[prvič objavljeno decembra 1994]

(vprašanje za vsakega študenta prava)

Odgovor na to vprašanje, ki se seveda zastavlja v prvi vrsti študentom pravne fakultete, je mogoče podati le v okviru ustrezne znanstvene tipologije. V nadaljevanju so zato predstavljeni nekateri karakterno - tipološki vzorci, na podlagi katerih je mogoče izgraditi diferenciran pristop k vzpostavitvi motivacije za pravni študij. Na aplikativni ravni so seveda mogoče tudi različne kombinacije vzorcev.

Če ste kot študent po značaju blizu vsakodnevni družbeni realnosti, potem boste verjetno motivacijo za pravni študij iskali na realistični podlagi. Če ste npr. materialist, potem si zamislite veliko, zelo veliko odvetniško pisarno (ki jo boste nekega dne imeli). Med tem, ko opazujete svojega pomočnika, ki tajnici narekuje tožbo zoper podjetje, ki vašemu klientu ni pravočasno izplačalo milijarde tolarjev, vam druga tajnica kuha kavo in vaš obsipava z nežnimi pogledi (model je seveda mogoče prilagoditi tudi nežnejšemu pravniškemu spolu), kajti ona prav dobro razume neznosno težo vaše odgovornosti. Pri delu vas nato nenadoma zmoti stranka, ki vam je prinesla dolgovani milijon tolarjev (honorar za vašo storitev). Z zaigranim nasmeškom prikrijete veliko notranje trpljenje, kajti to je danes že dvajseta stranka, ki vam prinaša denar in moti vaš notranji mir. Prekleti denar! Za vas je pravni poklic resnično težak, vendar pa vam srce ne dovoli, da bi pustili številne ljudi v stiski. In zato pač morate študirati pravo.

Če ste študent - idealist, vendar ste preveč sramežljivi, da bi svojim profesorjem in kolegom študentom (študentkam) javno izpovedali svojo veliko ljubezen do prava, potem si zamislite, da ste sodnik. V roki držite kladivo in tolčete po sodnem tnalcu, stranke pa se nežno pozibavajo v pravno procesnem ritmu, ki ga ustvarjate. Ker so vaše razprave odprte za javnost, morajo varnostniki nenehno miriti oboževalce, ki želijo vaš avtogram. V kazenskih zadevah izrekate telesne in netelesne kazni, v pravdah se vračate v prejšnje stanje in v izvršilnih zadevah prirejate nore dražbe. Vse to vam sicer na mesec ne navrže niti slabega milijončka tolarjev, vendar pa imate zato druge ugodnosti. Ljudje vas na cesti pozdravljajo, miličniki in vojaki vam salutirajo, zagotovljen imate prost vstop na javne prireditve in prodajalci vam pogosto ne zaračunajo blaga, kajti vsi vedo, da ste sodnik in da opravljate časten poklic. Da, zdaj že veste, da boste nekega dne sodnik, slovenski sodnik, človek z velikim družbenim ugledom. Študij je za vas od tu dalje le še poezija.

Če ste realistični idealist, potem si zamislite kako ste (boste), vstopili v svet politike. Afera tu in tam in vi ste srečni, da, nadvse srečni! Tu in tam kakšna fraza, pri čemer poznavanje predpisov niti ni bistveno, kajti izbrani ste, da vladate. Pravo je za vas le odskočna deska za skok v kraljevske višave, kajti dobro veste, da ste v resnici umetnik, ki večno improvizira v okrilju univerzalne ljubezni do človeštva. Denar, zabava? Ah ne! Človek si pač vedno želi tistega, česar nima, zato je vaša bolečina eno samo hrepenenje po preprostosti, da, celo revščini, kajti vi ste pravnik – politik, to se pravi poštenjak, morda celo »fant od fare«. Tudi študij prava je za vas zato v resnici ena sama politika. Kaj pravila, za vas so pomembni ljudje. Seveda predvsem profesorji, kajti oni vas ocenjujejo. Kot romar hodite od vrat do vrat in s profesorji diskutirate o velikih pravnih vprašanjih. To vas v njihovih očeh močno povzdiguje, kajti le malo je tako pridnih in radovednih študentov. In vi ste pri tem milostni in takšno naivnost sproti odpuščate, kar je povsem v skladu z vašim poslanstvom.

Če ste pravni specialist, potem je seveda že vaše študentsko življenje precej težavno. Profesorji si na izpitih vaš spiritualni molk razlagajo kot neznanje, vendar zaradi tega ne obupajte. Pravo, ta vzvišena veda, pozna rešitev za vse. Zavzemite lotosov položaj in meditirajte na pravno praznino. V hipu boste izpolnjeni z analogijo iuris ali legis, po daljšem prizadevanju pa boste morda v trenutku razsvetljenja doživeli celo argumentum a contrario.

Če ste pravni romantik, potem ste srečnež. Za vas je Pravna fakulteta v Ljubljani najlepša zgradba na svetu. Profesorji so za vas prijatelji, študentje so vaši bratje in sestre in dekan(ica) je vaša oče (mati). Kadar se na predavanjih zaradi prenatrpanosti predavalnice stoje stiskate v kotu in le s težavo zajemate ostanke kisika, takrat ste povsem prevzeti od človeške topline in čutite, da ste "onkraj pozitivnega in naravnega prava". Takšna pozicija je nedvomno vredna vsega občudovanja, zato pri vas motivacija za študij ni vprašljiva.

Če ste tipični slovenski študent prava, potem seveda študirate predvsem zato, da bi vam drugi zavidali. Da, da, "mladost - ludost", kot se je nekdaj smelo reči. V takšnem primeru je priporočljivo tu in tam pretiravati z navajanjem števila knjig, ki ste jih preštudirali, predvsem pa je potrebno nadvse pohvalno govoriti o pravni fakulteti. Ljudem morate navdušeno govoriti o čistosti njenih prostorov, o lepoti njenih predavalnic, o velikanski in bajno založeni knjižnici, o prostornih študentskih čitalnicah, o krasni hrani, ki jo strežejo v menzi, o najboljši kavi na svetu, ki jo dobite v bifeju fakultete, o kinodvorani v prvem nadstropju, kjer dnevno vrtijo filme o pravnih procesih, o bazenu in drugih rekreativnih objektih na dvorišču fakultete, itd. Ne pozabite omeniti tudi prisrčnih odnosov med vami in profesorji. Vsak povprečen Slovenec bo ob zavisti dobil ošpice. Četudi se vam morda ob tem zazdi, da v resnici vse ni čisto tako, kot ste pripovedovali, se ne vznemirjajte, kajti ljudem delate s tem le dobro, saj Slovenci v zavisti uživamo.

Če uporabljate »čisto metodo študija prava«, potem ste seveda kelsnovec. Ta fant (Kelsen) je bil pravnik od sile. Čist kot le kaj, ena sama norma ga je bila. Vi se seveda kot kelsnovec le malo menite za študentske pogovore o ljubezni in zabavi, kajti prav dobro veste, da se vam bo prava ljubezen razkrila le preko prava. Na žure greste sicer radi, vendar pa se dobro zavedate, da so to iracionalne zadeve, ki jih ni mogoče uvrstiti pod »čisti pojem prava«. Vaš problem je pogosto ta, da v preveliki meri izčistite tudi izpitno snov in se naučite le najbolj prefinjene dele določene pravne panoge (po domače: ne preštudirate vsega), česar pa profesorji odobravajo.

Tu imate na voljo dve osnovni rešitvi: ali pristanete vsaj pri pripravi na izpit na kompromis in se naučite tudi nečiste dele snovi, ali pa s svojim čistim pristopom tolikokrat ponavljate izpit, da na koncu izčistite tudi profesorja. Čeprav vztrajajo nekateri na drugi poti, pa je prva pot v resnici mnogo lažja in predvsem krajša.

Za konec te kratke idealno – tipske predstavitve, je potrebno še poudariti, da je življenje študenta prava nadvse lepo in zanimivo. Le kdo bi zamenjal en sam študijski dan z npr. dnevom smučanja ali lenarjenja na sončni morski obali. Kdor je npr. vsaj enkrat okusil slast pomladnega študija prava, ta seveda ne bo več nikoli takšen, kot je bil pred tem. In, če se sedaj ponovno vprašate, zakaj študirate pravo, odgovor sploh ni več potreben, kajti globoko v sebi dobro čutite za kaj gre in veste, da je bila vaša izbira pravilna.