Načelo krivdne odgovornosti zavzema v sodobnem pravu tako pomembno mesto, da ga navadno obravnavamo kar kot bistveno lastnost pravnosti. Zato velikokrat pozabimo, da gre pri utemeljitvi subjektivne odgovornosti za zgodovinsko koncesijo in pomembno civilizacijsko pridobitev. Pravu ni potrebno ugotavljati storilčevega subjektivnega odnosa do dejanja, če ga za to dejanje želi kaznovati. Koncepta krivde rimsko pravo npr. ni poznalo vse do uveljavitve zakona lex Aquilia, čeprav je razliko med naklepnim in nenaklepnim umorom poznal že Zakonik XII plošč.1 Vendar pa tudi z načelnim sprejemom krivdnega načela odgovornost za posledico ne glede na krivdo še zdaleč ni bila premagana. V kazensko pravo je vdirala zlasti v burnejših zgodovinskih obdobjih, v sodno prakso pa tudi takrat, ko so katastrofalne posledice določenih ravnanj terjale »krivca«.2 Še pomembnejšo teoretično preizkušnjo je krivdnemu načelu namenila socioantropološka šola, ki se je razvila ob koncu 19. stol. v Italiji. Po mnenju pripadnika te šole Enrica Ferrija zločin ni »fiat zlobne in pokvarjene svobodne volje, temveč posledica in simptom socialne in individualne patologije«. Ferri je bil prepričan, da mora kazensko pravo svojo pozornost preusmeriti s kaznivega dejanja na storilca in njegovo kriminalno potenco,3 s čimer bi bilo krivdno načelo v bistvu odpravljeno in nadomeščeno s konceptom nevarnosti storilca.
Čeprav kazensko pravo Ferrijevim naukom v glavnem ni sledilo, pa je socioantropološka šola vendarle imela vpliv na področju varnostnih ukrepov in individualizacije kazenskih sankcij. Tako se je predvsem po drugi svetovni vojni kazni, ki je tipična kazenskopravna sankcija, pridružil še varnostni ukrep. Varnostni ukrep mora podobno kot kazen temeljiti na kaznivem dejanju, vendar pa merilo varnostnega ukrepa ni teža kaznivega dejanja, temveč nevarnost storilca. Namen izrekanja kazni zajema generalno in specialno prevencijo ter retribucijo, pri varnostnih ukrepih pa je v ospredju specialna prevencija. Varnostni ukrep se je zato najprej pojavil pri tistih storilcih kaznivih dejanj, ki jim zaradi odsotnosti krivde ni bilo mogoče izreči kazni.4 Ker je bistvo koncepta krivde v subjektivnem odnosu storilca kaznivega dejanja do pravila, ki mu nekaj zapoveduje ali prepoveduje, in do posledic njegovega dejanja, se je že zgodaj pojavilo tudi vprašanje storilčeve prištevnosti.
Prištevnost je v kazenskem pravu eno najspornejših vprašanj. Povezati ga je mogoče predvsem z vprašanjem človekove svobodne volje in načelnim razločevanjem normativnega in psihološkega pojmovanja krivde. Poglaviten prispevek koncepta krivde, ki utemeljuje in odmerja kazen, naj bi bil namreč prav v tem, da omogoča vrednostni očitek storilcu kaznivega dejanja. Predvsem novejša kazenskopravna teorija zavrača psihološko pojmovanje krivde, po katerem se storilčeva krivda pojavi in izčrpa v naklepu in malomarnosti. Poleg tega, da takšno pojmovanje krivde ne more ustrezno pojasniti nezavestne malomarnosti in opravičljive skrajne sile, se zdi neustrezno tudi zato, ker skozi prizmo determinizma zapira možnost, da bi na storilca naslovili očitek. Najvidnejši predstavnik psihološke teorije krivde Franz von Liszt je bil prepričan, da nujnost determinizma izhaja iz zakona vzročnosti in da je zato potrebno opustiti »farizejsko« obravnavo storilcev kaznivih dejanj.5 Toda takšno pojmovanje krivde brez vrednostnega očitka postavlja pod vprašaj legitimnost izreka kazni in v bistvu do skrajnosti zabriše mejo med kaznijo in varnostnim ukrepom, saj je edini razlog, na katerega se izrek takšne »kazni« še lahko opira, storilčeva nevarnost.6 Slovensko kazensko pravo zato danes uveljavlja normativno -psihološko pojmovanje krivde, po katerem je krivda negativna vrednostna sodba o storilčevem ravnanju in očitek storilcu, da se ni ravnal po veljavnih pravnih normah, čeprav je zanje vedel ali bi vsaj moral in mogel vedeti in čeprav bi se po teh normah mogel ravnati.7 Bistvo te teorije je v tem, da si po eni strani pri presoji pojavnih oblik krivde (naklepa in malomarnosti) pomaga z merili, ki jih je izdelala psihološka teorija, po drugi strani pa zaradi vrednostne zaznamovanosti koncepta krivde lahko vanjo vključuje nezavestno malomarnost in izključuje opravičeno pravno zmoto. Takšno razumevanje krivde je dobrodošlo, ker vsaj načelno vztraja na konceptu svobodne volje in odgovornosti posameznika, brez katerih si na splošno težko predstavljamo vsaj kolikor toliko mirno in urejeno sobivanje ljudi.8
V sistemu, ki krivdo razume kot vrednostni očitek storilcu kaznivega dejanja, je vprašanje prištevnosti še toliko pomembnejše. Ugotavljanje prištevnosti v dosledni izvedbi psihološke teorije o krivdi po definiciji ne more imeti enakega pomena, saj psihološka teorija z vztrajanjem na determinističnem stališču relativizira človekovo svobodo ravnanja in briše mejo med krivdo in kaznijo na eni strani ter nevarnostjo in varnostnim ukrepom na drugi strani. Zgovorna je znamenita primerjava Franza von Liszta, da je v luči determinizma neumno in nemoralno prezirati tako gobavca kot zločinca.9 Če smo se torej sprijaznili s tem, da klasični razsvetljenski koncept svobodne volje, krivde in kazni ne more več zadovoljivo upravičiti kazenskopravne reakcije, a se nam po drugi strani upira instrumentalizem, ki ga ponuja koncept krivde brez vrednostnega naboja, je jasno, da moramo odločilno nalogo razločevanja med krivim in nekrivim (a potencialno nevarnim) storilcem kaznivega dejanja poveriti ugotovitvi prištevnosti.
Kazenski zakoniki pojma prištevnost sicer običajno ne definirajo, ker se v skladu z razsvetljensko zamislijo o človeku kot bitju, ki je od narave obdarjeno z razumom, svobodno voljo in naravnimi pravicami, predpostavlja.10 V splošnem pa je prištevnost mogoče opredeliti kot sposobnost storilca kaznivega dejanja, da pravilno zaznava svet okoli sebe in more imeti svoje ravnanje v oblasti.11 Ker se prištevnost domneva, jo sodišče ugotavlja samo, če se pojavi utemeljen dvom o duševni normalnosti storilca. V tem primeru lahko sodišče storilca spozna za neprištevnega, če ugotovi, da je pri njem ob izvršitvi kaznivega dejanja obstajala duševna motnja ali duševna manjrazvitost (biološka pogoja neprištevnosti), ki je privedla do tega, da storilec ni mogel razumeti pomena svojega dejanja (zavestna sestavina psihološkega pogoja neprištevnosti) ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja (voljna sestavina psihološkega pogoja neprištevnosti).12
Prištevnost je pravni pojem, ugotavljanje prištevnosti pa pravno, ne dejansko vprašanje. To predvsem pomeni, da je prištevnost miselni konstrukt in da je v vsakem posamičnem primeru potrebno ovrednotiti, ali se empirično ugotovljena dejstva skladajo s tem abstraktnim pojmom ali ne. Prepletanje empiričnih in normativnih prvin pri ugotavljanju prištevnosti je problematično s stališča delitve dela med izvedencem in sodiščem,13 še bolj pa seveda s stališča same subsumpcije dejanskega pod normativno. Pri tem sta pravu lahko v pomoč predvsem psihiatrija in hitro razvijajoča se nevroznanost, manj pa psihologija, ki se zaradi svoje behavioristične usmeritve na splošno izogiba razpravljanju o zavesti.14 Predvsem nevroznanost je v zadnjem času na tem področju odprla nekaj pomislekov, ki bi si zaslužili podrobnejšo pravno obravnavo.
Zdi se, da se največ pomislekov dotika voljne (volitivne) sestavine psihološkega pogoja prištevnosti. Tu velja še enkrat poudariti, da vprašanja o svobodi ali determiniranosti volje15 s tem ne odpiramo. Tudi znotraj idejnega sistema, ki človeku priznava elementarno svobodo volje, je mogoče govoriti o različnih niansah »svobode« volje. Zanimivo pri tem je predvsem to, da v nekaterih pravnih ureditvah voljne sestavine prištevnosti sploh ne priznavajo. V ameriški doktrini in sodni praksi, ki sta tudi sicer bistveno bolj površinski pri obravnavi krivde, se storilec praviloma ne more otresti kazenske odgovornosti s sklicevanjem na defekt volje (impaired volition). V ameriškem pravu kontinentalnemu sklicevanju na neprištevnost približno16 ustreza insanity defense. Vodilno pravilo na tem področju je M' Naghtenov test iz leta 1843, ki storilca kaznivega dejanja razbremenjuje krivde samo, če je bil v času izvršitve kaznivega dejanja nezmožen razumeti pomen svojega dejanja ali če je pomen svojega dejanja sicer razumel, a se ni zavedal njegove protipravnosti.17 To pravilo iz angleške sodne prakse so v ZDA v drugi polovici 20. stoletja začeli opuščati in v 80. letih 20. stoletja so zvezna sodišča in polovica državnih sodišč pri odločanju že upoštevala defekt volje. Ta razvoj pa je nenadoma prekinil primer Johna Hinckleya, ki so ga na tej podlagi leta 1982 oprostili poskusa umora ameriškega predsednika Ronalda Reagana, in do leta 1984 je kongres ponovno odpravil možnost sklicevanja na defekt volje pred zveznimi sodišči.18 Zakaj je torej priznanje defekta volje tako problematično?
Del odgovora najbrž tiči v dejstvu, da je obstoj in obseg defekta volje, ki bi omogočil izključitev prištevnosti, še posebej težko dokazati. Tudi po našem pravu, ki v psihološki pogoj prištevnosti izrecno vključuje voljno sestavino, to vprašanje ni popolnoma jasno rešeno. Tako je npr. Kazenski zakonik KZ-1 (UL RS, št. 55/2008) iz leta 2008 je določil, da je osebnostno motene19 storilce kaznivih dejanj mogoče razglasiti samo za bistveno zmanjšano prištevne, medtem ko je bilo po prej veljavnem Kazenskem zakoniku KZ (UL RS, št. 63/1994) mogoče takšne osebe spoznati tudi za neprištevne.20 Razlog za spremembo naj bi bil v tem, da pri teh osebah ne gre za duševno motnjo v smislu biološkega pogoja neprištevnosti, ampak za trajno duševno motenost, ki izvira iz značajske strukture osebnosti.21 Psihiatrična ocena takšnih posameznikov pa lahko spregleda ali napačno oceni globlje vzroke njihovega specifičnega vedenja. Ameriški nevroznanstvenik Antonio Damasio npr. omenja primer dvajsetletne pacientke, ki je v zgodnjem otroštvu doživela prometno nesrečo, od katere pa si je v kratkem popolnoma opomogla. Na to nesrečo kasneje nihče ni več pomislil. Pacientka je kasneje v otroštvu in zgodnji odraslosti razvila zelo motečo vedenjsko motnjo, ki so jo zaznamovali neupoštevanje vsakovrstnih pravil, napadalnost in izpostavljanje različnim nevarnostim. Čeprav je bila intelektualno sposobna, ni nikoli dokončala šolskih obveznosti, obdržati ni zmogla nobene službe, po porodu pri osemnajstih letih pa se je do otroka vedla izrazito brezčutno. Šele ko so jo nazadnje preiskali s pomočjo magnetne resonance, so odkrili možgansko poškodbo v prefrontalni skorji, ki je bila posledica prometne nesreče iz zgodnjega otroštva in je bila vzrok njenega vedenja.22
Pomen prefrontalne skorje za uravnavanje socialnih interakcij je predmet razprav že vse od bizarne nesreče železniškega delavca Phineasa Gagea leta 1848. Gage je med miniranjem skal zaradi trenutka nepazljivosti predčasno sprožil eksplozijo, zaradi katere mu je v glavo priletel 3 cm debel in 109 cm dolg železen drog, mu prebil lobanjo in možgane ter izstopil na drugi strani. Gage je proti vsem pričakovanjem nesrečo preživel in sčasoma povsem okreval, toda njegovo vedenje po nesreči je postalo izrazito asocialno. Sodobne rekonstrukcije nesreče so pokazale, da je drog najverjetneje močno poškodoval ventromedialno frontalno skorjo,23 ki ji nevroznanost pripisuje pomembno vlogo pri zaznavi čustvene relevantnosti kompleksnejših dražljajev, ki terjajo uporabo družbenih čustev in sodelovalnih odzivov.24 Bolniki, ki imajo poškodovan prefrontalni sektor, pri nalogah, ki terjajo sodelovalne odzive in aktivacijo družbenih čustev, redoma dosegajo porazne rezultate.25 Nekatere raziskave ugotavljajo, da imajo posamezniki z diagnozo antisocialne motnje osebnosti (APD)26 navadno za 11% manjšo količino sive snovi v prefrontalnem predelu kot posamezniki, ki te motnje nimajo,27 kar postavlja pod vprašaj trditev, da gre pri osebnostnih motnjah samo za trajno duševno motenost in ne za duševno motnjo z biološkim izvorom.
Zveza med poškodbami prefrontalnega sektorja in asocialnim vedenjem, ki ga zaznamuje nezmožnost aktivacije družbenih čustev in sodelovalnih odzivov, je tako bolj ali manj potrjena. Manj pa je jasen mehanizem, ki je za to odgovoren. Damasio je poskušal vlogo prefrontalnega sektorja razložiti v okviru hipoteze somatskih označevalcev. Bistvo te hipoteze je v trditvi, da čustva in z njimi povezani občutki28 pomembno prispevajo k posameznikovemu mehanizmu odločanja. Prefrontalna vezja podpirajo čustveni spomin, ki hrani podatke o preteklih dražljajih, preteklih odzivih na te dražljaje in občutja, ki so sledila tem odzivom. Ob soočenju z dražljajem se ta vezja aktivirajo in na podlagi primerjav s preteklimi odzivi in občutki ugodja ali bolečine, ki so jim sledili, pomagajo uravnavati posameznikov odziv. Če je ta predel poškodovan, posameznik ob soočenju z dražljajem ne more oceniti, kakšna občutja bodo sledila njegovemu odzivu.29
Poškodba prefrontalnega predela v ničemer ne prizadene intelektualnih sposobnosti posameznika, ki ima lahko popolnoma pravilno predstavo o pravnih in etičnih vidikih svojega dejanja, vendar zaradi odsotnosti čustvenega spomina ni zmožen imeti v oblasti svojega ravnanja.
Iz te hipoteze je mogoče povleči še nekaj pomembnih sklepov. Ker odsotnost čustvenega spomina onemogoča predvidevanje, kakšno občutje bo dolgoročno sledilo izvršenemu dejanju, poškodba prefrontalnega predela povzroči, da pri odločanju posameznik upošteva predvsem kratkoročna občutja, kar vodi do impulzivnih odzivov. Poškodba prefrontalnega predela v ničemer ne prizadene intelektualnih sposobnosti posameznika, ki ima lahko popolnoma pravilno predstavo o pravnih in etičnih vidikih svojega dejanja, vendar zaradi odsotnosti čustvenega spomina ni zmožen imeti v oblasti svojega ravnanja.
Nezmožnost čustvenega učenja bi pomenila tudi, da kazni na takšnega posameznika ne morejo imeti nobenega »vzgojnega« učinka, ker izkustvo neugodja, ki spremlja kazen, postane ločeno od dejanja, ki je kazen povzročilo. To je še posebej problematično pri posameznikih, pri katerih je poškodba prefrontalnega predela nastopila v zgodnji mladosti.30 Pri takem posamezniku se čustveni spomin, ki je potreben za normalo družbeno življenje, ni nikoli razvil, kar pomeni, da posameznik ne poseduje niti »faktografskega« znanja o pravilnih odzivih. Zato se je v teh primerih utemeljeno vprašati, ali ni poleg voljne sestavine prištevnosti prizadeta tudi zavestna sestavina. Razumevanje okolice pri teh posameznikih je namreč lahko do te mere abnormalno, da je na mestu vprašanje, ali se zavedajo pomena svojega dejanja v vrednostnem smislu. Zdi se, da tovrstno utemeljitev vsaj do neke mere podpirajo empirične študije, ki so razkrile, da se prefrontalni predel od vseh možganskih predelov razvije najpozneje in se dokončno izoblikuje šele nekje do petindvajsetega leta starosti.31 Razlikovanje med posamezniki, ki so poškodbo prefrontalnega sektorja utrpeli v zgodnji mladosti, in posamezniki, pri katerih se je ta poškodba pojavila pozneje, bi morda lahko nudilo tudi podlago za razlikovanje med tako imenovanimi impulzivnimi in predatorskimi »psihopati«,32 čeprav nekateri tovrstno razlikovanje utemeljujejo predvsem na podlagi različnosti možganskih nepravilnosti.33
Hipoteza somatskih označevalcev je privlačen poskus razlage mehanizma, ki prispeva k izbiri posameznikovega odziva na zunanji dražljaj. Vendar pa ta hipoteza ni nesporna. Nekatere študije polemizirajo Damasijevo trditev, da so procesi izbire v veliki meri nezavedni.34 Nerešeno pa ostaja tudi vprašanje, koliko so ugotovitve, ki jih je Damasio pridobil na podlagi preučevanja bolnikov s prefrontalnimi poškodbami, relevantne tudi za posameznike z osebnostnimi motnjami.35
Čeprav mehanizmi, ki oblikujejo človekovo odločanje in vedenje, torej še niso zadovoljivo pojasnjeni, pa je ugotovitev, da patološke spremembe v prefrontalnem predelu lahko v odločilni meri vplivajo na posameznikovo vedenje, v glavnem nesporna. Ta ugotovitev se lahko v kontekstu kazenskega pravosodja izkaže za precej težavno. Po eni strani namreč utemeljuje zahtevo po drastični razširitvi pojma neprištevnosti, po drugi strani pa zaradi pomanjkljivega poznavanja mehanizmov, ki so pri tem pomembni, reformo na tem področju tudi znatno otežuje. Razen morda v primerih očitnejših patoloških sprememb so interpretacije podatkov, pridobljenih s pomočjo funkcionalne magnetne resonance,36 do določene mere subjektivne, kar seveda odpira vrsto dokaznih vprašanj. Ti problemi so najočitnejši prav pri obravnavi osebnostno motenih storilcev kaznivih dejanj, pri katerih je polje interpretacije še posebno široko. Kazensko pravo v takih primerih za zdaj ostaja nenaklonjeno širitvi koncepta neprištevnosti.
Povezovanje prava in nevroznanosti na področju ugotavljanja neprištevnosti pa odpira še številna druga načelna vprašanja. Ugotovitev neprištevnosti namreč ne zapira vrat kazenskopravni intervenciji. Širjenje dometa neprištevnosti bi pomenilo tudi širjenje polja, v katerem sodišča lahko izrekajo varnostne ukrepe na temelju storilčeve domnevne nevarnosti. Pogled v zgodovino zlorab »kaznovalne psihiatrije« lahko takšne predloge pospremi z nelagodjem. Povezovanje prava in nevroznanosti bi lahko na kazenskopravnem področju pomembno prispevalo k razvoju konceptov prištevnosti in odgovornosti, v sebi pa seveda skriva tudi številne nevarnosti. Toda pravo se bo z njimi prej ali slej moralo spoprijeti, sicer v resnici obstaja nevarnost, da bo zdrsnilo v svoj »slonokoščeni normativni svet«.37
1 Janez Kranjc: Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 661 in 914.
2 Ljubo Bavcon et. al.:Kazensko pravo. Splošni del, Uradni list, Ljubljana5 2009, str. 130. Izraz krivda tudi sicer v pogovornem jeziku včasih označuje kar vzročnost. Splošni pomen krivde npr. SSKJ opredeli takole: »vzrok za kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega.«
3 Bavcon, str. 73 in naslednja.
4 Ibid., str. 412 – 417.
5 Alf Ross: On Guilt, Responsibility and Punishment, University of California Press, Berkeley and Los Angeles 1975, str. 101, 102.
6 Matjaž Ambrož: Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 108, 109
7 Bavcon, str. 253.
8 Ambrož, str. 107. Zato velja poudariti, da je pojem svobodne volje vsaj delno treba razumeti kot stvar kulturne pogojenosti. V filozofiji uma, nevroznanosti in kognitivni znanosti to vprašanje ostaja neodgovorjeno, kljub nekaterim zelo kontroverznim poskusom, med katerimi posebno mesto zavzemajo poskusi ameriškega raziskovalca Benjamina Libeta, ki je poskušal dokazati, da naša zavest zaostaja za možganskimi procesi, ki so dejanski nadzorniki našega telesa. Več o tem v: Daniel C. Dennett: Pojasnjena zavest, Založba Krtina, Ljubljana 2012, str. 202 – 207.
9 Ambrož, str. 108, op. 356.
10 Bavcon, str. 259.
11 Pravo. Leksikon Cankarjeve založbe (ur. Marjan Pavčnik), Cankarjeva založba, Ljubljana 2003.
12 Bavcon, str. 260 - 262.
13 Podrobneje v: Ambrož, str. 126-131.
14 Anton Trstenjak: Oris sodobne psihologije II. Uporabna psihologija, Založba Obzorja, Maribor 1971, str. 619. Trstenjak zapiše celo, da »kriminalistika po »zaslugi« psihologije še danes pretežno filozofira, ko skuša svoje predpise in odločbe utemeljiti« (prav tam).
15 Artur Kaufmann sicer opozarja, da je izraz svobodna volja pleonazem, ker k bistvu volje spada, da je svobodna. Cit. po Ambrož, str. 106. op. 348. Determinirana volja pa je v bistvu oksimoron.
16 Anglosaško materialno pravo je prežeto s procesno logiko. Insanity defense se zato ne obravnava znotraj splošnega pojma kaznivega dejanja, temveč kot vrsta obrambe, npr. George. P. Fletcher: Basic Concepts of Criminal Law, Oxford University Press, New York, Oxford 1998, str. 93.
17 Lisa Claydon: Mind the Gap. Problems of Mind, Body and the Brain in the Criminal Law v: Law, Mind and Brain. Medical law and ethics (ur. Michael D. A. Freeman, Oliver R. Goodenough), Ashgate Publishing Ltd., Farnham 2009, str. 64.
18 Robert M. Sapolsky: The frontal cortex and the criminal justice system, Philosophical Transactions of the Royal Society B: Biological Sciences. vol. 359, št. 1451, str.1790.
19 Pojem motnje osebnosti zajema širok spekter vzorcev vedenja, ki pomembno odstopajo od pričakovanj posameznikovega kulturnega okolja, in se manifestirajo na vsaj dveh od naslednjih področij: kogniciji, čustvovanju, medosebnih odnosih ali kontroli impulzov. Ti vzorci naj hkrati ne bi bili rezultat psihofizioloških efektov ali substanc, splošnega somatskega stanja ali drugih mentalnih motenj. Povzeto po: Emil Benedik: Problem pojmovanja in klasificiranja motenj osebnosti, v: Psihološki obzornik, letnik 6, številka 3, Ljubljana 1997, str. 79. Trstenjak uporablja še star izraz psihopatije in navaja Emila Kraepelina, po katerem se psihopatija razlikuje od drugih duševnih abnormalnosti po tem, da prizadene samo čustveno in volitivno življenje, ne pa tudi razum; Trstenjak, str. 321.
20 Vesna Tovornik: Motene osebnosti. Pojem in pomen za presojanje prištevnosti (kriminološki vidik), Diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor 2011, str. 42.
21 Ibid., str. 7.
22 Antonio Damasio: Iskanje Spinoze. Veselje, žalost in čuteči možgani, Založba Krtina, Ljubljana 2008, str. 145-148.
23 Hanna Damasio, Thomas Grabowski, Randall Frank, Albert M. Galaburda, Antonio R. Damasio: The Return of Phineas Gage: Clues About the Brain from The Skull of a Famous Patient, v: Science, New Series, vol. 264, št. 5176, 1994, str. 1104.
24 Damasio, str. 61 in 144.
25 Ibid., str. 132-136.
26 Antisocialna motnja osebnosti ali ASPD (poimenovanje po DSM-IV) je tip motnje osebnosti, za katero je značilno neodgovorno in antisocialno vedenje najrazličnejših oblik, agresija, razdražljivost, laži, prevare in nezanesljivost, pri tem pa so motene osebe do svojih ravnanj indiferentne in nezmožne kesanja. Od vseh osebnostnih motenj so posamezniki z antisocialno osebnostno motnjo daleč najbolj nagnjeni k izvrševanju kaznivih dejanj. Cit. po Benedik, str. 81.
27 Adrian Raine, Todd Lencz, Susan Bihrle, Lori LaCasse, Patrick Colletti: Reduced Prefrontal Gray Matter Volume and Reduced Autonomic Activity in Antisocial Personality Disorder, Arch Gen Psychiatry 57, str. 119 – 127. Cit. po: Dean Mobbsetal.: Law, Responsibility and the Brain v: Law, Mind and Brain. Medical law and ethics, str. 8.
28 Damasio vztraja na razločevanju pojmov čustva in občutka. Čustvo je biološki odziv telesa na čustveno ustrezen dražljaj, pri občutku pa gre za zaznavo določenega telesnega stanja, vključno z zaznavo določenega načina mišljenja in zaznavo misli z določenimi vsebinami. Pojem občutka je najtesneje povezan z zavestjo. Glej: Damasio, str. 81 in 106.
29 Damasio, str. 137-143.
30 Ibid., str. 148.
31 Mobbs, str. 18. Podobno Sapolsky, str. 1792. Podobno argumentacijo so Vrhovnemu sodišču ZDA priložili amici curiae v zadevi Roper v. Simmons, v kateri je sodišče dvignilo starostno mejo za izrek smrtne kazni na 18 let. Sodišče se sicer na ta dognanja ni izrecno sklicevalo. Prim.: Neal Feigenson: Brain Imaging and Courtroom Evidence. On the Admissibility and Persuasiveness off MRI v: Law, Mind and Brain, str. 26, op. 3.
32 Sapolsky, str. 1793.
33 Mobbs, str. 11, 12.
34 Tiago V. Maia, James L. McClelland: A reexamination of the evidence for the somatic marker hypothesis. What participants really know in the Iowa gambling task v: Proceedings of the National Academy of Sciences, vol. 101, št. 45, str. 16 075-16 080.
35 William A. Schmitt, Chad A. Brinkley, Joseph P. Newman: Testing Damasio's Somatic Marker Hypothesis With Psychopathic Individuals. Risk Takers or Risk Averse? v: Journal of Abnormal Psychology, vol. 108, št. 3, str. 538-543. Avtorji te študije so psihološki test, znan kot Iowa gamblingtask, ki ga je Damasio izvedel na bolnikih s prefrontalnimi poškodbami, izvedli na zapornikih, ki so jih ocenili kot psihopatske osebnosti, vendar niso odkrili korelacije, ki jo je predlagal Damasio. Avtorji sicer priznavajo, da je k temu lahko pripomogla tudi nekoliko drugačna metodologija.
36 Funkcionalna magnetna resonanca (fMRI) uporablja magnetnoresonančno tehnologijo za slikanje možganov med aktivnostjo. Na ta način lahko pridobimo podatke o možganskih centrih, ki so trenutno dejavni, in o jakosti njihove aktivnosti. Magnetna resonanca je neinvazivna metoda slikanja, kar pomeni, da za razliko od pozitronske emisijske tomografije (PET) ne zahteva vbrizganja radioaktivnega označevalca v krvni obtok. Povzeto po: Prvi koraki v nevroznanost, znanost o možganih (ur. Richard Morris, Marianne Fillenz), SiNAPSA, Slovensko društvo za nevroznanost, Ljubljana 2007, str. 41, 42.
37 Izraz povzet po: Marijan Pavčnik: Teorija prava. Prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str. 36.
