniška družba meri in dojema samo količino. In ker meri in dojema le količino, ni srečna. Nesrečna je nujno zato, ker nikoli ne moreš imeti vsega. Tudi če imaš veliko, se navadno bojiš, da boš vse to izgubil. Vrh tega si nesrečen, ker ne moreš imeti še več. Nesreča je zato na nek način konstanta porabniške družbe in samo idealizem ter altruizem jo lahko rešita iz te nesreče. S tem ko se zavemo, da so okrog nas še drugi ljudje, ko gledamo tiste, ki imajo manj, pa so zadovoljni, lahko opazimo, da pot do sreče ni v količini, temveč v kakovosti. Kdor gleda okrog sebe, opazi, da je veliko pametnih in prijaznih ljudi, ki razmišljajo in delujejo pozitivno. Z njimi je treba iskati stik in izmenjevati mnenja. Če npr. pridemo v nek urad prijazni, sproščeni in se znamo pošaliti, bomo navadno naleteli na pozitiven odziv, in ljudje se bodo potrudili, da nam ustrežejo. Jasno pa je, da moramo začeti pri sebi. Pa ne s tem, da se pritožujemo in smo nezadovoljni, temveč s tem, da skušamo biti veseli in smo svoje veselje pripravljeni deliti z drugimi. Spreminjanje sveta se začne pri spreminjanju samega sebe.

“ Na splošno mislim, da v današnjem času ni prijetno biti mlad, pa čeprav je to najbolj paradoksalna trditev, ki jo človek lahko postavi. ”

Trenutno so izjemno slabi pogoji za zaposlovanje pravnikov, mnogo slabši kot včasih. Kako pa naj diplomanti oziroma študentje ostanemo optimisti?

Na splošno mislim, da v današnjem času ni prijetno biti mlad, pa čeprav je to najbolj paradoksalna trditev, ki jo človek lahko postavi. Zakaj? Ker so zaposlitvene možnosti v resnici slabe. Slabe so tudi okoljske prognoze, ki so za preživetje najbolj pomembne. Isto velja za napovedi razvoja družbe, ki niso nič boljše. Nič ni tistega, kar bi zbujalo zaupanje v prihodnost. Po drugi strani pa je mladost tista, ki vzbuja zaupanje v prihodnost. Ne pozabimo Prešernovih besed v pesmi Slovo od mladosti: »povsod vesele lučice prižiga«. V še taki temi se mlademu človeku sveti upanje. Osebno menim, da delajo mladi ljudje danes temeljno napako: prehitro postanejo porabniki, premalo se vdajajo iluzijam, takim ali drugačnim, predvsem pa upanju, da lahko prav oni kaj spremenijo na bolje. Če se jaz spomnim svojih študentskih let. V resnici smo verjeli, da bomo spremenili svet. Pa ga nismo, seveda ne. Še dobro, da ga nismo. Saj tudi nismo imeli dovolj jasnih predstav, kako bi ga mogli spremeniti, ampak verjeli smo v nemogoče. Mislim, da si, ko začneš verjeti v nemogoče, že na poti, da boš postal idealist in srečen človek.

Kakšen vpliv na to pa se Vam zdi, da ima javno mnenje? Smo ljudje preveč kritični, propagiramo zgolj pesimizem?

Temeljna napaka, ki jo delamo, je v tem, da ne razmišljamo dovolj, in da premalo upoštevamo dejstva. Če bi upoštevali dejstva, bi videli, da živimo v (materialnem pogledu) zelo srečnem času, da nam nič ne manjka, da imamo vsega na pretek in da nam materialno ni slabo. Če ob tem ne znamo biti zadovoljni, je to naša napaka. Zdi se, da v večini primerov bolj nergamo, kot pa da bi se pritoževali utemeljeno. Nerganje pa je značilno za porabnika. K temu ga navaja velika industrija. S tem v njem vzpodbuja željo po večjem trošenju, kar je dolgoročno kajpak narobe, kratkoročno pa prinaša veliki industriji ogromne dobičke. Če bi gledali dejstva takšna, kot so, bi videli, da ni objektivnih razlogov za pesimizem. Seveda pa to ne pomeni, da je vse v redu. Ko gre za zaposlitev, bi morali razmišljati bolj socialno. Zavedati bi se morali zgrešenosti misli, da imam pravico bogateti, ko ob meni nekdo ni plačan ali ni plačan pošteno. To, da zaposliš mladega človeka s pogodbo za eno leto, ni korektno, kajti mladi nimajo materialno zagotovljene prihodnosti. Žal je velik del problema v miselnosti, čeprav se prizadeti radi izgovarjajo na gospodarska gibanja in kazalce.

Drug problem je v okolju. Trdim namreč, da bo dalo okolje najhujši odgovor na naše upravljanje planeta in to zelo hitro. Številne naravne katastrofe kažejo na to, da se je to že začelo. Ob tem bi se morali zavedati, da so problemi sicer globalni, da pa bi moral vsak doprinesti svoj delež k njihovemu reševanju. Te zavesti žal ni. Samo poglejte okrog sebe, npr. koliko plastičnih steklenic in kozarcev na dan vržemo proč samo na Pravni fakulteti. Da ne govorimo o tem, da za to ni nobene potrebe, saj je bila v večini teh steklenicah voda, pri čemer je voda iz pipe boljša in cenejša. Reklama in stereotipi, ki nam jih vceplja velika industrija, očitno obvladujejo tudi bodoče pravnike, kar je seveda zelo žalostno.

To kar navajate, v bistvu lahko počne vsak posameznik.

“ Ne gre za dolžnost spreminjanja sveta. Pravnik ima dolžnost uresničevati ideal pravičnosti v okviru svojega dela. ”

Tako je. Ne samo lahko, marveč bi moral početi, vedno in povsod.

Ampak, ali ima pravnik posebno dolžnost spreminjanja sveta?

Ne gre za dolžnost spreminjanja sveta. Pravnik ima dolžnost uresničevati ideal pravičnosti v okviru svojega dela. Vedno kadar je pred odločitvijo, ki je vrednostna - in pri pravnem delu večinoma gre za take odločitve - ima možnost odločiti se prav ali pa narobe, oziroma odločiti se v smeri uresničitve pravičnosti ali pa v nasprotni smeri, kar se žal tudi dogaja.

Profesorje zavezuje Etični kodeks Univerze v Ljubljani, naši diplomanti pa se kmalu seznanijo z različnimi poklicnimi kodeksi. Je obstoj takih kodeksov pomemben?

Različni etični kodeksi oziroma deontološki kodeksi so postali v zadnjem času moda, zakaj? Zaradi tega, ker je družba postala tako kompleksna in ker so vplivi tako močni, da samo s pravnimi normami ne obvladujemo več vedenja posameznika. Če vzamete velikanske multinacionalne korporacije: tam je toliko interesov in toliko denarja, da se lahko vse skupaj sprevrže v popolno volčjo družbo, če ni prepričanja o nujnosti etičnega ravnanja. Seveda pa je naivno verjeti, da bi lahko etični kodeks sam po sebi kaj spremenil. Lahko je zgolj neka vrstno specifična usmeritev za posamezno področje, kajti etika je v človeku in ne v kodeksu.

Pa vendar se fakulteti verjetno ne sme naprtiti dolžnosti, da človeka tudi moralno izpopolni?

Zakaj ne? Lahko opozarja in menim da mora opozarjati na moralne dileme. Sicer pa vemo, kdo vzgaja. Vzgajala naj bi družina in predvsem bi se moral človek vzgajati sam, ob branju najrazličnejše literature. Kakšna pa je fakulteta, če ne opozarja tudi na vrednostne dimenzije pravnih problemov? Že, če vzamemo dilemo o smrtni kazni, kaj pa je to drugega kot etična dilema, pravna dilema lahko šele postane, pred tem pa je to samo etična dilema.

 

Se v prostem času pogosto zatekate k kulturi, morda različnim leposlovnim besedilom? Pred nekaj leti ste bili tudi gost na kulturnem večeru na Pravni fakulteti.

Rad imam kulturo in menim, da je to bistven ter lepši del človeškega življenja. Še vedno sodelujem v pevskem zboru, rad poslušam glasbo, rad mizarim ter opravljam druga fizična dela. Fizično delo človeka dopolnjuje, ker v njem vidiš rezultate takoj. Vidiš, ali je koncept zrel, ko ga materializiraš, medtem ko pri umskem delu tega ne vidiš in te potem lahko povozi praksa.

Na fakulteti poučujete tudi nemško pravno terminologijo. Kaj Vam jezik predstavlja?

Jezik je, če ga pogledamo nekoliko globlje, odraz določenega duha in miselnosti. Obstajajo zelo zanimive razprave o jeziku, ki ni le način komuniciranja temveč veliko več. Poglejte, če vzamemo poimenovanje istega predmeta, recimo drevesa, pri jezikih, ki so si med seboj oddaljeni komaj nekaj deset ali pa sto kilometrov, pa že vidimo, kako popolnoma različno dojemanje je bilo tega pojava. Če vzamete nemški »Baum«, ki kar odmeva, do nežnega italijanskega »albero« recimo, ali pa francoskega »arbre«, latinskega »arbor«, angleškega »tree«, do grškega »dendron«, ki kaže na trde liste, skorjo, ki kljubuje močnemu soncu …

Vidi se, da so imeli pred očmi različna drevesa in da so hoteli izraziti več kot pa samo poimenovati stvar. Pri jeziku gre torej za veliko več kot za poimenovanje objektov, kar je rekel že Charles Nodier, urednik »Télégraphe Officiel«, ki je v času francoskih Ilirskih provinc živel v Ljubljani: »Jezik je narod sam in še več; pečat je, ki ga je Bog pritisnil rodu, da ga je potegnil iz živalske vrste in povzdignil skoraj do samega sebe.« Ta prispodoba se mi zdi zelo lepa.

Pa se Vam zdi, da jezik med mladimi zamira? Ali ni morda naravno, da prevzema neko novo formo in odstopa od prejšnje?

Poglejte, rad bi vas na nekaj opozoril. Če boste sami opazovali boste videli, da je jezik tak kot človeška koža. Je tisto kar najprej opaziš in kjer se najprej pokažejo različne bolezni. Zdravniki pravijo, da se vsaka bolezen odraža tudi na koži, in tako je tudi z jezikom. Če pogledate jezike totalitarnih družb, vidite, da so razvile popolnoma svoj način izražanja: kar mrgoli bojevitih izrazov, izrazov politične delitve in boja proti nasprotnikom. Jurčič in Kersnik v Rokovnjačih navajata Prešernov verz »Tat, rokomavh govori jezik drugemu neumeten«. Vsaka družba ima svoj način izražanja in nelogično bi bilo, če se porabniška miselnost ne bi odražala tudi v jeziku. In že, če pogledate, kakšni so proizvodi za porabniško družbo: slabo narejeni, nekakovostni, takšni da jih je lepo gledati, da jih lahko hitro kupiš in potem pa tudi hitro zavržeš. Tako je tudi z jezikom, površno, nenatančno se izražamo, radi se kitimo s tujim, po možnosti, kadar ne razumemo. To je odraz miselnosti in mladi ljudje žal nasedejo tej miselnosti. Kar se mi zdi najhujše pa je, da nimajo nobene ljubezni do jezika. Če bi se zavedali identitetnega pomena jezika, potem bi se do njega čisto drugače obnašali. Večkrat rečem študentom, da naj ljubijo slovenščino, kajti oni so zanjo odgovorni, brez slovenskih izobražencev slovenščine ne bo več. Dobili bomo mešanico ne vem kakšnih izrazov, na tem prostoru, ki je sicer uspel obdržati jezik v prejšnjih stoletjih. In ko pogledamo nastanek pravne terminologije, kako so pravniki v drugi polovici 19. stoletja sodelovali pri oblikovanju pravnih terminov, kako so šteli to za svojo dolžnost in za svoj privilegij, vidimo, kam smo padli. Kako smo pravzaprav popolnoma brezbrižni do vseh neumnosti, ki se pojavljajo v jeziku, nesmiselnih tujk, popačenk, fonetičnih zapisov tujih imen, nerazumljive in nelogične slovnice itd. Slovenci smo vedno znali dovolj tujih jezikov, da nam imen ni bilo treba pisati fonetično. Zdaj se je to pojavilo kot neke vrste kuga, ki poneumlja in je še en izraz porabniške poneumljenosti in neodgovornosti.

Je torej tukaj prostor za neko kreativnost v pravu? Mnogokrat se pravnikom pripisuje, da so pretirano formalni, da so kot nek Akakij Akakijevič iz Gogoljevega plašča. Leži določena ustvarjalnost v izbiranju besed?

“ ... človeka preseneča, je, da so ljudje pripravljeni uživati ob jedi, pripravljeni so uživati v velikem avtomobilu, ki se hitro pelje, uživati v lepi obleki, niso pa pripravljeni uživati ob tem, da se lepo izražajo. ”

Nesporno. Tudi Akakij Akakijevič ni bil tak birokrat. Če berete, kako je užival ob prepisovanju, oziroma kako je bil nesrečen, ko so mu rekli naj napiše odločbo. Tudi v prepisovanju je bila neka ustvarjalnost in on se je zavedal svojega mojstrstva v prepisovanju, ki je bilo njegovo veselje. Glede izbiranja besed, kar človeka preseneča, je, da so ljudje pripravljeni uživati ob jedi, pripravljeni so uživati v velikem avtomobilu, ki se hitro pelje, uživati v lepi obleki, niso pa pripravljeni uživati ob tem, da se lepo izražajo. Saj se radi poslušajo, ampak nič ne pazijo na to, ali so res lepo povedali oziroma napisali tisto, kar so želeli sporočiti. In to je zamujena prilika. Mislim, da gre za vprašanje estetike in elegance izražanja, ki je zelo pomembna. Človek bi se moral vsaj truditi, da tisto kar pove, pove tudi lepo, in biti tega vesel.

Je v času odprtih evropskih trgov dela, znanje tujih jezikov še bolj pomembno?

Po mojem je vedno veljal slovenski pregovor: »Kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš.« In zato je mnenje, da angleščina zadošča, nesmiselna iluzija. Mene je v srce zabolelo dejstvo, da letos nismo mogli organizirati tečaja ruščine kot slovanskega jezika, ker ni bilo dovolj kandidatov. Ali ni to žalostno? Ruščina je veliko okno v svet, ki je zelo pomembno za nas Slovane, kjer lahko izkoristimo našo jezikovno prednost. Na zahodu zna vsak angleško, rusko pa ne. Žal so ljudje vse bolj prepričani, da je dovolj, če znajo angleško. Pred kratkim sem srečal mlad par. Nevesta ni bila iz Slovenije in se je priselila k ženinu Slovencu. Med seboj pa sta se pogovarjala angleško. Sicer naj bi imela namen drug drugega naučiti svoj jezik, ampak vseeno - kakšna revščina. Angleščina, ki sta jo govorila, je bila vrh vsega tako slaba, da si ne morem predstavljati, kako sta si sploh uspela dopovedati, da se imata rada.

Po opravljeni fakulteti se je treba odločati o mnogočem. Kaj je tisto temeljno, kar naj človek pretehta, kaj bi mu svetovali?

Vsakomur, ki ga veseli študij, bi svetoval, naj nadaljuje študij in naj gre v tujino, da se bo nekoliko umestil. Kajti šele potem bo videl, kako dobro je pri nas, in kaj je treba še postoriti. Pri odločanju pa je treba upoštevati dvoje. Eno je, da človek ne sme zamuditi prilike, ki se ponuja, torej Kairosa, tistega mladeniča, ki ima čopek na čelu. Pravijo da, če ga zamudiš, ti ostane samo še »occasio calvata«, torej plešasta prilika, ki je ne moreš več zagrabiti. Drugo pa je, da mora človek preden se odloči, razmisliti, kaj ga v resnici veseli in koliko časa bi se lahko gledal pri nekem delu. To zlasti velja za tista dela, ki so lahko lukrativna, pa morda nekoliko dolgočasna in ustvarjalnega človeka ubijajo. Treba je biti iskren do sebe, nato pa iskati delo, pri čemer je diploma seveda šele začetek poti. Vsak bi se moral zavedati, da ga ne bo nihče prišel iskat na dom in vabit v službo.

Je mogoče izobrazbo, ki jo Pravna fakulteta da, s pridom prenesti tudi na druga delovna področja?

Naši študentje so še vedno dobro in dovolj splošno izobraženi, kar pomeni, da se lahko obrnejo v različne smeri. Profesorji na tujih fakultetah na splošno opažajo, da imajo naši študentje solidno izobrazbo. Pravo spodbuja k abstraktni misli, spodbuja k sistemski misli, v kateri vidimo sistem kot celoto. Posledično je pravna izobrazba tudi dobra izobrazba za različne vodstvene poklice. Ekonomija na primer, ki je pomembna veda, se ukvarja s konkretnimi stvarmi, nima pa tega splošnega pogleda, ki je vendarle za pravo temeljen.

Pogosto je rečeno, da na koncu dneva ni pomembno, kje nekdo pristane, če je le pri opravljanju dela srečen. Kaj pa je za vas sreča?

Če bi znal odgovoriti na to vprašanje. bi bil gotovo najpomembnejši filozof tega stoletja. Sreča je predvsem nekaj osebnega in nesnovnega. Spomnim se karikature v International Herald Tribune pred davnimi leti. Na njej je bil fantek s cuckom, ob njem pa je pisalo: »Kaj je sreč? Sreča je moj cucek.« Sreča je nekaj tako subjektivnega in intimnega, da lahko govorimo le o tem, kaj navadno človeka osrečuje. Osrečuje ga dobro opravljeno delo, uspeh človeka, ki ti je blizu, uspeh naše nogometne reprezentance na primer in še mnogo drugega. Kaj je sreča, je težko odgovoriti, gotovo pa ne gre za trajno stanje, ampak za nekaj zelo trenutnega. »Glück ist so zart wie eine Seifenblase«5 je pela neka tirolska pesem, nekaj kar je silno trenutno, silno krhko. Vrh tega je sreča opoteča - »Fortunae rota volvitur«6 kot pravi srednjeveška študentska pesem.

Kakšne napotke bi za konec zaupali našim študentom?

Mislim, da študentje najmanj radi sprejemajo napotke. Danes je splošno prepričanje, da težimo. Pred kratkim mi je nekdo razložil, kaj pomeni težiti. Težiti pomeni nekomu dopovedovati nekaj, kar ga ne zanima. Ampak kljub vsemu bom tvegal. Svetujem jim lahko predvsem tisto, kar je znano že tisoč let. Da moraš biti zadovoljen s tistim, kar imaš, da gledaš napol poln kozarec kot napol poln in ne kot napol prazen, da si vesel dela, ki ga opravljaš in da nisi vesel samo takrat kadar nimaš dela, in da usmeriš del svoje pozornosti tudi v stvari ki ostanejo. To pa je znanje, to je kultura, to so medčloveški odnosi. Da se zavedaš, da ne boš nikoli imel vsega, da pa imaš lahko veliko s tem, da se ne pehaš za tistim, česar nikoli ne boš mogel imeti. Pa to, da bi uživali v svojem poklicu, kajti jaz mislim, da je največ kar lahko človek doseže, to, da je vesel in srečen v svojem poklicu. Srečen je takrat, kadar uspešno dela, to pa je takrat, ko talent in delavnost združi v isto celoto. Želim tudi, da bi bili ponosni na to, da so pravniki, kajti to je najstarejši izobraženski oziroma intelektualni poklic.

Najlepša hvala.

Bilo mi je v veselje.

1 »Umetnost je dolga, življenje kratko.«

2 »Samo lopovi so skromni.«

3 »Čim bolj je neumen, bolj je domišljav.«

4 »Nisi pravnik, če nisi idealist.«

5 »Sreča je tako nežna kot milni mehurček.«

6 »Kolo sreče se vrti.«