Rubikon je rečica v severu Italije, dolga 80 kilometrov, ki se izliva v Jadransko morje. Sama po sebi za drugega kot par rib in rac nima posebnega pomena, zakaj se torej po njej imenuje tekmovanje, ki je letos že enajstič potekalo na ljubljanski pravni fakulteti? Leta 49 pr. n. š. je heroj galskih vojn, Julij Cezar, s svojo legijo prekoračil to rečico, ob tem vzkliknil, »pojdimo kamor nas kličejo znamenja bogov in nepravičnost nasprotnika, kocka je padla!« in s tem začel državljansko vojno, ki je v času, ko je Rim bil bolj ali manj cel svet, v bistvu bila svetovna. Tako se je uprl senatni stranki, ki bi ga zaradi kršitve zakonov poslala v izgnanstvo, ter po zmagi nad svojim nekdanjim zaveznikom Pompejem prevzel oblast v Rimu kot diktator, ki jo je obdržal do marčevih id leta 44 pr. n. š.
To ime torej označuje neko mejo, ki je ni dovoljeno prestopiti, mejo ki jo je takrat določala rečica, ki je ločila mesto Rim od ostalega sveta, in preko katere rimske legije niso smele, danes pa jo, vsaj kar se tiče tega tekmovanja, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta namreč določa neke minimalne standarde varstva temeljnih človekovih pravic, ki jih ni dovoljeno prekršiti, v nasprotnem primeru sledijo sankcije. Četudi Sodišče ter Svet nimata nekih pravih instrumentov, da bi državo prisilila, da te standarde tudi spoštuje, in je njuno glavno orodje moralna avtoriteta.
Kljub temu pa je dobro poznavanje konvencije za bodočega pravnika izjemnega pomena, bodisi bo z njim pred domačimi sodišči dosegel ustrezno varstvo pravic, bodisi, v skrajnem primeru, zadoščenje poiskal v Strasbourgu. Samo dobro poznavanje sodne prakse in zakonodaje pa seveda ne zadošča, kvaliteten pravnik mora znati svoja stališča tudi prepričljivo predstaviti.
V obeh elementih uspešnega zastopanja se tekmovalci Rubikona tudi preizkusijo. Preštudirati morajo primer pred ESČPjem, ki si ga sami izberejo, ter ga nato v 10 minutnem govornem nastopu, v izbiri vsebine katerega so popolnoma svobodni, predstaviti žiriji.
Tekmovanje je namenjeno študentom slovenskih fakultet, letos so se ga udeležili študentje Fakultete za upravo, ter mariborske in ljubljanske pravne fakultete, ki želijo tekom študija pridobiti izkušnje, ki jih med učenjem za izpite ni mogoče. Za uvrstitev na finalnem delu tekmovanja morajo uspešno prestati predtekmovanje, ki ga organizira vsaka fakulteta. Na ljubljanski pravni fakulteti poteka v okviru predmeta Evropsko pravo človekovih pravic, kjer zainteresirani študentje pripravijo govorne nastope (v zadnjih letih je teh med 30 in 40 na generacijo), ki se nato ocenijo, nekaj najboljših pa se pomeri na finalnem delu.
Komisijo, ki je ocenjevala tekmovalce smo letos sestavljali dr. Jadranka Sovdat, podpredsednica US, dr. Franc Testen, nekdanji predsednik US, Boris Kobal, igralec in režiser in Rok Dacar, študent ljubljanske pravne fakultete. Največja zasluga za potek tekmovanja pa gre prof. dr. Cirilu Ribičiču, ki je idejni oče in organizator že enajstih tekmovanj.
Zaradi bližine majskih izpitnih rokov je bilo gledalcev sicer bolj malo, to pa ni niti najmanj škodilo tekmovanju, ki ga je letos zaznamovala resnično visoka kvaliteta nastopov, tako iz vsebinskega kakor tudi iz govornega dela. Predstavljeni primeri so vsestransko osvetljevali problematiko s katero se sooča Sodišče, tako nekatera klasična vprašanja njegovega dela kot je recimo margin of apprecitation, kakor tudi težave, ki jih s sabo prinašajo trenutne geopolitične okoliščine (primer M.S.S. proti Grčiji, ki osvetljuje težavne razmere s katerimi se soočajo migranti).
Čeprav so, kot je že bilo napisano nastopi bili na resnično visoki ravni, je žirija nazadnje mogla določiti tiste, ki so med vsemi najbolj izstopali. Tretje mesto je dosegla Tea Jarc (M.S.S. v. Grčija), drugo Iza Thaler (Bouyid v. Belgija), obe študentki ljubljanske pravne fakultete, zmagovalec pa je bil študent mariborske pravne fakultete Aljoša Polajžar, ki je predstavil primer Magiar TARTALOMSZOLGÁLTATÓK proti Madžarski. Ostalih šest tekmovalcev pa je bilo za odlične nastope nagrajeno s četrtim mestom. Vsi nastopajoči so prejeli tudi knjižne in praktične nagrade.
Te nagrade pa zagotovo niso najpomembnejša stvar, ki so jo tekmovalci odnesli s sabo. Ta je zagotovo pridobljeno znanje, izboljšanje govornih sposobnosti ter premagovanje treme, ki se bodo v prihodnosti gotovo izkazali kot nadvse koristni. Izvedba prihodnjih tekmovanj je zaradi upokojitve prof. dr. Cirila Ribičiča sicer postavljena pod vprašaj, zagotovo pa je tradicija, ki jo je z organizacijo 11 tekmovanj postavil, več kot vredna nadaljevanja.
