Ko so me organizatorji Pravne klinike »Pravu v športu« prvič kontaktirali, sem potreboval kar nekaj časa, da sem doumel koncept: ob rednih študijskih obveznostih študentje Pravne fakultete v Ljubljani sami prostovoljno in kot dodatno aktivnost organizirajo še ciklus predavanj o dveh temah, ki sta mi zelo blizu: o pravu, ki sem ga doštudiral na isti fakulteti, in o športu, s katerim se kot tekmovalec, sodnik in športni funkcionar ukvarjam že vse svoje življenje. Moji mladi sogovorniki so potrebovali vsega par sekund, da so me prepričali k sodelovanju, saj takšne priložnosti res nisem hotel izpustiti. Da je bila odločitev, da na Pravni kliniki sodelujem s prispevkom o korupciji v športu, res prava, se je dokončno potrdilo, ko sem videl vsega spoštovanja vredno listo drugih predavateljev. Očitno so se tudi oni razveselili pobude študentov in so se jim za njo, tako kot jaz, želeli oddolžiti s svojim nastopom.

Da ne gre samo za dobro zamisel, ampak tudi za dobro izvedbo, sem se prepričal že na svojem prvem nastopu: za razliko od mnogih predavanj, kjer podajam snov, ki je obvezni del učnih programov in tu in tam kakšnega prav velikega navdušenja pač ne zaznam, so bili – in so še danes – slušatelji visoko motivirani, zelo odzivni in oboroženi z vprašanji, zaradi katerih sem se moral občasno zelo intenzivno praskati po možganih, da sem našel pravi odgovor. Videti je bilo, da tudi poslušalcem ustrezajo teme, ki niso zgolj pravne narave, ampak so dosti širše: z veseljem so razpravljali ne samo o pravni problematiki korupcije v športu, ampak tudi o čisto tekmovalnih vprašanjih posameznih športnih disciplin, o etiki v športu, pa tudi o tem, kako osnovne značilnosti športa, plemenitost, spoštovanje konkurentov in pošten odnos do dela – prenesti še v vsakodnevno življenje. In čeprav kar dosti predavam, sem bil vedno znova presenečen nad širino svojih sogovornikov, njihovim poznavanjem pravnih in etičnih problemov, še najbolj pa nad njihovo trdno odločenostjo, da svet, v katerega se podajajo, naredijo boljšega, kot je danes. Iz njihovih razprav je bilo jasno razbrati vrednote, za katere se zavzemajo, to pa so vrednote, za katere bi po javnih nastopih trenutnih slovenskih znanih obrazov mirno lahko trdili, da so izginile iz našega besednjaka in prakse: poštenost, spoštovanje drugih, kulturno komunikacijo, tudi v primeru nestrinjanja, zazrtost v prihodnost in ne v preteklost, prepoznavanje razlik kot možnosti za izboljšanje skupnega delovanja.

Zaradi teh lastnosti večinskega dela naše mlade generacije nas ne sme biti strah prihodnosti, le poskrbeti moramo za to, da se bomo dinozavri iz nekega drugega časa čim prej parkirali na smetišču zgodovine in bodo mladi res lahko stopili v prve vrste. In ravno zaradi tega bi bilo naravnost odlično, ko bi se Pravni kliniki o pravu v športu pridružila še kakšna druga ali pa celo več njih. Veliko dobrega ne škodi, lahko samo koristi.