Pogovarjali sta se Veronika Cukrov in Iza Thaler.

1. Kaj je glavna misija oziroma poslanstvo Mirovnega inštituta? Na katere svoje dosežke ste najbolj ponosni?

Naše poslanstvo je spodbujati krititično mišljenje v skladu z načeli, ki se nam zdijo najpomembnejša, med katerimi bi izpostavila predvsem enakost, solidarnost, nediskriminacijo, vključenost posameznikov v politično participacijo, transparentnost in človekove pravice kot temelj sodobne družbe. Ponosni smo na kar veliko dosežkov, saj Mirovni inštitut deluje že dolga leta, letos namreč praznujemo že 25. obletnico, v tem času pa se je zvrstilo ogromno projektov, izdalo ogromno knjig, publikacij ter javnih dogodkov. Ob 25. obletnici smo si kot cilj zadali identifikacijo 25 dosežkov, ki nas najbolje predstavljajo. Iz svojega področja bi izpostavila delo na področju izbrisa kot problem, ki je bil dolga leta zapostavljen v Sloveniji in ga je reševalo zgolj Ustavno sodišče, pa še to z dvema ključnima odločbama, od katerih ena dolgo časa ni bila izvršena, potrebna je bila torej dodatna aktivnost, da je prišlo do izvršitve, skupaj z svetovalno ter statusno pomočjo ljudem, spodbujanjem javne debate, utemeljevanjem, argumentacijo, osveščanjem. Na koncu nam je skupaj z drugimi akterji s tega področja uspelo vsaj do neke mere odpraviti krivice. Glavni mejnik je bila seveda sodba ESČP, pri kateri smo sodelovali tako kot tretja stranka (neke vrste stranski intervenient po našem pravu) ter tudi konkretno s pomočjo italijanskemu odvetniku iz Rima, ki brez lokalnega partnerja in informacij ne bi mogel izpeljati postopka. Opozicija je bila v tem primeru zelo močna, želela je problem samo pomesti pod preprogo.

Izpostavila bi tudi vse delo s področja pravic istospolnih partnerjev oziroma pripadnikov LGBT skupnosti, prva sociološka raziskava je bila izvedena na Mirovnem inštitutu pred desetimi leti, ves čas smo tudi delali pravne analize, sodelovali v postopku pred Ustavnim sodiščom, ki je privedel do prve odločbe na tem področju.

Obstaja pa še veliko tem, ki morda niso tako vidne na pravnem področju, so pa zelo pomembne z vidika enakosti. Prvi smo namreč odpirali teme enakosti spolov, izpostavila bi znotraj tega tudi moške študije, študije očetovstva, žensk v politiki, vprašanja v zvezi z nasiljem, povezanim s spolom. Lahko bi naštevala dolgo časa, saj obstajamo že dolgo časa ter smo izvedli veliko projektov.

2. Konec januarja ste z Mirovnim inštitutom pozvali Vlado RS k ustanovitvi neodvisnega urada za migracije, ki naj bi sodeloval z nevladnimi organizacijami. So vam že kaj odgovorili? Zakaj menite, da je prav to najboljši način spopadanja s problemi? Menite, da Ministrstvo za notranje zadeve samo nima znanj, ki bi lahko pripomogla k reševanju problemov? 

S strani oblasti smo dobili informacijo, da naj bi bil znova ustanovljen urad za integracijo. V preteklosti smo ta urad že imeli, nato pa je bil razpuščen ter naloge prepuščene Ministrstvu za notranje zadeve. Urad je potreben, saj je ta tematika v slovenskem prostoru zelo zanemarjena. V preteklih letih smo imeli nekaj sto prošenj za azil na leto ter nekaj sto migrantov, ki niso prosili za azil ter so bili kasneje vrnjeni, zato je bil položaj obvladljiv tudi brez tovrstnega urada. Oblasti pa so v trenutni begunski krizi prepoznale potrebo po specializiranem uradu, ki bi se ukvarjal z intergacijo ter pomočjo ljudem.

Naš namen po prejetju informacije o ustanovitvi urada je bil, da proaktivno naslovimo organizacijske vidike ter predlagamo, kako bi moral biti ta urad videti glede na pretekle izkušnje. Opozorili smo, da ni najbolj optimalno, če je podrejen MNZ-ju, saj se potem na vse gleda iz pravnega, policijskega, varnostnega vidika, pozablja se pa na socialno, zdravstveno, izobraževalno področje. Zato smo pozvali, naj bo urad ustanovljen kot neodvisno telo, ki bi se usklajevalo z vsemi pristojnimi ministrtvi. Hkrati pa je zelo pomembna vkljčenost civilne družbe, saj uživa v odnosu do migrantov večje zaupanje kot država. Civilna družba je tudi bolj vključena v probleme, je prisotna na terenu, in komunikacija z migranti tako lažje poteka. Uradnega odgovora žal še ni, rečeno nam je bilo, da konsenza na ravni vlade še ni, vseh podatkov pa seveda nimamo.

3. Menite, da bo nekega dne, ko se bodo begunci odločili tožiti države pred ESČP, to sodiče vzpostavilo sistem rigorozne sodne prakse, ki bo prisilila Evropo, da izplača zelo visoke zneske pravičnih zadoščenj?

To se je v preteklosti že zgodilo, begunci so tožili države, ki naj bi jim kršile pravice. Šlo je za ljudi, ki so resnično bežali zaradi strahu za svoje življenje in zgodilo se jim je, da jim nobena država na njihovi poti in kot tudi ne njihova končna destinacija niso ponudile neke elementarne zaščite, ki so jo potrebovali za preživetje. Velikokrat v javnosti zasledim mnenje, da begunci veliko zahtevajo od držav, zato želim poudariti, da to ni res, temveč gre za pričakovanje po osnovni varnosti in oskrbi. Zlasti v tako očitnih situacijah, kot je vojna v Siriji, kjer ljudje res bežijo za svoje življenje, bi morala biti ta elementarna zaščita nudena.

V takih preteklih primerih uspešnih postopkov pred ESČP so države že bile dolžne izplačati odškodnine ter sprejeti druge ukrepe za popravo krivic, denimo podeliti dovoljenje za bivanje ter  preprečiti izgon. Seveda pa se bo to gotovo dogajalo tudi v prihodnje. Ljudje bodo našli pot za vložitev pritožb. the sicer ne bo veliko, v množici beguncev jih namreč malo dobi zadostne informacije, pomoč aktivistov in nevladnih organizacij, ki imajo znanje o izčrpanju pravnih sredstev in drugih pogojih. Zato je stik med civilno družbo in begunci pomemben, ter pa seveda to, da je postopek kot tak nato tudi dejansko izpeljan. Zavedati pa se je treba, da pred ESČP tudi nujni postopki trajajo 3 ali 4 leta. Tudi zato tisti, ki se ukvarjamo s tem področjem, intenzivno opozarjamo države, da bo do teh tožb prišlo ter da naj dodatno pazijo na svoje početje; naj torej spoštujejo mednarodne standarde, ki jih vzpostavlja tudi ESČP.

4. Bodo države sploh upoštevale sodbe ESČP in poravnale svoje obveznosti? Ali pa lahko to zamaje avtoriteto ESČP-ja? 

Menim, da bo končni rezultat nekje vmes. Ne bomo končali ne v skrajnosti, da bi vse države spoštovale vse sodbe, niti ne v drugi, da jih ne bi nobena. Nekatere države bodo imele interes izplačati odškodnine ter popraviti krivice, druge žal ne. Sodišče pa seveda nima trdnih mehanizmov izvršbe, organ za nadzor nad izvršitvami sodb ESČP je Odbor ministrov, ki je politični organ. Tam sedijo predstavniki držav, ki so le do določene mere nepristranski oziroma zadovoljni s tem, kaj so države storile za odpravo ter preprečitev novih kršitev. Včasih gre za preproste primere odškodnin, včasih pa za kompleksne sheme, spremembe zakonodaj, kot je bila denimo odškodninska shema za izbrisane oziroma ta, ki je v pripravi za varčevalce NLB.  Ukrepi, ki jih države predlagajo za odpravo kršitev, so lahko zelo dobrohotni ali pa zelo minimalistični in nikoli ni povsem jasno, kakšen mora biti ukrep, da ga bo Odbor ministrov potrdil kot utreznega. Obstajajo pa seveda tudi drugi mehanizmi za zagotovitev izvršitve sodbe, denimo vztrajni pritiski, opozarjanje na mednarodne obveznosti.
 
5. Slišali smo že za nehumano direktivo 2001/51/EC ter ukinitev operacije Mare Nostrum. Evropa se pretvarja, da gre pri beguncih za posameznike, ki niso v stiski, temveč se prostovoljno usedejo na čoln in po lastni volji utonejo, kar seveda ni res. Kolikšne obveznosti po vašem dejansko imamo do tistih, ki bežijo iz vojnih območij med njihovim pobegom? Ali imamo odgovornost, da ljudem iz vojnih območij pomagamo varno priti do države, v kateri bi zaprosili za azil?

Da, absolutno. Ne zgolj po klasičnih konvencijah, denimo Konvenciji o statusu begunca, obstaja namreč tudi druga doktrina znotraj mednarodnega prava, ki se šele počasi uveljavlja, in sicer odgovornost zaščititi. Ne obstaja še na ravni konvencije, ki bi bila zavezujoča za vse države, se pa vse bolj uveljavlja kot načelo. Izhaja iz drugih konvencij, ki pa so zavezujoče, denimo  iz Konvencije o preprečevanju genocida, Haaške konvencije o vojnih hudodelstvih, ko torej imamo situacijo, kjer v določeni državi poteka vojna ter agresivna rekrutacija ljudi, kot denimo v Siriji. Zato je tudi mladih moških med begunci največ, kajti če se ne odzovejo rekrutaciji, jim grozi preganjanje in v skrajnem primeru tudi obglavljanje. Mednarodna skupnost torej tu ima odgovornost.

Nato pa lahko pričnemo iskanje rešitev za izvajanje te svoje obveznosti. In če je edina rešitev za civiliste pobeg, je naša obveznost, da jim pomagamo priti na varna območja. Tu pa se stvari zapletejo. Ljudje ponavadi niti ne čakajo, da jim bo nekdo organiziral prevoz, odidejo sami ter upajo, da se bodo znašli. Ženevskakonvencija pravi, da je naloga mednarodne skupnosti, da z mednarodnim sodelovanjem skuša zagotoviti enakomerno prerazporeditev ljudi v različnih državah. Ker je Sirija blizu Evrope, je torej brez dvoma med tistimi skupnostmi, ki imajo dolžnost pomagati. Sirci se namreč zaradi konflikta med suniti in šiiti ne morejo zateči v Savdsko Arabijo. Za njih je torej najbolj varno, da bežijo proti severozahodu. Zato je tudi pot čez Egejsko morje tako obremenjena. In ker je Grčija tako blizu, je Evropa za te begunce odgovorna. Glavni problem pa je v tem, da Evropa v zadnjih mesecih počne vse, da bi preprečevala prihod beguncev in posledično ne deluje dovolj proaktivno.

Vidi pa se tudi razlike med državami EU: nekatere so na to bolj pripravljene, denimo Nemčija, Višegrajska skupina pa je tukaj skoraj popolnoma zaustavila aktivnosti. Madžarska in Slovaška sta celo vložili tožbe glede kvot in pravil premestitve. Na mednarodni ravni se stvari torej zelo zapletajo in gredo od sodelovanja, ki bi bilo potrebno, do vlaganja vseh naporov v to, da bi se breme preložilo na nekoga drugega. Balkan prelaga breme na Grčijo, Turčija pa po drugi strani dviguje roke ter pravi, da ne zmore več sama in da bo ljudi spuščala naprej. Torej prihaja do boja za premoč. Evropa se vede, kot da je v podrejenem položaju, Turčiji je torej pripravljena popolnoma ustreči (kar je razvidno tudi iz nedavnega dogovora med EU in Turčijo). Njen edini interes pa ostaja, da bi sprejela čim manj beguncev. Morala bi prevzeti večjo odgovornost, sprejeti več beguncev ter s tem tudi zmanjšati Turčiji njeno pogajalsko moč, katero v tem trenutku ima.
 
6. Na svetu je ogromno trpljenja povzročenega s strani širših družbenih, socialnih in ekonomskih okoliščin. Ali to pomeni, da bi mi morali sprejeti vse posameznike, ki so žrtev teh okoliščin? Ali ne bi bilo to morda utopično?
 
Gotovo to je do neke mere utopično, se popolnoma strinjam, zato je mednarodno sodelovanje tako pomembno. Je pa izjemno žalostno opazovati, kako si Evropska Unija prizadeva, da bi svoje meje popolnoma zaprla, in v bistvu vse svoje moči usmerja predvsem v to, da ljudje do teritorija Evrope sploh ne bi prišli. Zakonitih poti v Evropo je izjemno malo, zato so ljudje prisiljeni uporabljati iregularne poti, da bi v Evropo sploh prišli. Evropa pa po drugi strani dela vse, da bi tudi te iregularne poti zaprla. Tako smo danes v situaciji, ko se sploh ne pogovarjamo o tem, koliko ljudi lahko Evropa sprejme, ampak se pogovarjamo o tem, kako naj ljudje do Evrope sploh ne pridejo. In potem se sprašujemo, kaj storiti s tistimi, ki so do sem vseeno uspeli priti in tu nastopi azilno pravo, ki se izvaja izjemno restriktivno. To so okvirji, v katerih se gibamo danes. Zato do utopične situacije nuditi zaščito, varnost in oskrbo vsem, sploh ne more proti. Neke resne debate o recimo preselitvi (resettlement¸preselitev iz tretje države v EU) in premestitvi (relocation, premestitev znotraj EU) sploh še ni prišlo.  Kot vemo je za premestitev bilo omogočenih 160.000 mest, za preselitev pa 20.000 mest. To je premalo. Na svetu je šestdeset milijonov razseljenih oseb in 85% tega nosijo države v razvoju. Evropa dela vse, da bi sama sebe izvzela iz globalnega sveta in da bi ostala nek relativno nedotaknjen otok, do katerega bi imeli begunci izjemno otežen dostop. zato smo daleč od utopije, niti na pol poti do tja še nismo.

7. V medijih vidimo ogromno novih pristopov k reševanju begunske problematike, od ograj, do drugih praks, ki lahko pomenijo precedense in spodbujajo nastanek novih norm mednarodnega običajnega prava. Menite, da se bo katera od praks, ki smo jih množično doživljali ob tej begunski krizi, razvila v mednarodno običajno pravo, in če, katera?
 
Kar je mene navedlo na to, da sem o tem vprašanju razmišljala, torej ali bi nekatere nove prakse, ki smo jih opazovali v preteklih mesecih, lahko pomenile nek premik tudi na ravni mednarodnega običajnega prava, je bil gotovo t.i. “humanitarni” koridor, ki so ga vzpostavile države od Grčije do Nemčije. Ta koridor je bil zanimiv prav s tega vidika; obstajal je zunaj prava, vzpostavljen je bil kot državna praksa, ki ni imela pravne podlage, ker če bi države v tistem trenutku upoštevale pravno podlago, ki je veljala in velja še danes, potem tega koridorja ne bi smelo biti.

Naj to povem na teh dveh najbolj očitnih točka. Ena je recimo pravica do vstopa. Kot vemo pravica do vstopa ne obstaja kot taka. Pravica do vstopa je omejena s pogoji, ki jih je treba izpolnjevati za vstop. Ti pogoji so določeni s Schengenskim zakonikom, tako da so jasni in znani. Potrebuješ npr. dovoljenje za prebivanje, vizum, potni list. Če tega nimaš in če hkrati ne zaprosiš za azil, potem načeloma pravice do vstopa ni. Po drugi strani pa se je vse spremenilo s tem, ko je prišlo do prihoda velikega števila ljudi. Nekaj, česar si prej sploh ni bilo mogoče zamisliti kot pravico, se je potem začelo konstituirati kot “pravica v nastajanju”.  Skratka zgodilo se je to, da je bila država soočena s situacijo, ko je v primeru prihoda velikega števila ljudi, bila zaradi okoliščin primorana k temu, da ljudem omogoči pravico do vstopa, čeprav niso izpolnjevali pogojev in čeprav niso bili v tej državi pripravljeni zaprositi za azil, ampak so želeli zaprositi za azil drugje. Vzpostavila se je praksa, ki je absolutno odstopala tako od mednarodnega prava, ker ta pravica ni določena ne na ravni mednarodnega prava, ne na ravni evropskega prava, kot od nacionalnega prava.

Opazovali pa smo, kako je bila recimo vsaj štiri mesece, to je od oktobra do januarja, ta pravica do vstopa vsak dan realizirana za tisoče ljudi. To je točka, kjer sem jaz začela razmišljati, ali to pomeni eno spremembo pravil na način, da v določenih okoliščinah, ko bi lahko prišlo do humanitarne katastrofe, če država ne bi spustila na svoje ozemlje teh ljudi, država mora dovoliti vstop ljudem, ki ne izpolnjujejo pravice do vstopa.  Država je ljudem torej de facto odobrila pravico do vstopa, ne da bi imeli dovoljenje za vstop in kljub temu, da niso zaprosili za azil. To je nekaj, kar je definitivno obstajalo v zadnjih štirih mesecih, in ni rečeno, da ne bo kdaj prišlo do sklicevanja na to prakso v smislu precedensa.

Druga točka, kjer sem opažala podobno, je pravica do tranzita. Namreč, pravica do tranzita v pravni ureditvi na področju azila in neregularnih migracij tudi ne obstaja. V evropski zakonodaji je beseda “tranzit” uporabljena samo v kontekstu letališčko niti ne vstopiš na ozemlje države, ki jo prečkaš. Sicer ta beseda sploh ni uporabljena. V tem primeru pa smo lahko opazovali, da je bila z uvedbo koridorja dejansko omogočena pravica do tranzita. Omogočena je bila ljudem, ki niso zaprosili za azil in ki so nameravali zaprositi za azil v drugi državi na svoji poti. In to je spet neka precedenčna situacija, ki ni opredeljena v pravu, ki se jo vzpostavlja z državno prakso. Izvajalo se jo je lahko zato, ker je imela neka določena država, ki je bila del tega koridorja, zagotovilo v naslednjih državah ali pa v eni od naslednjih držav, da bodo ti ljudje sprejeti in si je zato tudi “upala” takšno pravico priznavati. Ko pa so pričeli prihajati signali s strani Nemčije, da bodo omejili vstop, pa je tudi ta pravica začela usihati. Seveda, ko govorimo o pravici do tranzita, ki je bila takrat dejansko izvajana, ni pa bila pravno predvidena, smo ravno tako lahko ugotovili, da ta pravica obstaja samo za iregularne migrante: če bi ti ljudje v Sloveniji zaprosili za azil, te pravice ne bi imeli. Njihova prošnja za azil bi se, če bi Slovenijo zapustili, štela za umaknjeno, oziroma če bi potem zaprosili za azil nekje drugje, bi lahko bili vrnjeni po Dublinski uredbi.Tako da tukaj so se, pravno gledano, dogajale zelo zanimive stvari. Na to temo sem tudi napisala en prispevek v knjigi, ki smo jo na Mirovnem inštitutu ravnokar izdali. Naslov knjige je Razor Wired, Reflections on Migration Movement through Slovenija in 2015. V njem sem točno to analizirala, kar ste me sedaj vprašali.
 
8. Zdaj pa še malo o drugi temi, s katero se na Mirovnem inštitutu veliko ukvarjate. Kateri je po vašem mnenju naslednji korak v boju za pravice pripadnikov LGBT skupnosti v Sloveniji? 
 
Tukaj je vedno treba gledati stvari večplastno. Eno je politična raven, torej zlasti zakonodajni postopek, v smislu sprejemanja nekega ustreznega predpisa, ki bi omogočil popolno ali pa skoraj popolno enakost za istospolne pare v primerjavi s heterospolnimi pari. To je ena raven, kjer boj nenehno poteka, kot lahko opažamo v zadnjih letih. Druga raven je družbena v smislu sprejetosti istospolnih parov in LGBT posameznikov v skupnosti. Na tej ravni se odvijajo najrazličnejše aktivnosti, ki jih izvajajo društva, ki delujejo v podporo ljudem, da lahko tam dobijo nasvet ali pravni napotek, kako ravnati v določenih situaciji, ali pa nudijo podporno skupnost, v kateri lahko o svojih težavah spregovorijo. Tretja raven pa je tista, v katero jaz osebno najbolj verjamem, zato ker verjamem v pravosodni sistem kot tak in tudi vidim zelo jasno, kje se da stvari “zagrabit” in jih s pomočjo pravnih sredstev pripeljati do precedenčnih odločitev. Zato se mi zdi to zelo učinkovito.

Je pa po drugi strani precej dolgotrajno. Uporaba tako imenovane “strateške litigacije”, v kateri poskušaš najti nek konkreten primer in potem uporabiti vsa pravna sredstva, ki so na voljo, zato da neko pravico, ki v zakonodaji ni omogočena, iztožiš, bodisi na ravni Ustavnega sodišča, če pa tudi tam to ne bi bilo mogoče, pa je to vedno bolj mogoče tudi na ravni Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je o vrsti tovrstnih situacij in pravic že odločalo, tako da je praksa tukaj zelo jasna. Praktično za devetdeset odstotkov ali petindevetdeset odstotkov pravic, ki še niso dostopne, smo lahko gotovi, da bi jih dosegli, če ne ravni Ustavnega sodišča, pa na ravni Evropskega sodišča za človekove pravice. Le dve področji sta v tem smislu manj gotovi – to so skupne posvojitve in sklenitev zakonske zveze. Za to dvoje je recimo še nejasno, ali je to mogoče iztožiti. V določeni meri je to razjasnilo avstrijsko ustavno sodišče, ker je omogočilo priznanje dostopa do skupne posvojitve. Za zakonsko zvezo pa imamo, kot vemo, zaenkrat samo precedens ameriškega Vrhovnega sodišča in še nekaj drugih manj vplivnih sodišč po svetu. Tretji del je meni osebno najbližji, zdi se mi tudi najbolj obvladljiv. Pri političnem delu lahko vidimo, da je popolnoma neobvladljiv, da je vključenih preveč udeležencev, da bi bilo mogoče predvideti razvoj dogodkov, še zlasti pa se je ne da obvladovati z racionalnimi argumenti, ker razprava, zlasti v kontekstu referendumov, poteka na popolnoma drugi ravni. Na iracionalni ravni, na ravni čustev, na ravni strahu, na ravni predsodkov in temu se je res izjemno težko zoperstaviti. Na ravni pravnih sredstev pa se to da. Kot vemo, je tu v Sloveniji še kar nekaj prostora. V eni analizi, ki smo jo naredili skupaj z drugimi akterji in jo je izdal zavod Open, smo pokazali, da je vsaj sedemdeset predpisov v Sloveniji diskriminatornih in prepričani smo, da bi veliko večino teh lahko na Ustavnem sodišču uspešno izpodbijali. Je pa seveda zelo pomembno najti konkreten primer. Z njim je treba uporabiti vsa pravna sredstva in šele potem lahko vložiš pritožbo na Ustavno sodišče. Zato je tukaj tudi zelo pomembno zavezništvo s tistimi organi, ki imajo neposreden dostop do Ustavnega sodišča, ki jim ni treba izkazovati pravnega interesa, kot recimo Varuh človekovih pravic in tudi Državni zbor oziroma trideset poslancev, ki lahko vložijo tako pobudo. Tako da v primeru, da ta naslednja politična akcija v povezavi z zakonom o partnerski zvezi, ki jo je sprožil eden od poslancev, ne bo uspešna, potem bo spet aktualno vprašanje, kateri primer bo naslednji primeren za izpodbijanje pred Ustavnim sodiščem, da se poskuša priti do še kakšne dodatne sodbe poleg teh treh, ki jih že imamo.
 
9. Ali menite, da je del boja za enakopravnost LGBT skupnosti uzakonitev splošnega, pogodbenega, tudi odplačnega surogatnega materinstva?
 
Ne, zato ker je problem surogatnega materinstva v slovenskem kontekstu v tem, da nima tradicije v tem prostoru, da že sam po sebi ni uveljavljen kot način rojstva otroka, torej ne glede na to, kdo poskuša dobiti otroka na tak način. Amerika je zelo znana po tem, kot vemo je tam surogatno materinstvo zelo razširjena praksa, znano pa je tudi, da so glavni uporabniki tovrstne prakse bogati beli posamezniki, bodisi zato ker ne morejo imeti otrok ali pa iz drugih razlogov. Niso istospolni pari tisti, ki so si izmislili surogatno materinstvo, zato da bi postali starši, ampak je obstajalo že prej iz drugih razlogov. zato se je v the razpravah treba vedno najprej vprašati, kakšen položaj oziroma kakšno tradicijo ima nadomestno materinstvo v nekem konkretnem družbenem okolju, ker na to potem odgovori tudi pravo, ki potem to bodisi dovoljuje bodisi prepoveduje. In šele potem se lahko začnemo pogovarjati o tem, kaj pa ima LGBT skupnost pri tem. Ker v Sloveniji in kot vemo v večini evropskih držav surogatno oziroma nadomestno materinstvo nima neke pravne tradicije, ne vidim, kako bi lahko to reševalo položaj LGBT skupnosti v Sloveniji.

To ne pomeni, da se te prakse ni dovoljeno posluževati tam, kjer je dovoljena. Tam, kjer pa ni dovoljeno, pa je treba spoštovati tako tradicijo kot pravne predpise. Če ste spremljali referendumske kampanje, ste lahko zaznali, da LGBT skupnost v prizadevanju za enake pravice ni zahtevala uvedbe nadomestnega materinstva. Pri Mirovnem inštitutu smo vedno zelo jasno povedali, da je to pri nas kaznivo dejanje, prav tako tudi pomoč pri izvajanju nadomestnega materinstva, saj oploditve z biomedicinsko pomočjo ni dovoljeno izvajati z namenom, da bi potem otroka, ki bi se na ta način rodil, predali nekomu drugemu. Skratka ta praksa v Sloveniji nima tradicije, ni prepoznana, je nihče ne zahteva in je ne boste našli med tistimi ukrepi, ki bi bili potrebni za popolno izenačitev pravic istospolnih partnerjev. Ko govorimo v slovenskem kontekstu o popolni izenačitvi, govorimo o dostopu do skupne posvojitve – torej dostopu, ne o pravici do posvojitve, ampak samo o možnosti, da se postaviš v vrsto, oziroma da se pridružiš naboru potencialnih staršev za posvojitev za prihodnost in pač poskušaš dokazovati, da je tvoja družina tista, ki je najbolj primerna za določenega otroka. O tem govorimo in pa o sklenitvi zakonske zveze kot pogodbi med dvema odraslima osebama.

Najlepša hvala za pogovor.