[prvič objavljeno decembra 1994]

Ker je rdeča nit te številke Pamfila (samo)spraševanje o študiju prava in o pravu nasploh, je morda prav, da ta članek (ki nikakor ne pretendira na znanstvenost, ampak želi biti le skromen essay v prvotnem pomenu besede, tj. poskus) začnem tako, da poskušam podati lastno (zasilno) definicijo prava.

Bertrand Russel je nekoč dejal, da je filozofija to, kar delajo filozofi; in obratno, da so filozofi tisti ljudje, ki se ukvarjajo s filozofijo. Če ta izrek apliciramo na pravo, lahko rečemo, da je pravo to kar delajo pravniki. In kaj pravzaprav delajo pravniki? Mislim, da ne tvegam preveč, če zapišem, da za laično (nepravniško) publiko pravniki ne delajo nič drugega kot to, da enostavne stvari povejo na zapleten način in jih nato še prevedejo v latinščino. Verjetno tak občutek preveva vsakega bruca, ko se prvič sreča z zajetnimi monokromatskimi učbeniki za prvi letnik. Morda tudi on doživlja občutek intelektualne nemoči, ko se uči ločevati med pravo osebo, pravnim subjektom in subjektivno pravico; se bojuje s hamletovskim dvomom o tem, ali je razlika med okrožjem in okrajem res tako bistvena; ko pa se ga spreleti srh eksistence groze, ko v Korošcu prebere, da je postopek summarius (somarus?) trajal sto let, se začne resno spraševati, ali je to res prava pot, da bo postal podoben tistim v LA Law. Ko tava po ogromnih temačnih hodnikih fakultete, ki še povečujejo njegov občutek izgubljenosti, in tu pa tam trči na predstavnika višjih letnikov, ki ga prazno gleda in odtava dalje, se sprašuje, ali so tudi oni kdaj trpeli za podobnimi dvomi, ali pa je le on takšen – in je torej študij prava zanj le izgubljena investicija.

Bruci, pogum: tudi mi (višji letniki) smo prešli skozi to fazo. Še odločneje bom zapisal: najboljši med nami so (smo?) še vedno v njej (od tu dalje članek ni namenjen več samo brucem). Vsako izmed nas se je prebijal (in se še prebija) skozi džunglo eksotično zvenečih izrazov, izvajal vratolomne alpinistične podvige po impozantnih konstruktih pravne teorije in prakse (?), ril po podzemlju temeljnih pojmov in načel – da bi morda končno doumel, zakaj pri pravu pravzaprav gre in kaj b z njim lahko počel. In pri tem je, seveda, padel v past, da je nekdo pozabil, čemu je ves ta pandemonium pravzaprav namenjen. Oziroma, če smo natančni: pozabil je, da tega nikoli ni niti vedel. Deloma je seveda potrebno, da se ne sprašuje ob vsakem koraku o smiselnosti ali nesmiselnsoti svojega trudapolnega preučevanja bleščeče zgradbe prave. To bleščanje pa ga lahko – kar se najpogosteje tudi zgodi - zaslepi, če ne še oslepi. Treniranje za specifično pravniško zapleten način mišljenja ga pretvori v nekakšnega homo iuridicusa, človeka, ki je sposoben dojemati svet le še skozi večplasten filter prava. pri tem pa pozablja, da je pravo samo po sebi, če nekoliko poenostavimo, le grad v oblakih; morda okusno in nedvomno razkošno opremljen, a vendar zgolj in samo - lebdeč v praznem. Naj ne ho pomote: s tem člankom ne mislim napisati pamfleta na pravno izrazoslovje, niti ne mislim omalovaževati pravniškega načina mišljenja ali pravniške logike; nasprotno prvega in drugega želim obogatiti (članek zdaj dobiva resnejši ton). Opozoriti hočem, da zamotavanje in odmotavanje pravniških vozlov ter iskanje njihove rešitve vse prepogosto postaja podobno znani zgodbi o baronu Muenchausnu, ki se je poskušal za lase povleči iz močvirja. Če se zanesemo zgolj na pravniški instrumentarij, kmalu mi sami postanemo instrument, na katerega igra pravo, in ne obratno. Mi - to smo študentje, profesorji, sodniki, odvetniki, tožilci in "navadni državljani".

Od tu vodita dve poti. Prva, ki bi si iz želje po plemenitosti verjetno nadela naziv "cinična", je pa dejansko le izraz plehkega oportunizma ali intelektualne lenobe ali obojega in pravi, da sta konfuzno izrazoslovje in pravniški sofizem pravniški kruh: bolj kot smo - nerazumljeni, bolj nas potrebujejo. Z drugimi besedami: pravniki prodajamo meglo, zato ni čudno, če se tudi nam samim zdi precej prazna in oslepljujoča. V naše dobro si moramo predvsem prizadevati, da ostane nerazpoznavna tudi za naše "uporabnike", ki nam navsezadnje plačujejo prav zato, da bi bili potegnjeni za nos; in zakaj jim ne bi ustregli? Te pozicije niti ni potrebno napadati z moralnimi razlogi (tudi ambivalentna raba te besede, ki je včasih samo jedro prava, včasih pa skorajda psovka, je lep primer - recimo temu tako - juridikocentričnega razmišljanja). Lahko jo napademo enostavno s tem, da je tudi sama podvržena isti grožnji kot njeno sredstvo: vedno ima nad sabo nevarnost, da naleti na nekoga, ki si je izbral drugo pot in se odločil za aleksandrovsko presekanje pravniškega gordijskega vozla, skratka, ki je pripravljen uporabiti argument zdrave kmečke pameti - argumentum sanae mentis rusticorum.

Za kaj gre? Da ne bi sam padel v past, ki se ji skušam izogniti, ne bom podal neke sklenjene definicije, ampak bom v tem essay dal le nekakšen okviren opis. Najpreprosteje bi lahko začel s tem, če bi rekli, da nas argumentum sanae mentis rusticorum neprenehoma opozarja na to, da so za zakoni, pravnimi reki in izreki, obrazložitvenimi komentarji, teorijami vselej ljudje (mimogrede: že razlikovanje med "konkretnimi" in "nekonkretnimi" ljudmi je po svojem bistvu morda nesmiselno, a hkrati tudi tipično pravniško - z vsemi dobrimi in slabimi stranmi) - mi pa jih moramo uporabiti (ali se delamo, da jih) spet za konkretne ljudi. To, da so zakone napisali konkretni ljudje, seveda pomeni ljudje "z vsemi napakami", kar pomeni, da imajo tudi zakoni marsikatero "napako". In pri tem ne mislim samo na takšne in drugačne nepravilnosti, nepopolnosti, neskladja, čeprav je seveda tudi to nemajhno področje za uporabo argumentuma. Gre za globljo nedovršenost prava, ki je posledica dejstva, da je pravo kljub vsemu le jezikovni konstrukt, ki se poskuša prilagajati realnosti (in ne obratno) - in da mu pri tem v celoti ne uspe. Razlogi za to ležijo verjetno v sami naravi jezika in presegajo okvir tega članka. Argumentum nas - nekoliko preprosto povedano - samo opozarja, da so to le besede, za besedami pa mora, vsaj v pravu, vedno lebdi pomen. Konkretneje povedano: če naletite na tekst, v katerem kar mrgoli terminusov lechnicusov - potem se spomnite, da mora vse to skupaj nekaj pomeniti ali pa avtor blefira. In to je vse.

Verjetno je glavna moč argumentuma prav to, da je tako absurdno preprost: ko nas pravniško argumentiranje in kontraargumentiranje pripeljeta tako daleč, da vidimo rešitev le še v nadaljnjem kopičenju argumentov in protiargumentov, nas argumentum sanae mentis rusticorum opozori na to, da moramo na to pozabiti, stopiti korak nazaj, ostati le e homo in ne iuridicus. Opomni nas, da za vsem tem leži realnost. Ponavljam: nikakor nisem za "odpravo" specifičnih orodij pravne argumentacije in pravne terminologije - sam sem njun velik občudovalec - le opozarjani na to, da ima njuna uporaba predvsem "banalen" konec: obtoženec gre v zapor ali na prostost, stranka plača odškodnino ali je ne. Vsa ta pravna orodja so nastala prav v luči zapora ali odškodnine, skratka realnosti. (Kakršenkoli radikalen filozofski dvom v obstoju realnosti v pravu nima državljanske pravice; dvom odpade, ko trči ob resničnost vislic.)

Ali še drugače: niste se naučili misiti, ko ste prišli na faks. Tu ste se v najboljšem primeru naučili le "pravniškega načina mišljenja". Pred tem ste mislili drugače; ko ne mislite na pravo, mislite drugače. Če pa ni tako, vas argumentum sanae mentis rusticorum opomni, da je čas, da začnete. Če se nam, študentom, danes zdi, da je pravniški način mišljenja za nas le nedosegljiva fantazma, ga bomo (pre)kmalu podzavestno vsrkali in ga imeli za povsem "normalnega". Mislili bomo, da smo globokoumni, ko bomo le zapleteni. Ugotovili bomo, da je precej laže povedati nič na izumetničen način kot pa nekaj na preprost način. Izumetničenost in zapletenost sta seveda utrujajoči - hkrati pa tudi uspavajoči. "Slab zrak!", bi rekel Nietzsche (povsem se zavedam arbitrarne uporabe tega citata) - argumentum je okno, skozi katerega se zračijo naša prislovnična podstrešja. Še osebna opomba: mislim, da je nemogočna "konstantna" uporaba argumentuma. Jemati ga je treba kot zdravilo, se pravi po kapljicah in po potrebi. Njegova pretirana uporaba bi ga kmalu otopila in ga sprevrgla v svoje nasprotje: postal bi le še en (učbeniški) pravnologični argument ali pa sredstvo za vulgarno zavračanje vsega pravnega. Če sklenem z idealističnim utrinkom: pravijo, da so filozofija, psihologija in literatura najboljše takrat, ko nam povedo stvari, "ki jih že vemo"; se pravi, ki smo jih (nezavedno) slutili. Ti trije "redi besed" so nam le pomagali, da smo si jih pojasnili, artikulirali; morda je tudi pravo orodje, da "artikuliramo" "resnico", ki jo "nezavedno" "slutimo", argumentum pa je tisti preizkusni kamen, ob katerem ugotovimo, ali smo imeli prav ali ne.

V tem članku sem skušal prikazati argumentum sanae mentis rusticorum na intuitiven način; mislim, da bi njegova prestroga, "preracionalna" določitev v kali ubila njegov razvoj. Če sem pri tem sam zapadel v pravkar kritizirano pravniško pregostobesednost ali se zapletel v protislovja, bo cilj članka dosežen pri vsakem bralcu, ki jih bo odkril. Navsezadnje je argumentum sanae mentis rusticorum to, kar mi naredimo iz njega.