Volja je bila tista, ki je gnala skozi življenje mag. Adolfa Videnška iz Vojnika. Pravnik ter trenutni predsednik Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije mi je v intervjuju zaupal, kako pomembno je v življenju biti aktiven, biti vztrajen ter postati nekdo. Marsikateri študent jemlje študij kot samoumevno breme, pozablja pa, da je možnost študija pravzaprav privilegij, katerega ne smemo izpustiti ob prvi oviri, ki nam pride naproti. G. Videnšek je živi dokaz za to, da se s trdim delom in močno voljo lahko doseže cilj, pa naj se zdi še tako nedosegljiv. Njegova zgodba je vredna branja in naj bo ob začetku novega študijskega leta navdih vsem študentom, kot je meni vsak dan, saj to je zgodba mojega dedka.

Kdo so civilni invalidi vojne?
Civilni invalidi vojn smo tiste osebe, ki smo se kot civilne osebe poškodovale zaradi vzroka vojne. Največ je poškodovancev, ki so se poškodovali z odvrženim, izgubljenim vojnim materialom. Med njimi sem tudi jaz. Ko sem bil star komaj sedem let, je sosedov fant našel ročno bombo. Med igro sem z njo udaril ob kamen in eksplodirala mi je v roki. Tako me je vojna zaznamovala za celo življenje. Izgubil sem vid in desno roko. Postal sem civilni invalid vojne, še preden sem bil zadosti star, da bi sploh razumel pomen tega izraza. Lahko bi rekel, da smo 'živi spomeniki vojne'.

Sedaj ste predsednik Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije; kaj ta organizacija predstavlja in kakšen je njen namen?
Res je, trenutno že četrto leto opravljam dolžnost predsednika ZDCIVS, ki je organizacija civilnih invalidov vojn Slovenije. V 70. letih prejšnjega stoletja smo se civilni invalidi vojn povezali in ustanovili 6 društev po vsej Sloveniji, ki so sedaj povezana v Zvezo društev civilnih invalidov vojn Slovenije. Organizirani smo, da lahko vodimo dialog z državo glede varstva poškodovancev, za katere je v bistvu odgovorna država sama. Država je tista, ki vodi politiko, vodi vojne, proizvodnjo ubojnih sredstev ter njihovo distribucijo. Gre za civilnopravno odgovornost države, da poda določeno satisfakcijo oz. povračilo za izgubljeno. Mi smo nekaj izgubili zaradi krivde nekoga drugega. Seveda pa je namen naše organizacije tudi sama organiziranost pri tem, da se bolje vključujemo v družbo, v razne aktivnosti in dejavnosti, tako športne kot družabne.

Kljub temu, da je minilo od l. svetovne vojne sto in od ll. sedemdeset let, se še dandanes najdejo vojna sredstva in če pride do nesreče, se poškodbe občutijo tukaj in zdaj. Zadnji tak primer je bil leta 2010. Vojne so gorje! Ne samo za ljudi, ki so vanje aktivno vpeti kot vojna sila, ampak tudi posredno za ves narod. Filozofija uničiti, da lahko ustvariš, se da spremeniti s pametno politiko. Znati moramo oblikovati medsebojne odnose tako, da ne bo ponižanih, razžaljenih, onemogočenih ljudi, ki v skrajni sili posežejo po vojnih sredstvih. Seveda se vedno najdejo tudi vplivni ljudje, ki navijajo za takšne negativne postopke, kot je vojna, ampak je dolžnost in skrb človeštva, da jim ne dopusti do te veljave. Tukaj naj poudarim naše glavno sporočilo: nikoli več vojn!

Ste tudi mag. prava. Zakaj ste se odločili za študij prava in kako je potekalo vaše šolanje?
Poškodoval sem se ravno tedaj, ko bi moral iti v šolo. Posledice nesreče so mi tako onemogočile vstop v redno osnovno šolo. Poleg tega je moja mama vedno upala, da se bo moje stanje izboljšalo in se ob enem tudi bala zame, kako bom sam shajal v šoli. Zaradi vseh teh okoliščin sem Osnovno šolo oz. Zavod za slepo mladino v Ljubljani začel obiskovati šele pri svojih 13 letih. Tam sem se oblikoval in usposobil za delo in nasploh za življenje kot slepa, a samostojna oseba.

Po koncu šolanja sem takoj dobil zaposlitev kot telefonist v podjetju Kovinotehna v Celju. Še isto leto pa sem se vpisal v večerno gimnazijo in sicer na l. gimnazijo v Celju, kjer sem tudi spoznal mojo ženo. Po uspešno zaključeni gimnaziji sem se nato vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Za študij sem se odločil, ker sem opazil, kako drugače se obravnava izobražene ljudi in kako potrebno je, da si kot človek razgledan. Nisem želel biti družbeno nepomemben in odvržen. Hotel in moral sem biti nekdo. Sicer me je takrat bolj zanimalo strojništvo ali matematika. Zavedal pa sem se, da pravo uravnava svet, konkretno odnose med ljudmi in to sem želel obvladati. Smatral sem tudi, da bom kot slep pri delu, kot je to, ki ga opravlja pravnik, lahko še najbolj samostojen. V času študija se mi je na pot postavilo kar nekaj ovir, zato sem za študij porabil več let kot običajno. Opravljal sem ga ob službi, tako da sem lahko obiskoval le popoldanska predavanja pa še to ne vsa, saj je Ljubljana bila tedaj kar odročna. Poleg službe sva z ženo tudi gradila hišo in vzgajala družino. Imela sva tri otroke, vendar je prvi preminil pri dveh letih in pol. Kljub vsemu temu sem leta 1977 diplomiral in kasneje tudi opravil magisterij na temo Pravno varstvo oseb z okvaro vida v Sloveniji.

Zakaj se niste odločili za opravljanje pravosodnega državnega izpita?
Prakso bi moral opraviti na sodišču, česar pa sem se tedaj nekako bal. Kasneje smo sicer imeli možnost opravljati to tudi v naši pravni službi v podjetju, vendar mi je takratni šef rekel, da tega ne potrebujem. Okoliščine niso bile najbolj ugodne. Vedno pa mi je bilo žal, da tega nisem opravil.

Kako so vas kot invalida obravnavali na Pravni fakulteti v Ljubljani?
Proti mojim pričakovanjem sem bil zelo dobro sprejet. Pred mano sta tam že diplomirala tudi dva slepa, tako, da se je mnenje o tem, da slep človek lahko osvoji pravno znanje, že izoblikovalo.

 Morali ste se poslužiti neobičajnih učnih metod; lahko morda opišete svoj način učenja?
Zaradi moje slepote sem se seveda moral poslužiti vam verjetno neobičajnih učnih metod. Žena mi je prebrala vso učno gradivo in ga obenem tudi zvočno posnela. Jaz sem to sprva poslušal, da sem dobil nek okvirni vtis o snovi, nato pa si sistematično, po poglavjih, naredil izpiske v Braillovi pisavi.  To mi je vzelo največ časa, včasih tudi več mesecev. Pred samim izpitom pa sem intenzivno ponavljal, takrat so odpadli tudi nedeljski družinski izleti in poslušanje radia pozno v noč. Vse izpite sem opravljal izključno ustno.

Ali vam je kateri od profesorjev ostal še posebej v spominu?
Seveda, profesor Radovan, ki je bil moj mentor pri diplomski in magistrski nalogi ter profesor Cigoj, ki je bil strah in trepet cele fakultete.

Ali so ljudje zaradi vaše invalidnosti kdaj težje zaupali vašim pravnim sposobnostim?
Da, že na začetku, ko sem se v podjetju oglasil, da bi želel delati kot pravnik in ne več kot telefonist, mi je direktor na razgovoru rekel, da si ne more predstavljati, kako bi lahko opravljal delo pravnika in da ni nič narobe s tem, da je tudi telefonist bolje izobražen. To me je rahlo demoraliziralo, vendar ne tako močno, da bi odnehal. Rekel sem samo: »Dajte mi priložnost, da se vam dokažem.«

Kakšne lastnosti mora po Vašem imeti dober pravnik?
Seveda mora biti delaven, ampak bi prej kot to dal na prvo mesto moralo in etiko. Mora imeti zavest delati moralno in etično, saj z odločitvami, ki jih sprejema, ureja odnose med ljudmi, ki so neka živa stvar, od katerih je odvisno človekovo zadovoljstvo, sreča ali nesreča. Zagovarjam, da se stranki uspeta dogovoriti po kar se da mirni poti, zato mora biti pravnik tudi potrpežljiv. Znati pa mora tudi prisluhniti svoji stranki. In ko si ustvari neko materialno podlago, mora vedno hkrati graditi tudi duhovno nadstavbo. Ne biti ali imeti, ampak biti IN imeti.

Kako se je po opravljenem študiju nadaljevala vaša karierna pot?
Ko sem končal študij, so me v Kovinotehni, kjer sem že prej delal kot telefonist, zaposlili kot pravnika. Delo sem opravljal na različnih področjih, v internih zadevah, predeloval nepremičninske in zemljiškoknjižne stvari, veliko dela pa je bilo tudi s področja zavarovalništva. Po osamosvojitvi Slovenije je Kovinotehna razpustila pravno službo in takrat sem se odločil, da grem na svoje. Tako sem ustanovil podjetje za urejanje premoženjskopravnih razmerij. Kljub temu, da sem sedaj že kar nekaj časa v pokoju, grem še vseeno štiri dni v tednu v pisarno, saj še zmeraj opravljam delo prokurista.

Zakaj ste še vedno poklicno aktivni?
Ne bi rekel, da delam zaradi dohodka, delo mi je način življenja. To me zanima in če ne bi imel zanimanja, bi mi enostavno nekaj manjkalo.

Katere dejavnosti še zapolnjujejo vaše že tako zasedene dni?
Kot sem že omenil sem predsednik Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije, zaradi česar moram tudi dvakrat na teden v Ljubljano. Sem tudi aktivni član Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, kjer sem predsednik disciplinske komisije in član izvršnega odbora ter vodja komisije za akte Društva slepih in slabovidnih v Celju.

Sicer pa je doma vedno dosti dela; če ne drugje v vinogradu, do katerega gojim posebno strast, kot tudi do kletarjenja oz. ustvarjanja svoje žlahtne kapljice. Tako sem tudi soustanovitelj našega vinogradniškega društva v Vojniku, kjer redno organiziramo razna ekološka predavanja. V šali vedno povem: »Obstaja dobro, boljše in moje vino.«

Bi ob začetku novega študijskega leta podali kakšen nasvet študentom?
Kdor se odloči za študij prava, mora vedeti, da je študij garanje. Od tebe zahteva, da si vtisneš v spomin podatke, jih v situaciji poiščeš v svoji glavi, ne na internetu, ter jih znaš uporabiti v praksi. Zagrabiti je potrebno že pri samem pričetku študija. Dobra organizacija lahko veliko doprinese, največ pa seveda velja volja. Ustvarite si svoj cilj in ga živo sanjajte! Če boste trdo delali proti njemu, ga boste slej ko prej tudi dosegli.

Kjer je volja, je pot!