Starši, ki bi za svoje
otroke naredili vse, 
se ne uprejo državi,
ko terja ime.

Vse preveč ujeti - 
v gonjo za kruhom,
in navajeni pristati - 
na tuja pravila,

opremljajo pohištvo - 
z blazinami,
in pazijo
na hrano.

Sposobni opisati - 
trenutke preteklosti
s tankočutno
natančnostjo,

dajejo svojim otrokom imena - 
plodove praktičnosti, 
odgovornosti, prava, 
ki služijo kot okrajšave.

Besede so bolj grobe
od pohištva, 
v grlu se zatikajo dlje
od hrane.

Sit sem tega - 
oportunizma. 
Moja hči bo Znižajmo Davke, 
da bo lahko ljudem ugajala -

ne glede na dejanja - 
in ne glede na izgled. 
Da jo bo država preganjala, 
da ji bo grozil anonimen pogreb.

Vsakič znova jo bom priklical - 
opisno; 
hči, ki se smeji ko jo pogledam, 
hči, ki je lepa kot mama...

S časoma - 
mi bo sama povedala, 
kdo je.