Odločitvi za pristop k podiplomskem izobraževanju gotovo prispeva odgovor na vprašanje, čemu sploh pripisati vrednost? Predstavljam si torej, da se za podiplomski študij prvovrstno odločijo tisti, ki vrednost pripisujejo poglobljenemu znanju ter svojemu doprinosu k znanosti. Gotovo pa obstajajo tudi tisti, ki na nadaljevanje izobraževanja gledajo bolj praktično. V višji stopnji izobrazbe morda vidijo prednost pri iskanju zaposlitve, možnost kvalitetnejšega opravljanja svojega dela in celo višjo plačo. Teža odločanja pogosto leži v tem, da se tisto, čemur človek pripisuje vrednost, stalno spreminja, življenje pa terja odločitev v danem trenutku. Da pa priložnost ni nujno zamujena, da se je k podiplomskem študiju mogoče vrniti, in to celo ob redni zaposlitvi ter družinskih obveznostih, uspešno dokazuje naš sogovornik, Miklavž Pleničar.
Sprašuje Bogdan Petrovčič.
Uvodoma bi Vas prosil, če se našim bralcem na kratko predstavite.
Na naši Pravni fakulteti (na njeni prejšnji lokaciji) sem diplomiral leta 1984. Kljub tej letnici sem izbral za naslov diplome »Multinacionalne družbe«, kar takrat ni bilo najbolj v duhu tistega časa, sem pa že predvideval, v katero smer naj bi potekal razvoj. Po diplomi sem ob delu, ob svojih družinskih obveznostih in reševanju stanovanjskega vprašanja večinoma bolj ponoči študiral in opravil leta 1991 takratni »pravosodni izpit«.
Kaj je torej botrovalo k temu, da se po prejeti diplomi, niste odločili za vpis na podiplomski program Pravne fakultete?
Prednost sem dal prej naštetemu, kar je dodobra zapolnilo razpoložljivi čas. Sem pa v sebi čutil, da bi nekoč rad študij prava še nadgradil.
Kako ste se sprva soočali z delovanjem prava v praksi?
Poskušal sem doseči, da je bil moj pogled obrnjen v bodočnost (ob poznavanju preteklosti). Ko sem se soočil s pravom v praksi, sem vedel, da bo razvoj šel dalje in da bom tudi sam moral temu razvoju nekako slediti.
Se pri delu, tako kot morda pri drugih rečeh, začetno zanimanje in entuziazem postopoma zmanjšujeta?
Pogled na pravo postane z leti zrelejši. Delam postopno in na več ravneh. Pravne pojave si skušam razlagati, tudi če niso na prvi pogled razumljivi. Za to pa je seveda potrebna študijska nadgradnja.
Zakaj ste se torej odločili za vrnitev med študijske klopi?
Vsaka diploma in tudi dokaj obsežen pravosodni izpit bi začela zastarevati, če se človek ne bi posodabljal z znanjem. To je en nivo. Vse skupaj pa se še nadgradi in poglobi na podiplomskem študiju. Seveda je tu ključen nek nov prispevek k znanosti. To mi predstavlja izziv.
Kaj ste si obetali ob vpisu na podiplomski program? Kaj je v študiju tisto, kar odtehta v prid rabi prostega časa za študij, namesto za sproščanje, preživljanja časa z družino?
Vsekakor sem želel poglobiti vpogled v pravo. Program daje odlične iztočnice. Potem pa je tako kakor pri vsakem delu. Na posamezniku je, kako se bo poglobil v študij. Za nagrado pridejo nova spoznanja. Človek drugače začne gledati in dojemati pravo in tudi življenje na splošno, torej sproščanje, preživljanje časa z družino. Da ne bom samo abstrakten. Pred leti sem imel v Pravni praksi prispevek, ki se je razvil v strokovno polemiko. Menim, da smo nazadnje po medsebojni predstavitvi svojih argumentov ne glede na njihovo delno različnost, vsi nekaj pridobili. Še primer iz družinskega življenja. Najinega osnovnošolskega sina nama je uspelo z ženo navdušiti za raziskovalno delo. Že drugo leto zapored je prejel priznanje, najprej regionalno nato že državno. Tudi pri hčeri se je zanimanje za študij precej povečalo.
Ste učne navade in metode ohranili še iz študentskih let, oziroma ste jih morali na novo vzpostaviti?
Bolj kot to kar sprašujete je vprašanje, kaj vse mora ali pa vsaj naj bi moral človek včasih celo hkrati početi. Potem si vsak postavi neke prioritete. Seveda ni nujno da so optimalne. Glede učenja. Tudi sam se sedaj učim še na druge načine. Ko sem delal pravosodni izpit, še nismo uporabljali računalnikov in podobnih naprav. Stvari se spreminjajo, tudi pri učenju. Na koncu pa je seveda treba znat.
Ali bi se torej lahko reklo, da fakulteta človeka pomladi?
Absolutno.
Gojite kakšne posebne spomine do prostorov nekdanje Pravne fakultete, torej današnje UL?
Ko primerjam prejšnjo in sedanjo stavbo Pravne fakultete bi dejal naslednje. Obe stavbi, tista v kateri je današnja UL, v kateri je bila nekoč PF, kjer sem diplomiral, ter stavba sedanje PF, sta primerka arhitekture na odličnih lokacijah, ki ti že ob pogledu nanju vzbudita neko spoštovanje, v smislu hramov učenosti. Seveda pa nihče ne pozabi prostorov, v katerih je diplomiral, ne glede na sedanji razvoj tehničnih pripomočkov, tudi sedaj večje predavalnice, bolj založeno in večjo knjižnico, možnost prehrane, učenja retorike in jezikov na PF… Takrat pa smo morali priti v prvem letniku na predavanja zelo zgodaj, če smo hoteli dobiti sedež. In smo tudi prišli. A tudi zamudniki niso ostali zunaj. Vedno se je za vse zainteresirane našel nek prostor.
Kakšno pomoč Vam pravna izobrazba nudi pri vzgoji Vaših otrok? Si želite, da bi tudi oni študirali pravo?
Pri vzgoji otrok je pravo izvrsten pripomoček, saj se lažje izvaja sistematična vzgoja z nekim razumnim ciljem, namesto »tavanjem v prazno«. Glede želje po bodočem študiju otrok. Na splošno se tudi v svetu šteje naša stroka za dovolj ugledno in spoštovano, zato nedvomno predstavlja dobro izbiro, ki pa je nujno prepuščena svobodni odločitvi vsakega posameznika.
Kaj bi za konec želeli sporočiti našim bralcem?
Ne vem če in koliko mi je to uspelo, a želel sem, da naj bi iz odgovorov izhajal optimizem. Ne glede na včasih težja življenjska obdobja, bi želel sporočiti, naj vsak ki ima voljo, možnosti ter veselje do prava, študira.